Jedro

Na kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se sme sklicevati le stranka, ki se je takšna kršitev tiče, ne pa njen nasprotnik.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 412/2015 z dne 9. 11. 2015 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 4434/2015 z dne 21. 1. 2015 se še v spornem delu glede glavnice in glede obresti in stroškov vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka E., dolžna plačati tožeči stranki N., glavnico 16.729,96 EUR z obrestmi po 4 % letni obrestni meri od: - zneska 1.609,58 EUR od 11. 11. 2014 do 20. 1. 2015 ter od - zneska 1.300,58 EUR od 21. 1. 2015 dalje do plačila, - zneska 1.212,65 EUR od 14. 11. 2014 dalje do plačila, - zneska 635,42 EUR od 20. 11. 2014 dalje do plačila, - zneska 345,99 EUR od 21. 11. 2014 dalje do plačila, - zneska 43,46 EUR od 21. 11. 2014 dalje do plačila, - zneska 42,17 EUR od 21. 11. 2014 dalje do plačila, - zneska 692,69 EUR od 25. 11. 2014 dalje do plačila, - zneska 781,88 EUR od 27. 11. 2014 dalje do plačila, - zneska 694,85 EUR od 28. 11. 2014 dalje do plačila, - zneska 117,73 EUR od 28. 11. 2014 dalje do plačila, - zneska 249,83 EUR od 28. 11. 2014 dalje do plačila, - zneska 886,21 EUR od 3. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 288,01 EUR od 5. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 452,26 EUR od 5. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 71,23 EUR od 5. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 943,33 EUR od 6. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 240,41 EUR od 9. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 1.006,30 EUR od 11. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 71,23 EUR od 11. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 293,01 EUR od 12. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 386,82 EUR od 12. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 193,42 EUR od 17. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 21,29 EUR od 18. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 1.474,05 EUR od 18. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 28,03 EUR od 18. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 272,74 EUR od 19. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 612,61 EUR od 19. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 1.513,52 EUR od 24. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 911,19 EUR od 26. 12. 2014 dalje do plačila, - zneska 226,68 EUR od 26. 12. 2014 dalje do plačila in od zneska 720,58 EUR od 31. 12. 2014 dalje do plačila ter povrniti izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2015 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi njene nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 1.295,58 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.”

2. Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki, odvetniški družbi, pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožeči stranki naj se naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka.

5. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje in sprejelo naslednje materialno pravne zaključke: (-) da je tožena stranka plačala po vložitvi izvršilnega predloga znesek 309,21 EUR, zato je tožeča stranka v tem delu tožbo umaknila, tožena stranka se je z delnim umikom tožbe strinjala in zato je bilo izvršilni sklep za ta znesek razveljaviti in postopek ustaviti v skladu z določilom drugega odstavka 188.člena ZPP; (-) da je tožena stranka ugovarjala primarno pasivno legitimacijo, z obrazložitvijo, da tožena stranka blaga, ki ga vtožuje v tem postopku, po računih tožeče stranke, ni prejela niti ga ni naročila, tožeča stranka pa tudi izdobave ni izvršila, saj tega tožeča stranka naj ne bi dokazala; (-) da ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen, saj je tožeča stranka poslovno sodelovala s toženo stranko, česar tožena stranka ni zanikala in je tožeča stranka tudi izkazala, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila izdobavljeno blago, blago je bilo izdobavljeno in tožeča stranka ga je smela zaračunati; (-) da ni utemeljen ugovor, da predlog za izvršbo ni vložila pristojna oseba, glede na to, da je predlog za izvršbo vložil B. N., saj iz vpogleda v podatke pri AJPES izhaja, da je B. N. prokurist tožeče stranke in kot tak tudi pooblaščen za zastopanje tožeče stranke, poleg tega pa je tožeča stranka vložila za imenovanega tudi pooblastilo za vložitev izvršilnega predloga, zato ugovor tožene stranke ni utemeljen; (-) da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da tožeča stranka naj ne bi izkazala, da je opravila storitev, torej dostavila toženi stranki blago, ki ga vtožuje po vtoževanih računih, niti da naj bi tožena stranka to naročila, saj je tožeča stranka predložila vse račune skupaj s podpisanimi dobavnicami za zneske, ki jih vtožuje v tem postopku (listne številke A6 - A72 s prilogami), iz katerih je razvidno, da je tožena stranka prejem tega blaga tudi potrdila; (-) da tožena stranka ni izkazala, da bi kadarkoli zavrnila račune; (-) da tožeča stranka res ni predložila naročilnic za navedeno blago, ker jih dejansko ni izstavila, saj sta obe priči, tako T. V. kot L. H. izpovedali, da je bil način poslovanja takšen, da je tožena stranka telefonsko naročala blago, ki ji ga je tožeča stranka potem tudi izdobavila, kar je tožena stranka potrdila s podpisom na dobavnicah, poleg tega pa so takšne trditve tožene stranke tudi nasprotne njenim navedbam, da je naročeno blago plačala v znesku 1.539,02 EUR in pa v zn esku 17.170,60 EUR in s tem v celoti poravnala terjatev v izvršilnem postopku, česar pa sicer z ničemer ni izkazala; (-) da ni utemeljen ugovor tožene stranke, da bi s prej navedenimi plačili poplačala vtoževano terjatev, saj je tožeča stranka zapirala znesek 1.539,02 EUR za druge račune in sicer za račune št. 14-302-005546, 14-302-005599, 14-302-005606, 14-302-005632, 14-302-005650 in 14-302-005823, ker je bil dogovor med pravdnima strankama, da v kolikor tožena stranka ni specificirala, katere račune s plačanim zneskom plačuje, sta se stranki telefonsko usklajev ali glede plačila, kar je potrdila tudi priča L. H., zato s tem zneskom ni bila plačana vtoževana terjatev v tem postopku; (-) da je glede zneska 17.170,60 EUR, ki ga je plačala tožena stranka, le-ta sama predložila specifikacijo, katere račune plačuje z navedenim zneskom (list. št. A73), iz katere je razvidno, katere račune je tožena stranka plačala z zneskom 17.170,60 EUR, plačani so bili povsem drugi in ne vtoževani računi; (-) slednje izhaja iz dnevnika knjiženja pri tožeči stranki (list. št. A 86), kar je razjasnila tudi priča L. H.; (-) da je priča L. H. tudi zanikala, da bi obstajal kakršenkoli dogovor za odlog plačila v tej konkretni zadevi, ker če bi bil odlog dogovorjen, potem bi bilo to pismeno, potrdila je tudi, da so bile večkrat prošnje tožene stranke za odlog plačila in dejansko je tožeča stranka sicer odložila rok plačila, vendar pa ni izdobavljala novega blaga, dokler ni bilo plačano prejšnje blago; (-) da iz zaslišanja prič H. in V. ter predloženih listin izhaja, da je tožeča stranka izdobavila blago toženi stranki, ki ga ta ni plačala, pisnega dogovora za odlog plačila tožena stranka ni predložila.

8. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje s klep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 4434/2015 z dne 21. 1. 2015 v spornem delu glede glavnice in glede obresti in stroškov vzdržalo v veljavi in sicer za glavnico 16.729,96 EUR z obrestmi po 4 % letni obrestni od posameznih glavničnih zneskov od zapadlosti do plačila ter naložilo toženi stranki povračilo nadaljnjih stroškov postopka.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

10. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo.

11. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je bila v postopku storjena procesna kršitev po prvem odstavku 78. člena ZPP in vztraja, da tožeče stranke pri vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni zastopala oseba, ki je bila tedaj po zakonu določena za zastopanje pravne osebe. Prokurist ni zakoniti zastopnik (poslovodja) pravne osebe, niti v času vložitve predloga za izvršbo po zakonu (pred uveljavitvijo novele ZGD-1I) ni bil pooblaščen zastopati v okviru pravdne sposobnosti pravne osebe kot stranke. Pritožba pove, da je tožena stranka na pomanjkljivost glede zastopanja opozorila že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, tožeča stranka pa je ni takoj odpravila in šele v zadnjem pripravljalnem spisu je tožeča stranka priložila pooblastilo z dne 15. 1. 2015, za katerega pa je tožena stranka prepričana, da je bilo sestavljeno le za potrebe te gospodarske pravde in naknadno. Na to kaže zlasti dejstvo, da tega pooblastila tožeča stranka ni priložila že k dopolnitvi tožbe, čeprav je tožena stranka kot rečeno na napake pri zastopanju opozorila že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Naknadno vlaganje listin za nazaj lahko po prepričanju tožene stranke kaže le na antidatiranje, kar pomeni, da so podane napake pri zastopanju, ki narekujejo zavrženje tožbe. Sodišče prve stopnje je nekritično, zlasti pa brez prepričljive utemeljitve, očitno štelo, da je zastopanje tožeče stranke pravilno in ni obremenjeno z napakami. Tako se izkaže, da se sodišče prve stopnje sploh ni vsebinsko opredelilo do ugovorov tožene stranke, čeprav so bili ti za pravilno odločitev glede zastopanja tožeče stranke pravno pomembni. Tožena stranka zato vztraja, da tožeča stranka ni bila pravilno zastopana, odločitev sodišča prve stopnje glede tega vprašanja pa je brez prepričljive in logične utemeljitve, zaradi česar je podana tudi kršitev po 14. alineji drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pritožbene navedbe očitno merijo na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar sicer pritožba izrecno ne navede(1) v zvezi z določbo 78. člena ZPP, ki ureja pravdno sposobnost pravnih oseb.(2)

13. Prav ima pritožba, da v času, ko je bil vložen predlog za izvršbo, še ni veljala ureditev po ZGD-1, da tudi prokurist veljavno zastopa gospodarsko družbo pred sodišči, in bi prokurist smel zastopati tožečo stranko le v primeru, da bi imel opravljen pravniški državni izpit in bi zastopal tožečo stranko kot pooblaščenec, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala.

