Jedro

Kaznivo dejanje goljufije se kaže v zlorabi namena pridobitve menic, ko je obsojenec menici, izdani v zavarovanje povsem drugega pravnega posla, skušal unovčiti za poplačilo neobstoječe terjatve. Ne glede na dejstvo, da je imela oškodovana družba ob poskusu unovčenja menice na svojem žiro računu le znesek (2.100.000,00 SIT), ki ne dosega kvalifikatorne okoliščine goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, to je velike premoženjske škode, pa pravilna ugotovitev, da je bil obsojenec trdno odločen, da si pridobi celoten znesek, na katerega je bila menica izpolnjena (16.160.000,00), četudi je računal, da ob predložitvi menice na žiro računu ne bo toliko sredstev, izkazuje obsojenčev naklep v smeri oškodovanja navedene družbe za tolikšen znesek.

Izrek

Zahteva obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil A.M. spoznan za krivega storitve kaznivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ ter 22. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka (4. odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP), nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojencu naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka - povprečnino 100.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 5.5.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi kršitve kazenskega zakonika in sicer KZ 1. člen v zvezi s 420. in 372. členom ZKP". V dopolnitvi zahteve dne 11.5.2006 pa je uveljavljal še kršitev kazenskega zakona po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s 3. točko 13. odstavka 126. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni ali pa ju razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) vrhovni državni tožilec H.J. predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj zatrjevane kršitve zakona niso niti vsebinsko ustrezno utemeljene, niti niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona in določb Zakona o kazenskem postopku, vendar slednjega razloga posebej ne obrazloži, v okviru prve zatrjevane kršitve pa obširno ponavlja svoj zagovor, ki pa po vsebini predstavlja zgolj izpodbijanje dokazne presoje in zatrjevanje drugačnih dejstev, kot jih ugotavlja pravnomočna sodba.

Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu je, da je poskusil spraviti družbo M. d.o.o., s katero je imel pogodbo o poslovnem sodelovanju, v zmoto z lažnivim prikazovanjem, da potrebuje dve bianco menici v zavarovanje kredita v višini 300.000 SIT pri S.H. Takega namena pa ni imel, pač pa je nameraval unovčiti menici v poplačilo svoje neobstoječe terjatve do navedene družbe. Pri tem je deloma uspel, saj je menici pridobil, vendar pa ju na Agenciji za plačilni promet ni uspel unovčiti, ker je uslužbenka menico, izpolnjeno na znesek 16.160.000 SIT, zadržala in ker je bila izdana tudi odredba o prepovedi izplačila. Na opisan način je obsojenec po ugotovitvah pravnomočne sodbe storil hujšo obliko kaznivega dejanja poskusa goljufije (2. odstavek 217. člena KZ), saj do povzročitve velike premoženjske škode navedeni družbi ni prišlo.

Navedbe zahteve: da je imel obsojenec pogodbo o zastopanju družbe M. d.o.o., da je bila ta pogodba razdrta oziroma da je bila nična iz razlogov na strani navedene družbe, in da je obsojenec imel na tej podlagi pravno veljavno terjatev do te družbe, zaradi česar naj bi bil tudi upravičen do zavarovanja te terjatve s pridobljeno menico - vse te navedbe ne utemeljujejo zatrjevanih kršitev zakona, temveč segajo na področje dejanskega stanja. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Pravno zmotno je obsojenčevo stališče, da menice ni zlorabil oziroma da namen pridobitve menice v tem primeru sploh naj ne bil pomemben. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo pravilno poudarja, da menične zaveze ni, če so kršena temeljna načela zaupanja pri izdaji menice. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da sta menici bili izdani v zavarovanje povsem drugega pravnega posla in ne tistega, za katerega ju je uporabil obsojenec, ki je v nasprotju s temeljnimi načeli vestnosti, poštenosti in prepovedi zlorabe pravic menico skušal unovčiti za poplačilo neobstoječe terjatve oziroma obveznosti. Goljufija se po ugotovitvah izpodbijane sodbe kaže ravno v zlorabi namena pridobitve menice, to pa je tudi odločilnega pomena za presojo obsojenčeve krivde.

Pravilnosti pravne kvalifikacije kaznivega dejanja tudi ni mogoče izpodbijati na podlagi očitkov, ki so v svojem bistvu graja ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano. Vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker dejstvo, da je imela družba M. d.o.o. ob poskusu unovčenja menice na svojem žiro računu le znesek 2.100.000,00 SIT ne dosega kvalifikatorne okoliščine po 2. odstavku 217. člena KZ, to je velike premoženjske škode oziroma 50 povprečnih plač v gospodarstvu (3. točka 13. odstavka 126. člena KZ). V zavrnitvi smiselno enakih pritožbenih navedb že sodišče druge stopnje (sodba, str. 3) pravilno ugotavlja, da je bil obsojenec trdno odločen, da si pridobi celoten znesek, na katerega je bila menica izpolnjena, četudi je računal, da ob predložitvi menice na žiro računu ne bo toliko sredstev. Obsojenčev naklep v smeri oškodovanja navedene družbe za tolikšen znesek pa je odločilen za presojo subjektivne plati njegovega delovanja. Vprašanje realne možnosti izplačila menice v celotnem znesku ob njeni predložitvi spada v okviru nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Zaradi obsojenčevega slabega premoženjskega stanja, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje, je bil oproščen tudi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in 4. odstavek 95. člena ZKP).