Jedro

Tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

I. Ugovor tožeče stranke zoper prepis snemanja, vložen dne 24. 12. 2021, se zavrne.

II. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O I. točki izreka te odločbe_

1. Tožeča stranka je 24. 12. 2021 vložila ugovor zoper prepis snemanja dela glavne obravnave z dne 6. 12. 2021. V ugovoru je prosila in predlagala, da se prepis snemanja prevede v kurdski jezik, da se bo lahko tožnik o prepisu izjavil, ker razume slovensko, a ne dovolj dobro, da bi se lahko izjavil glede pravilnosti prepisa.

2. Ugovor zoper prepis snemanja dela glavne obravnave ni utemeljen.

3. Stranka ima pravico, da v petih dneh po vročitvi prepisa zapisnika ugovarja zoper morebitno nepravilnost prepisa (tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)). Odločitev o ugovoru prepisa je tehnične narave.1 Ugovoru sodnik ugodi, če ugotovi neskladnost med zvočnim zapisom in prepisom.

4. Iz ugovora zoper prepis izhaja, da tožnik morebitne neskladnosti med zvočnim zapisom in prepisom niti ne zatrjuje, zato je sodišče ugovor zoper prepis zavrnilo na podlagi določbe 125. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 5. Po presoji sodišča ni utemeljen niti predlog oziroma prošnja tožeče stranke v ugovoru, da se prepis snemanja prevede v kurdski jezik, da bi se lahko tožnik izjavil. Sodišča namreč poslujejo v slovenskem jeziku (prvi odstavek 6. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), stranka pa ima pravico, da uporablja svoj jezik v skladu z zakonom, ki določa, da sme stranka uporabljati svoj jezik na narokih in drugih ustnih procesnih dejanjih (102. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pravica do uporabe lastnega jezika tako ne velja za pisne vloge, ki morajo biti sestavljene v slovenskem jeziku in ne velja za komuniciranje sodišča s strankami (pošiljanje vabil itd, 103. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ker sodišča poslujejo s strankami v slovenskem jeziku.2 Vabila, odločbe in druga sodna pisanja se pošiljajo strankam v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču, kot to določa 103. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Predlog tožeče stranke, da se prepis prevede v kurdski jezik, zato ni utemeljen.

6. Sodišče dodaja, da je bila tožnikova ustavna pravica do uporabe svojega jezika v postopku (62. člen Ustave RS) zagotovljena s tolmačem, ki je prevajal celotno glavno obravnavo, na kateri je bila prisotna tudi tožnikova odvetnica, v jezik, ki ga tožnik razume, kar je konkludentno potrdil na začetku glavne obravnave.

**_O II. točki izreka te odločbe_** _O izpodbijanem sklepu_

7. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, vložen 28. 10. 2021 na zapisnik ... (v nadaljevanju zahtevek).

8. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v zahtevku navedel, da se je po ustavitvi postopka v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito poročil z A. A., s katero ima sina, zaradi česar si želi ostati v Sloveniji. Navedel je, da je izvorno državo zapustil avgusta leta 2014 zaradi bojev med Islamsko državo in iraško oblastjo, česar prej ni navedel, ker so mu tihotapci v Turčiji rekli, da naj reče, da ima družinske težave, da je nekoga ubil ali da mu grozijo in bo na ta način hitreje pridobil azil. Navedel je, da ni novih dejstev ali dokazov, ki so obstajali v času pred izdajo zavrnilne odločbe, da pa obstajajo novi dokazi, ki so nastali po izdaji in sicer, da je vas C. porušena, da se tja ne more vrniti in da so njegove starše in družino, ki so živeli v kraju C. v oktobru leta 2017 izgnali in so v begunskem centru B. v provinci Dahouk, kar je izvedel sedaj preko aplikacije skype.

9. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnikov postopek v zvezi s prvo prošnjo (vloženo 23. 11. 2018, v nadaljevanju prva prošnja) ustavljen, ker je tožnik 29. 11. 2018 samovoljno zapustil Azilni dom ter se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil. Tožnik je bil na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26 junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju: Uredba 604/2013/EU), vrnjen v Slovenijo iz Zvezne republike Nemčije. Toženka je tožnikovo drugo prošnjo, vloženo 28. 3. 2019 (v nadaljevanju druga prošnja), zavrnila z odločbo št. 2142-2593/2018/16 (1312-03) z 10. 6. 2019, ki je postala pravnomočna 13. 5. 2020. 10. V zvezi z vsebinsko obravnavo zahtevka je toženka ugotovila, da je tožnik vložil svoj prvi zahtevek, ki ga utemeljuje z razlogi, ki jih ni navedel niti v svoji prvi niti drugi prošnji. V prvi prošnji je tožnik navajal, da je izvorno državo zapustil zaradi krvnega maščevanja in sicer, da je ubil nekega fanta in v Iraku prestal triletno zaporno kazen. V drugi prošnji je uveljavljal, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih težav. V zahtevku pa navaja, da je izvorno državo zapustil 2014 zaradi vojaških bojev med Islamsko državo in iraško oblastjo. Toženka je ugotovila, da tožnik ni navedel novih dejstev ali dokazov, ki bi nakazovali, da je upravičen do uvedbe ponovnega postopka, saj se je v zahtevku skliceval na razlog, ki je obstajal že v času, ko je podal svojo prvo prošnjo (vojni spopadi med Islamsko državo in iraško oblastjo), prav tako pa ni navedel upravičenega razloga, zakaj tega ni navedel že pred izdajo odločbe o zavrnitvi. Toženka je izpostavila, da so razlogi, ki jih navaja v zahtevku, obstajali že v času, ko je podal svojo prvo prošnjo, a jih v postopku ni omenil. Tožnik je imel po mnenju toženke, glede na to, da je vložil pred zahtevkom že dve prošnji za mednarodno zaščito in imel en osebni razgovor, veliko možnosti, da te razloge navede prej. Po presoji toženke ni podal niti upravičenih razlogov, zakaj jih ni navedel prej. Tožnikove izjave, da so mu to svetovali tihotapci, je toženka ocenila kot neutemeljene.

11. Toženka je tožnikove izjave, da je za izgon svoje družine izvedel šele pred kratkim, ocenila kot neprepričljive. Tožnik je v postopku z drugo prošnjo navedel, da je bil v Grčiji v stiku z očetom, torej bi za izgon po mnenju toženke izvedel že takrat. Glede na to, da je v postopku uveljavljal, da ima težave z družino, pred katero naj bi pravzaprav bežal, težave njegove družine, ki se je izogiba, po mnenju toženke ne morejo biti relevantne za tožnikov postopek v zvezi z zahtevkom. Zato je kot nerelevantne ocenila informacijo o izvorni državi, ki jih je v zvezi s tem predložil v postopku. Toženka je še ugotovila, da je ves čas postopka trdil, da je nazadnje živel v kraju Č., kjer ne potekajo boji med Islamsko državo in iraško oblastjo, kasneje je celo rekel, da se je njegova družina preselila v kraj Č., on sam pa je pot nadaljeval v Turčijo, medtem ko je njegova družina ostala v Iraku. Izpostavi, da je tožnik najprej povedal, da je bila njegova družina izgnana oktobra leta 2017 iz kraja C., kasneje, da je skupaj z družino zapustil kraj C. leta 2014. Do podaje zahtevka je vlagatelj zahtevka trdil, da je živel v svoji izvorni državi v kraju Č., na zahtevku pa je kraj prebivanja spremenil v C.. Toženka je zaradi ugotovljenih neskladnosti tožnikovih izjav dvomila v resničnost njegovih izjav.

