Jedro

Stranke v postopku ugotavljanja državljanstva, kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, so lahko le upravičenec in njegovi pravni nasledniki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1675/96-9 z dne 10.9.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 11.10.1996, s katero je ta zavrnila pritožbi tožeče stranke in potrdila sklepa Upravne enote R. ob D. z dne 21.8.1996. Z navedenima sklepoma je prvostopni upravni organ na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopkov, končanih z ugotovitvenima odločbama Oddelka za notranje zadeve Občine R. ob D. z dne 14.8.1992 in z dne 17.8.1992, ker predloga ni vložila upravičena oseba.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonitem roku. Navaja, da je tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka sicer navedla te okoliščine, vendar za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na navedbe v tožbi in pojasnjuje svoje stališče do navedb v izpodbijani sodbi. Med drugim navaja, da gre v tej fazi postopka zgolj za reševanje procesnih vprašanj, ne pa za odločanje o glavni stvari, zato zakon dopušča, da so dejstva in okoliščine zgolj verjetno izkazane. Upravni organ bi moral stranko pozvati k predložitvi dodatnih dokazil. Ker je postopek ugotavljanja državljanskega statusa potekal pri isti upravni enoti kot denacionalizacijski postopek, bi upravni organ lahko uporabil tudi določilo 2. odstavka 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Državni pravobranilec je v konkretnem primeru nastopil kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, zato bi to moralo biti navedeno v sklepu prvostopnega organa. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka in prizadeti stranki na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz naslednjih razlogov.

Po 9. točki 249. člena ZUP/86 se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero ni rednega pravnega sredstva obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Pri presoji, ali je podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP, je treba preizkusiti (1. odstavek 256. člena ZUP), ali je predlog podala upravičena oseba, torej ali gre pri predlagatelju obnove postopka za osebo, ki bi morala biti udeležena v postopku, katerega obnovo zahteva, kot stranka. Pri preizkusu, ali je predlog za obnovo postopka vložila upravičena oseba, pa je treba uporabiti materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico, pravno korist ali obveznost v upravni stvari, v kateri je treba odločati. Z določbo 4. odstavka 15. člena Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98), ki dopolnjuje 60. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91) z novim 6. odstavkom, je izrecno določeno, da so stranke v postopku ugotavljanja državljanstva, kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, lahko le upravičenec in njegovi pravni nasledniki. Z navedeno določbo je odpravljen pomislek, ali je v postopku državljanstva položaj stranke treba priznati tudi zavezancu za denacionalizacijo.

Pritožbeni ugovori, po presoji pritožbenega sodišča, na drugačo odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.