Jedro

Drži pritožbena navedba, da je Energetski zakon določal zahtevo, da morajo dobavitelji imeti licenco, vendar je kot sankcijo določal prekršek in ne ničnosti pogodb. Samo dejstvo, da naj tožena stranka ne bi izpolnjevala pogojev po zakonu, pa ne zadošča za ugotovitev ničnosti. Ničnost je namreč skrajna sankcija, pravni posel se praviloma skuša obdržati v veljavi. Razlog temu je, da se za nične pravne posle šteje, da že od začetka niso bili učinkoviti in načeloma ne morejo konvalidirati, kar ima lahko (pre)hude posledice za obstoječa razmerja. Sporna pogodba se po neprerekanih navedbah izvaja že od leta 2006, objekt, v katerem so tudi poslovni prostori tožene stranke, se ves čas ogreva na podlagi Pogodbe. Pogodba je bila glede na določbe Stvarnopravnega zakonika in Stanovanjskega zakona veljavno sklenjena in zavezuje vse etažne lastnike. Pogodba na podlagi povedanega ni nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici v sporu majhne vrednosti obsodilo toženo stranko na plačilo 1.901,94 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vse iz naslova fiksnih stroškov ogrevanja za dva poslovna prostora tožene stranke.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Vztraja, da je Pogodba o dobavi toplotne energije št. [...] z dne [...] nična, saj tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za izvajanje dejavnosti oskrbe s toplo vodo kot jih določa Energetski zakon (v nadaljevanju EZ-1). Kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ne izpolnjuje teh pogojev, se ni opredelilo do ugovorov, da je pogodba nična. Daljinsko ogrevanje se namreč od uveljavitve Energetskega zakona lahko opravlja kot tržna dejavnost le, če se na območju ni izvajala gospodarska javna služba. V mestni občini Nova Gorica (v nadaljevanju MONG) pa je dejavnost oskrbe s toplo vodo iz lokalnega omrežja določena kot izbirna gospodarska javna služba. To pomeni, da tožeča stranka svojo dejavnost že od leta 2007 izvaja v nasprotju s kogentnimi predpisi. Zato so pogodbe, ki jih sklepa v zvezi s to dejavnostjo, nične. Nerazumljiv je zato sklep sodišča, da neizpolnjevanje pogojev za izvajanje dejavnosti ni odločilnega pomena. Če pogodba ni veljavna, tožeča stranka ne more vtoževati plačila na njeni podlagi. Sodišče je namreč ugotovilo, da tožena stranka na sistem ogrevanja sploh ni bila priključena, zato ji tožeča stranka niti ni dobavila zaračunane energije. Ker ni pogodbene podlage, je zahtevek materialnopravno neutemeljen.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. Odlok o gospodarskih javnih službah MONG iz leta 2020 je izrecno dopuščal dotedanjim dobaviteljem dobavo še največ 10 let, zato o nezakonitem delovanju tožeče stranke ne more biti govora. Dejstvo je, da na tem območju lokalnega omrežja [...] ni bilo in ga še vedno ni, ter da je MONG soglašala s takim načinom distribucije toplote. Pogodba je bila tudi realizirana, saj se oskrba s toploto izvaja že več kot 10 let. Če tožeča stranka svoje dejavnosti ne bi mogla izvajati, bi objekti ostali brez ogrevanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vtoževani zneski se nanašajo na obdobje od junija 2021 dalje, torej na obdobje, v katerem je v MONG že veljal Odlok o prioritetni uporabi energentov za ogrevanje ter o izvajanju izbirne lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toplotno energijo na območju Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju Odlok). Pred tem je bila oskrba s toplotno energijo z Odlokom o gospodarskih javnih službah MONG sicer res določena kot izbirna gospodarska javna služba, vendar gre za odlok, ki je zgolj določal obvezne in izbirne gospodarske javne službe in način njihovega izvajanja, podrobno ureditev za posamezno gospodarsko javno službo pa določajo posamezni odloki. Povedano pomeni, da zgolj na podlagi Odloka o gospodarskih javnih službah v MONG še ni nastal položaj iz prvega odstavka 284. člena EZ-11. Področje oskrbe s toploto je uredil šele Odlok. Ta je podelil izključno pravico izvajanja gospodarske javne službe javnemu podjetju (v smislu takrat veljavnega 285. člena EZ-1), hkrati pa je uredil prehodno obdobje za dosedanje dobavitelje. Ti lahko za svoje dosedanje odjemalce na območju mestne občine to svojo dejavnost opravljajo še največ 10 let, pri čemer pa tudi v tem času ne smejo širiti svoje dejavnosti in/ali distribucijskega omrežja na nove odjemalce.

6. Drži pritožbena navedba, da je Energetski zakon določal zahtevo, da morajo dobavitelji imeti licenco, vendar je kot sankcijo določal prekršek in ne ničnosti pogodb. Enako velja za EZ-1, ki je od dobaviteljev zahteval priglasitev (287. člen EZ-1). Samo dejstvo, da naj tožena stranka ne bi izpolnjevala pogojev po zakonu, pa ne zadošča za ugotovitev ničnosti. Ničnost je namreč skrajna sankcija, pravni posel se praviloma skuša obdržati v veljavi. Razlog temu je, da se za nične pravne posle šteje, da že od začetka niso bili učinkoviti in načeloma ne morejo konvalidirati, kar ima lahko (pre) hude posledice za obstoječa razmerja. Sporna pogodba se po neprerekanih navedbah izvaja že od leta 2006, objekt, v katerem so tudi poslovni prostori tožene stranke, se ves čas ogreva na podlagi Pogodbe. Pogodba je bila glede na določbe Stvarnopravnega zakonika in Stanovanjskega zakona veljavno sklenjena in zavezuje vse etažne lastnike. Kot rečeno, pa je občina dejavnost določila kot izključno gospodarsko javno službo dejansko šele z Odlokom2. Pogodba na podlagi povedanega ni nična, kar je smiselno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ko je pojasnilo, da ugovori v zvezi s tem, da tožeča stranka nima ustreznih soglasij, za ta postopek niso relevantni. Predmet tega postopka je obligacijsko pravno in ne upravnopravno razmerje. Dejstvo, da poslovna prostora tožene stranke nista priključena na sistem, pa je bilo upoštevano, saj se računi nanašajo samo na fiksne stroške, ki jih je tožena stranka dolžna plačevati po Pogodbi.

7. Pritožbeno sodišče na podlagi povedanega ugotavlja, da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, sodišče pa tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve postopka. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR.

1 V bistvenem enaki sta določbi prej veljavnega EZ in sedaj veljavnega Zakona o oskrbi s toploto iz distribucijskih omrežij. 2 Sistem ogrevanja je bil zgrajen na podlagi veljavnih dovoljenj, torej tudi prostorskih aktov občine. Iz pobude za oceno ustavnosti izhaja, da je občina s tožečo stranko v letu 2018 celo sklenila pogodbo o dobavi toplotne energije za bazen. Občina je torej s tem, da tožeča stranka izvaja dejavnost oskrbe s toplo vodo za posamezne objekte, očitno soglašala.