12. Ker tožnik pravočasno ni navedel razlogov, ki so obstajali že pred izdajo zavrnilne odločbe in ni izkazal, da jih prej ne bi mogel navesti brez svoje krivde ter ni uspel izkazati povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, je toženka zahtevek zavrgla na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1. _Tožnikove navedbe_

13. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je poroka z A. A. in rojstvo sina in zlasti to, da želi ostati v Republiki Sloveniji, ker se nima kam vrniti, pomemben razlog za mednarodno zaščito. Tožnik ponavlja navedbe iz zahtevka in pojasni, da razloga, ki ga je navedel v zahtevku prvič ni navajal, ker ni vedel, da so to pomembne stvari. Ugovarja, da toženka ni pridobila potrdila o njegovi nekaznovanosti, s katerim bi dokazal, da je predhodno izpovedoval neresnično. Ugovarja, da je toženka kot nepotrebne in neobrazloženo zavrnila, zakaj ni pridobila podatkov iz interneta o tem, kaj se je dogajalo leta 2014 v Iraku. Tožnik ponavlja, da je šel iz svoje vasi C. zaradi Islamske države in da so bili trije člani njegove družine ubiti v vojaških napadih, da ima v zvezi s tem mrliške liste njegova družina, da prej teh dokazil ni pridobil, saj ni vedel, da so pomembni za postopek, poleg tega je mislil, da bo tako ali tako pridobil dovoljenje za bivanje na podlagi poroke s državljanko Slovenije. Ugovarja, da se toženka ni opredelila do tega, da v vasi leta 2014 ni mogel ostati, ker je Islamska država prevzela nadzor na C., da so vsi prebivalci odšli v begunske centre, da se v svojo vas ne more vrniti, saj je postala vojaško območje, ki je prepovedano za civiliste. Tožnik ponavlja, da so nova dejstva nastala po izdaji zavrnilne odločbe, saj je za dejstvo, da so v oktobru 2017 njegove starše in družino, ki so živeli v kraju C. izgnali, izvedel šele sedaj preko aplikacije Skype. Njegova družina je sedaj v begunskem centru B. v provinci Dahouk. Novih dejstev tožnik iz upravičenega razloga tedaj ni uveljavljal, saj je po navodilih tihotapcev, da bi hitreje dobil azil, navajal neresnične trditve (da je zapustil Irak, ker je nekoga ubil in navajal družinske težave). V zvezi s tem je predlagal izvedbo dokaza, naj toženka preko iraških organov pridobi potrdilo o njegovi nekaznovanosti, česar toženka nepravilno ni izvedla.

14. Tožnik meni, da je navedel nova dejstva in dokaze, ki nakazujejo, da je upravičen do uvedbe novega postopka in da je navedel upravičene razloga, zakaj razlogov, ki jih uveljavlja v tem postopku, ni navedel že prej. Navaja, da je splošno znano, da so prosilci pod vplivom oziroma nanje vplivajo tihotapci, še posebej glede na ranljiv položaj, v katerem se znajdejo po begu iz izvornih držav. Tožnik meni, da je napačen zaključek toženke, da naj težave z družino ne bi bile relevantne in da naj z njimi tožnik ne bi mogel utemeljevati svojega zahtevka. To, da se v izvorno državo ne more vrniti, je po tožnikovem mnenju nedvomno pomembna okoliščina za izid postopka, ker povečuje verjetnost uspeha tožnika z zahtevkom po uveljavljanju mednarodne zaščite. Tožnik še navaja, da se toženka pavšalno sklicuje na neskladja, zaradi katerih sama dvomi v resničnost tožnikovih navedb. Meni, da mu je treba omogočiti vsebinsko odločanje, mu omogočiti, da se do ugotovljenih neskladij izjavi, mu v zvezi s tem zagotoviti kontradiktoren postopek. Tožnik še navaja, da mu toženka iz procesnega vidika ni omogočila pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično uporabe materialnega prava, zaradi česar je že samo zato treba tožbi ugoditi. Tožnik navaja, da je toženka bistveno kršila tudi pravila upravnega postopka, ki so vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Navaja, da mu je s s postopanjem toženke kršena pravica do izjave v postopku, s tem pa tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive št 2005/85/ES. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

_Navedbe toženke_

15. V odgovoru na tožbo je toženka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa navedla, da dokazila s katerimi utemeljuje tožnik zahtevek, niso novi dokazi ali nova dejstva, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj so navedene spletne strani obstajale že v času prvega postopka mednarodne zaščite in sicer od leta 2014 dalje. Tožnik po oceni toženke ni prepričljivo izkazal, da omenjenih dokazil ni mogel predložiti brez svoje krivde, torej ni izpolnjen pogoj, kot ga določa tretji odstavek 64. člena ZMZ. Toženka meni, da je tožnik sam dolžan priskrbeti dokazila oziroma navesti nova dejstva, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da bi izpolnjevala pogoje mednarodne zaščite (glede pridobitve podatkov o njegovi nekaznovanosti).

