Jedro

Če je brez dovoljenj zgrajen objekt, katerega uporaba je investitorju prepovedana z ukrepom urbanističnega inšpektorja, v upravnem izvršilnem postopku odstranjen, investitor nima več pravnega interesa za tožbo, s katero izpodbija inšpekcijski ukrep prepovedi uporabe (odstranjenega - podrtega) objekta. Taka tožba se zavrže, s pritožbo pa ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.2.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 14.8.2003, s katerim je bilo med drugim ugotovljeno, da sta postali odločbi istega organa z isto številko z dne 8.6.1999 in 19.10.2000, izvršljivi. Z njima je bila tožniku prepovedana uporaba objektov, ki jih je zgradil brez predpisanega upravnega dovoljenja. Prvostopni organ je s prvostopnim sklepom hkrati dovolil izvršitev prepovedi uporabe objektov in tožniku zagrozil z denarno kaznijo 100.000,00 SIT, če ne bo takoj prenehal uporabljati objektov.

Prvostopno sodišče je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnika. Ugotovilo je namreč, da objektov, katerih uporaba je bila tožniku prepovedana, ni več, ker so bili prisilno odstranjeni v izvršilnem inšpekcijskem postopku. S tem pa je tudi prenehal učinkovati sklep z dne 14.8.2003, vključno z zagroženimi denarnimi kaznimi kot obliko izvršbe z neposredno prisilitvijo.

Zoper sklep prvostopnega sodišča se tožnik pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Odločitev in obrazložitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravno ni korektna in materialnopravno ni utemeljena. V sodnem postopku se ugotavlja protipravno ravnanje tožene stranke v tem sporu, kot je razvidno iz začasne odredbe Okrajnega sodišča v Radovljici. Zato je notorno, da je pravni interes tožnika obstoječ tudi v tem upravnem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Ena od procesnih predpostavk za upravni spor je tudi pravni interes tožnika za vložitev tožbe. Ta je podan, kadar upravni akt posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto pravno korist. Z, v tem sporu, izpodbijano odločbo tožene stranke in preko nje s prvostopnim sklepom pa je bilo le ugotovljeno, da sta odločbi, s katerima je bila tožniku prepovedana uporaba objektov, zgrajenih brez predpisanega upravnega dovoljenja, izvršljivi, zato je bila tožniku v postopku upravne izvršbe v obliki neposredne prisile za izvršitev teh odločb zagrožena denarna kazen za primer, če teh prepovedi ne bi spoštoval. Ker pa so bili sporni objekti v drugem izvršilnem postopku porušeni, tožnik z izvršljivima odločbama naloženih prepovedi ni mogel več izvajati oziroma kršiti. Zato tudi izvršba s prisilno izpolnitvijo teh odločb preko denarne kazni ni bila več mogoča. Glede na to pa je odpadla tudi pravovarstvena potreba tožnika za presojo odločbe v upravnem sporu, saj izpodbijana odločba očitno ni več posegala v njegove pravice oziroma pravne koristi, saj so bili objekti porušeni in kršitev prepovedi objektivno ni bila več mogoča, posledično pa tudi izterjava zagrožene denarne kazni ne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v tem postopku uporabilo določbe ZUS-1 glede na določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1. Vlogo je obravnavalo kot pritožbo, saj gre za pritožbo zoper sklep, s katerim se onemogoča nadaljnji postopek (2. odstavek 82. člena ZUS-1).