14. Toda ne glede na navedeno je bilo med postopkom nezakonito stanje sanirano s tem, kar pritožba spregleda, da je bila vloga tožeče stranke 2. 11. 2015 vložena po pooblaščenem odvetniku, s čimer se šteje, da so bila v imenu tožeče stranke odobrena vsa do tedaj opravljena pravdna dejanja(3), kar pa je bistveno za presojo je uveljavljena novejša sodna praksa, da se sme na kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sklicevati le stranka, ki se je takšna kršitev tiče, ne pa njen nasprotnik(4), ali drugače povedano, tožena stranka z uveljavljanjem navedene absolutne bistvene kršitve ne more biti uspešna, saj ni stranka, ki bi bila nepravilno zastopana v postopku. Tako po povedanem tudi ni odločilno, kako in koliko je sodišče prve stopnje obrazložilo podani ugovor tožene stranke glede nepravilnega zastopanja tožeče stranke v pravdnem postopku.

15. Pritožba očita, da je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna tudi iz vsebinskih razlogov, ki so posledica kršitve načela kontradiktornosti in poudarja, da so jedro vsebinskih ugovorov tožene stranke predstavljale tudi trditve, da vtoževane terjatve še niso zapadle, saj je bila njihova zapadlost po volji pravdnih strank prolongirana. Tožena stranke je trdila, da sta pravdni stranki po njenem razumevanju še naprej v vsebinskih razgovorih o sklenitvi dogovora glede še ostalih odprtih eventuelnih obveznostih in da se razgovori pretežno nanašajo na usklajevanje stanja odprtih postavk (nesporno je, da sta med njima v teku dve gospodarski pravdi), zlasti pa iskanje mogočih načinov prenehanja obveznosti tožene stranke. Nadalje je tožena stranka ugovorno trdila, da se predstavniki tožene stranke s predstavniki tožeče stranke resno in vsebinsko dogovarjajo o medsebojnem poslovnem sodelovanju, ki bi vsebovalo tudi dobave tožene stranke tožeči stranki, torej nasprotne dobave. Na naroku dne 9. 11. 2015 se je izkazalo, da navedbe tožene stranke še zdaleč niso neutemeljene, kot se je zavzemala tožeča stranka. Zaslišanima pričama T. V. in L. H. je bilo obema znano, da so na višjih nivojih odločanja (torej med poslovodnimi strukturami) potekali dogovori o nasprotnih dobavah, vendar jima podrobnosti niso bile znane. Priča V. je tako povedal, da pogovori glede nasprotnih dobav niso bili zaključeni, zlasti pa, da so ti pogovori tekli na relaciji A. O. in vodja finančne službe. Jasno je, da podrobnosti navedena priča ni mogla vedeti, saj niti ni bila na položaju, da bi lahko to vedela, zlasti pa ne, da bi lahko o čemerkoli odločala, zato mu sodišče vere v njegovo izpoved ne bi smelo pokloniti. Smiselno podobno velja za dokazno uporabnost priče L. H. Ta je izpovedovala o nastanku dokumentacije, ki se nahaja v spisu, ni pa vedela povedati o nobenih podrobnostih, ki bi se nanašale na razgovore med predstavniki pravdnih strank glede nasprotnih dobav in prolongiranja zapadlosti terjatev tožeče stranke. Priča je med drugim potrdila, da je slišala, da so na drugih nivojih med strankama tekli razgovori o nasprotnih dobavah, vendar pa ni vedela, kakšen je bil dokončni dogovor glede nasprotnih dobav. Prav tako ji niso bile znane okoliščine, kakšna je bila usoda predloga tožene stranke o sestanku glede rešitve vseh vprašanj med strankama. Izkaže se, da priča H. torej ni mogla vedeti ničesar glede okoliščin, ki predstavlja jedro ugovorov tožene stranke. Glede ne dejstvo, da so svoj izostanek z naroka z dne 9. 11. 2015 opravičili tako oba zakonita zastopnika pravdnih strank, kot tudi priča A. O. (pomočnica direktorja tožene stranke), je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je zadeva zrela za razsojo. T ožena stranka bi ravno z izpovedmi priče O. in zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank, uspela dokazati, da zapadlost vtoževanih terjatev v času vložitve predloga za izvršbo zagotovo ni nastopila, saj je bila po volji strank podaljšana. Tožena stranka zato tudi pritožbeno vztraja, da je bila zaradi dogovarjanj pravdnih strank o načinih rešitve odprtih vprašanj, izpolnitev obveznosti tožene stranke odložena, kar pomeni, da je tožeča stranka uveljavljala tožbeni zahtevek glede terjatev, ki niso zapadle. Tožena stranka vztraja, da ji je bila s tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo tudi strank in priče A. O. kršena pravica do kontradiktornosti, zlasti pa pravica do izvajanja dokazov, ki so v prid njenim trditvam. Iz tega razloga je ostalo dejansko stanje glede zgoraj navedenih odločilnih dejstev zmotno in nepopolno ugotovljeno.