16. Toženka poudari, da je tožnik v obeh prošnjah navajal, da se v svojo izvorno državo nima kam vrniti, zato to ni novo dejstvo in se je toženka pri izdaji odločbe, s katero je bila zavrnjena druga prošnja, podrobno že opredelila. Navaja, da so informacije o vojnih spopadih obstajale že leta 2014, da je tožnik zavestno spreminjal svoje razloge za mednarodno zaščito in s tem svojo življenjsko zgodbo. Z nobenimi konkretnimi dokazili ni dokazal resničnosti navedb iz zahtevka ali tožbenih navedb. Tudi sam je omenil pri podaji zahtevka, da bi lahko priskrbel mrliške liste družinskih članov, pa tega ni storil. Toženka še navaja, da ne more slediti tožbenim navedbam, da ni vedel, da so mrliški listi pomembni za postopek, saj mu je bilo pred podajo zahtevka jasno obrazloženo, da je dokazno breme na njem in da mora sam predložiti vse relevantne dokaze že ob sami vložitvi zahtevka. Tožnik se zato po mnenju toženke ne more uspešno sklicevati na nevednost. Toženka še navaja, da tožnikova poroka z A. A. in rojstvo sina, ni nov dokaz, kot ga za vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito opredeljuje ZMZ-1, saj ne poroka ne rojstvo otroka v Republiki Sloveniji v nobenem primeru pomembno ne povečujeta verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Omenjeni dejstvi namreč nimata nikakršne povezave z razlogi preganjanja ali resno škodo, kot jih določa ZMZ-1. 17. Toženka opozori, da tožnik pri vložitvi zahtevka ni obrazložil, zakaj ni prej navedel razlogov, ki so obstajali že v času prvega postopka mednarodne zaščite. Povzame, da je bilo tožniku že ob prvi prošnji leta 2018 in ponovno ob drugi prošnji leta 2019 ter še enkrat na osebnem razgovoru leta 2019 pojasnjeno, da mora dostaviti vse dokaze. Tožnik, ki zelo dobro pozna postopek mednarodne zaščite, takrat o vojnih razmerah v svojem kraju ni povedal ničesar, prav tako ni omenjal nobenih spletnih strani ali drugih dokazil. Toženka ugotavlja, da je od prve prošnje minilo že več kot dve leti, da bi lahko podal sedaj vložene dokaze do pravnomočnosti svoje odločbe, to je do 13. 5. 2020. Toženka še navaja, da ne vidi razloga, zakaj je tožnik prvič zatrjeval, da je imel krvno maščevanje v Iraku, ni pa mogel povedati oziroma je pozabil povedati, da naj bi iz svojega kraja bežal zaradi vojnih razmer. Če bi tožnik dejansko bežal zaradi vojne (kot to trdi v zahtevku), bi vsekakor to lahko in moral povedati že takrat. To dejstvo je obstajalo že leta 2014, kar izhaja tudi iz spletnih povezav, ki jih je predložil sam in ga po lastni izbiri ni navedel, zato po presoji toženke ne gre za nov dokaz v smislu 64. člena ZMZ-1. Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

_O sodni presoji_

18. Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga od A1 do A7, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-2593/2018 ter zaslišalo tožnika.

19. Sodišče je zavrnilo predlog tožnikove pooblaščenke, podan na glavni obravnavi po zaključku njegovega zaslišanja, da se tožnika ponovno zasliši s tolmačem za kurdski jezik z utemeljitvijo, da je tožnik povedal, da ne razume arabsko in da želi še nekaj povedati.

20. Sodišče je že na glavni obravnavi pojasnilo bistvene razloge za zavrnitev tega predloga. Tožnik je sam uvodoma povedal, da govori tudi malo slovensko in po navodilu sodnice, da naj pokima, če razume tolmača za arabski jezik, jasno pokimal in s tem potrdil, kot je razvidno iz uvoda zapisnika glavne obravnave, da sodnega tolmača za arabski jezik razume. Da je sodnega tolmača D.D. razumel, je razvidno tudi iz zapisnika za glavno obravnavo, saj je tožnik na vprašanja sodišča in obeh pooblaščenk (tudi svoje) odgovarjal smiselno, iz njegovih odgovorov, ki so bili smiselni glede na zastavljeno vprašanje izhaja, da je vprašanje razumel, med samim zaslišanjem ni rekel, da ne bi razumel arabsko ali tolmača, prav tako pa sodno zapriseženi tolmač ni rekel, da tožnika ne bi razumel, ampak je njegovo izpoved prevajal v celoti. Iz zapisnika je sicer razvidno, da je bila videokonferenčna zveza na trenutke res slabša, a je s ponovitvijo vprašanja oziroma odgovora, to pomanjkljivost sodišče odpravilo. Šele na koncu zaslišanja je na tožnik na vprašanje, če želi povedati še kaj, rekel, da ne govori tako dobro slovensko ali arabsko, da bi rad povedal v svojem kurdskem jeziku. Torej je razumel tudi to zadnje vprašanje, na katerega je odgovoril z navedeno prošnjo. Glede na navedeno je sodišče prepričano, kot že pojasnjeno k obrazložitvi k točki I izreka te odločbe, da je bila tožnikova ustavna pravica do uporabe svojega jezika v postopku (62. člen Ustave RS) zagotovljena s tolmačem, ki je prevajal celotno glavno obravnavo, na kateri je bila prisotna tudi tožnikova odvetnica, v jezik, ki ga tožnik razume, kar je konkludentno potrdil sam na začetku glavne obravnave.

21. Sodišče na tem mestu poudarja, da morajo stranke in pooblaščenci pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po določbah Zakona o pravdnem postopku (9. člen ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1). Sodišče presoja tožnikovo ravnanje, ko je šele po zaslišanju, iz katerega izhaja, da je tolmača razumel in izrecno to uvodoma potrdil sam, ugovarjal, da naj ne bi razumel arabsko, kot ravnanje, ki ne zadosti zakonski zahtevi po pošteni uporabi pravic, kot jo od strank zahteva 9. člen ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

22. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja v nadaljevanju te obrazložitve.

23. V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama (poudarek sodišča) predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

24. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.3 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.4 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II5, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