16. Pritožba glede bistvene kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP(5) ni utemeljena.

17. Sodišče prve stopnje je dopustilo in izvedlo dokaz z zaslišanjem prič V. in H. kot je dokazni predlog podala tožena stranka, v diskreciji sodišča pa je, da odloči ali bo izvedlo še preostale dokaze, kot jih je predlagala tožena stranka, torej dokaz z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pravdnih strank in priče A. O. (

213.člena ZPP) glede na 8.člen ZPP, po katerem mora sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje izvedenih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka presoditi, katera dejstva šteje za dokazana.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba povzema le del izpovedi prič V. in H. in ju tako poskuša prikazati kot neverodostojne oziroma nezadostne za ugotovitev zatrjevanj tožene stranke, da med pravdnima strankam še potekajo dogovori glede načina in rokov plačila še eventuelno odprtega dolga tožene stranke do tožeče stranke.

19. Vtoževani dolg se je pokazal za obstoječ dolg in ne kot eventuelni dolg tožene stranke do tožeče stranke kot pritožbeno nekonkretizirano še vedno navaja tožena stranka in ki ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja dolga do tožeče stranke niti ne izpodbija tako da je pritožba sama s sabo v nasprotju, ko govori o eventuelnem dolgu po drugi strani pa sploh ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka uspela dokazati obstoj vtoževane terjatve.

20. Priči V. in H. sta res izpovedali, da sami nista neposredno sodelovali v pogajanjih glede prologancije plačila, vendar pa je V. izpovedal še, da so po vložitvi predloga za izvršbo v januarju 2015 v aprilu 2015 prejeli predlog tožene stranke za dogovor glede načina plačila vtoževanega zneska, vendar pa, kot je povedal V., do dogovora ni prišlo, ker je tožena stranka v posel želela vključiti M., ki pa na predlog tožene stranke ni pristal, kar je sporočila tožena stranka sama, priča H. pa je izpovedala enako, da je bil predlog tožene stranke, da se v poravnavo dolga vključi M., vendar tožena stranka s tem ni bila uspešna, poleg tega pa je še izpovedala, da bi glede na to, da dela na plačilih, bila nedvomno seznanjena z odločitvijo, da se plačilo vtoževanega dolga odloži. 21. Tako se pokaže, da so pritožbena zatrjevanja o pomanjkljivem védenju prič glede odloga dolga neutemeljena, pritožbeno sodišče pa soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je dejansko stanje bilo dovolj ugotovljeno že na podlagi izvedbe vseh listinskih dokazov in z zaslišanjem dveh prič, ki jih je predlagala tožena stranka sama tudi v zvezi z obstojem dogovora o odlogu plačila (1. pripravljalna vloga tožene stranke z dne 8.9.2015), zato toženi stranki ni bila kršena pravica do polne izjasnitve v postopku in se sodišču ni pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, če ni izvedlo še dokaza z zaslišanjem priče A. O. in z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pravdnih strank.

22. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je med pravdnima strankama bila sklenjena prodajna pogodba v smislu določb 435. člena in nadaljnjih Obligacijskega zakonika (OZ). S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Pravilno je poudarilo, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, upnik pa je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, ta pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (9. in 239. člen in OZ). Tožeča stranka kot prodajalec je svojo pogodbeno obveznost po izročitvi blaga izpolnila, tožena stranka kot kupec pa svoje plačilne zaveze ni izpolnila. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in pravilno je štelo, da dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti (378. člen OZ) v višini po pogodbenem dogovoru (379. člen OZ).

23. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

24. Tako je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP)

25. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi vse svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve in k presoji pritožbenega sodišča, zato mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): 11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP se glasi: “11. če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.” Op. št. (2): 78. člen ZPP se glasi: “(1) Stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik.(2) Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona.” Op. št. (3): Primerjaj A. Galič, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 408. Op. št. (4): Primerjaj sodba VS RS II Ips 33/2014 z dne 8. 10. 2015 Op. št. (5): 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP se glasi: “če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.”