25. Ob spoštovanju navedenih izhodišč izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

26. Toženka je po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnik dejstev, da je zapustil izvorno državo zaradi bojev med Islamsko državo in iraško oblastjo leta 2014, kar je dokazoval s članki iz leta 2014, ni zatrjeval pravočasno. Pravilna je presoja, da je ta razlog nastal pred odločitvijo o tožnikovi prošnji, saj ni sporno, da je tožnik za vzrok navajal boje iz leta 2014, razlog, ki je torej nastal (bistveno) pred izdajo predhodne odločitve. Ker so s strani tožnika novi dokazi in dejstva obstajala že v času predhodnega postopka, je pogoj za to, da se ta dejstva upoštevajo, da jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati, kot določa tretji odstavek 64. člena ZMZ-1. Pravilna je toženkina ugotovitev, da tega pogoja ni izkazal, saj ni navedel opravičljivega razloga, da navedb ni uveljavljal v času predhodnega postopka. Tožnik se namreč brani in trdi, da je zaradi nasveta tihotapcev lažno navajal razloge za zapustitev izvorne države, kar tudi po presoji sodišča ne predstavlja opravičljivega razloga v smislu določbe 64. člena ZMZ-1. Pravilno je toženka poudarila, da je imel tožnik dovolj možnosti, da pove po resnici, zakaj je zapustil izvorno državo in to, da je bil vsakokrat opozorjen na dolžnost govoriti resnico (prva in druga prošnja, osebni razgovor). Tožnika ne opravičuje tožbena trditev, da je splošno znano, da so prosilci pod vplivom tihotapcev, tudi glede na nesporno dejstvo, da so tožnika po ustavitvi postopka v zvezi s prvo prošnjo vrnili v Slovenijo iz Nemčije, kot razlog pa navaja navodila tihotapcev iz Turčije, kjer med prvo in drugo prošnjo sploh ni bil, zato vsaj za čas po vložitvi prve prošnje tožnikov argument ne zdrži. Zaslišan na naroku na vprašanje svoje pooblaščenke, če lahko pojasni, zakaj šele sedaj navaja te razloge, pa izpove, da se ne spomni. Tožbena trditev, da naj bi v predhodnem postopku navajal lažne razloge po navodilih tihotapcev, torej tudi po presoji sodišča ni opravičljiv razlog v smislu določbe 64. člena ZMZ-1. Zato toženka ni bila dolžna ugotavljati resničnosti navedbe, da je v predhodnih postopkih navajal neresničen razlog (da je nekoga ubil itd) in zato ni bila dolžna izvajati dokazov, ki jih je v zvezi s tem predlagal tožnik. Sodišče v zvezi z dokaznim bremenom sicer pripominja, da je pravilno stališče toženke, da je dokazno breme v zvezi s trditvami glede zahtevka na strani tožnika. Tožnik, ki ima v postopku pooblaščenko, bi moral v skladu z omenjenimi stališči predložiti sam dokaze za svoje trditve in na to njegovo procesno dolžnost ne vpliva dejstvo, kje se tožnik trenutno nahaja (da se tožnik nahaja v zavodu za prestajanje zaporne kazni). Glede na navedeno procesno stanje stvari, ko tožnik ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih, toženi stranki ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti niti informacij o izvorni državi.6

27. Sodišče pripominja, da je iz zapisnika z dne 28. 10. 2021 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, česar prav tako ne izpodbija konkretizirano.

28. Ni utemeljen niti tožbeni ugovor, da se toženka naj ne bi opredelila do tožnikovih trditev, da v vasi leta 2014 ni mogel ostati, ker je Islamska država prevzela nadzor na C., da so vsi prebivalci odšli v begunske centre in da se v svojo vas ne more vrniti, ker je postala vojaško območje, ki je prepovedano za civiliste. Toženka je utemeljeno pojasnila, da ne gre za novo dejstvo v smislu določbe 64. člena ZMZ-1, ker je tožnik že v prvi in drugi prošnji navajal, da se nima kam vrniti in se je do tega že opredelila v zavrnilni odločbi, česar tožnik v tem upravnem sporu obrazloženo niti ne prereka. Tožbena trditev, kot jo je mogoče smiselno povzeti, da trditve, da so njegovo družino izgnali, ni uveljavljal prej, saj je po navodilih tihotapcev, da bi hitreje dobil azil, pa ni v skladu z lastnimi trditvami tožnika iz zahtevka, v katerem navede, da je zapustil izvorno državo zaradi bojev med Islamsko državo in iraškim oblasti leta 2014 (in ne zato, ker so njegovo družino izgnali).

29. Pravilno je toženkino stališče, da poroka z A. A. in rojstvo sina nista nov dokaz, kot ga za vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito opredeljuje ZMZ-1, saj ne poroka ne rojstvo otroka v Republiki Sloveniji pomembno ne povečujeta verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Omenjeni dejstvi nista razlog preganjanja ali resne škode, kot jih kot pogoj za dodelitev mednarodne zaščite določa ZMZ-1, ampak razlog za morebitna upravičenja tožnika po drugih pravnih podlagah (npr. Zakon o tujcih).

30. Tožbene navedbe o bistveni kršitvi pravila upravnega postopka, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe in kršitvi pravice do izjave v postopku, s tem pa pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, so na tako splošni ravni, da ne omogočajo preizkusa. Zaradi nekonkretiziranosti tožbenih navedb sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja.

31. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev toženke torej pravilna in je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

1 Tako J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list, GV založba, 1. knjiga, stran 519. 2 Tako L. Ude v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list, GV založba, 1. knjiga, stran 64. 3 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 4 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 6 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve).