Jedro

Jedro

Tožnik je delovne obveznosti kršil, ko o svoji nenadni zapustitvi delovnega mesta ni obvestil svojega nadrejenega, vendar se je kasneje opravičil, obžaloval dejanje in navedel tudi osebni razlog, ki je privedel do kršitve. To je bila v 19 letih zaposlitve tožnika pri toženki prva kršitev delovne obveznosti, za kar bi toženka lahko uporabila milejšo sankcijo, sploh glede na dejanski razlog na strani tožnika. Tako ni mogoča ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Tožnik je delovne obveznosti kršil, ko o svoji nenadni zapustitvi delovnega mesta ni obvestil svojega nadrejenega, vendar se je kasneje opravičil, obžaloval dejanje in navedel tudi osebni razlog, ki je privedel do kršitve. To je bila v 19 letih zaposlitve tožnika pri toženki prva kršitev delovne obveznosti, za kar bi toženka lahko uporabila milejšo sankcijo, sploh glede na dejanski razlog na strani tožnika. Tako ni mogoča ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II.Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2024 delovno razmerje trajalo do vključno 28. 3. 2024, ko se pogodba o zaposlitvi razveže (točka I izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati denarno povračilo v znesku 15.595,00 EUR v roku 8 dni po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, višji zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 984,94 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka) in da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka (točka IV izreka).

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2024 delovno razmerje trajalo do vključno 28. 3. 2024, ko se pogodba o zaposlitvi razveže (točka I izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati denarno povračilo v znesku 15.595,00 EUR v roku 8 dni po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, višji zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 984,94 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka) in da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka (točka IV izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik dne 5. 3. 2024 delal v dopoldanski izmeni, da je samovoljno zapustil delo ob 10.05 uri in se s svojim avtomobilom odpeljal v delovni obleki, pa se do konca delovnika na delo ni vrnil, na koncu izmene pa je sodelavec registriral njegov odhod z dela, kot da je delal polni delovni čas in nato zaključilo, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, da je ravnal naklepno in da to predstavlja hujšo kršitev iz delovnega razmerja, kar je razlog za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zmotno in nepravilno pa je zaključilo, da ni podan pogoj za podajo izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Ni upoštevalo dejstva, da je toženka kot dokaz predložila pisno izjavo A. A., ki je tožnika odjavil, to izjavo pa je priča potrdila tudi na zaslišanju. Sodišče se o tej izjavi sploh ni opredelilo, kar je kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču pritožbe je sodišče zmotno verjelo tožniku o težavah, ki naj bi jih imel, saj za to ni predložil nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi potrjevala njegove navedbe, ob prihodu na delo pa ni obrazložil svojih zdravstvenih težav, predčasnega odhoda z dela in dejstva, da o tem ni obvestil nadrejenih. Dejstvo je, da je tožnik želel prikazati, da je kritičnega dne delal celo izmeno. Takega ravnanja pa toženka ne sme tolerirati, zato ni mogoče ohraniti medsebojnega zaupanja. Previsoka pa je tudi višina denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj okoliščin na strani tožnika, ki bi jo utemeljevale, ni. Sodišče ni upoštevalo, da se je tožnik takoj po prenehanju zaposlil pri drugem delodajalcu ter dejstva, da ima tožnik prihodke tudi po prenehanju delovnega razmerja.

2.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik dne 5. 3. 2024 delal v dopoldanski izmeni, da je samovoljno zapustil delo ob 10.05 uri in se s svojim avtomobilom odpeljal v delovni obleki, pa se do konca delovnika na delo ni vrnil, na koncu izmene pa je sodelavec registriral njegov odhod z dela, kot da je delal polni delovni čas in nato zaključilo, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, da je ravnal naklepno in da to predstavlja hujšo kršitev iz delovnega razmerja, kar je razlog za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zmotno in nepravilno pa je zaključilo, da ni podan pogoj za podajo izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Ni upoštevalo dejstva, da je toženka kot dokaz predložila pisno izjavo A. A., ki je tožnika odjavil, to izjavo pa je priča potrdila tudi na zaslišanju. Sodišče se o tej izjavi sploh ni opredelilo, kar je kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču pritožbe je sodišče zmotno verjelo tožniku o težavah, ki naj bi jih imel, saj za to ni predložil nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi potrjevala njegove navedbe, ob prihodu na delo pa ni obrazložil svojih zdravstvenih težav, predčasnega odhoda z dela in dejstva, da o tem ni obvestil nadrejenih. Dejstvo je, da je tožnik želel prikazati, da je kritičnega dne delal celo izmeno. Takega ravnanja pa toženka ne sme tolerirati, zato ni mogoče ohraniti medsebojnega zaupanja. Previsoka pa je tudi višina denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj okoliščin na strani tožnika, ki bi jo utemeljevale, ni. Sodišče ni upoštevalo, da se je tožnik takoj po prenehanju zaposlil pri drugem delodajalcu ter dejstva, da ima tožnik prihodke tudi po prenehanju delovnega razmerja.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji) po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevanih kršitev 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je o vseh odločilnih dejstvih pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji) po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevanih kršitev 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je o vseh odločilnih dejstvih pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6.Sodišče prve stopnje je skrbno in vestno presodilo vsak dokaz posebej, vse skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno ugotovilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, tako ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Prav tako sodbi ni mogoče očitati kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, takšnih pomanjkljivosti pa izpodbijana odločba nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodba tudi ni obremenjena s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, ni nasprotja med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni sprejelo v nasprotju s pisno izjavo in izpovedjo priče A. A.

6.Sodišče prve stopnje je skrbno in vestno presodilo vsak dokaz posebej, vse skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno ugotovilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, tako ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Prav tako sodbi ni mogoče očitati kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, takšnih pomanjkljivosti pa izpodbijana odločba nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodba tudi ni obremenjena s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, ni nasprotja med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni sprejelo v nasprotju s pisno izjavo in izpovedjo priče A. A.

7.Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu kovinar I po pogodbi z dne 19. 12. 2024. Toženka mu je dne 13. 3. 2024 izdala obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skupaj s pisno seznanitvijo z očitanimi kršitvami in vabilom na zagovor, kar mu je bilo vročeno dne 14. 3. 2024. Tožnik se je zagovora dne 21. 3. 2024 udeležil. Toženka mu je 26. 3. 2024 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila vročena 28. 3. 2024, ko mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo.

7.Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu kovinar I po pogodbi z dne 19. 12. 2024. Toženka mu je dne 13. 3. 2024 izdala obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skupaj s pisno seznanitvijo z očitanimi kršitvami in vabilom na zagovor, kar mu je bilo vročeno dne 14. 3. 2024. Tožnik se je zagovora dne 21. 3. 2024 udeležil. Toženka mu je 26. 3. 2024 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila vročena 28. 3. 2024, ko mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo.

8.Toženka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dne 5. 3. 2024 v dopoldanski izmeni samovoljno in brez ustrezne predhodne seznanitve in odobritve nadrejenega delovno mesto predčasno zapustil, saj je ob 10:05 uri odšel pri stranskem vhodu iz proizvodne hale, v delovni obleki sedel v svoj avto ter zapustil območje delodajalca in se na delovno mesto ni več vrnil, njegov odhod pa je konec delovnega časa z njegovo kartico registriral sodelavec, ki mu je tožnik pred odhodom dal kartico.

8.Toženka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dne 5. 3. 2024 v dopoldanski izmeni samovoljno in brez ustrezne predhodne seznanitve in odobritve nadrejenega delavca za predčasni odhod z delovnega mesta delovno mesto zapustil, saj je ob 10:05 uri odšel pri stranskem vhodu iz proizvodne hale, v delovni obleki sedel v svoj avto ter zapustil območje delodajalca in se na delovno mesto ni več vrnil, njegov odhod pa je konec delovnega časa z njegovo kartico registriral sodelavec, ki mu je tožnik pred odhodom dal kartico.

9.Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je tožnik s tem ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (9. točko pogodbe o zaposlitvi ter 33., 34., 36. in 37. člen ZDR-1). Tožnik se je zavestno odločil, da bo brez predhodne seznanitve in odobritve nadrejenega delavca za predčasni odhod z delovnega mesta delovno mesto zapustil in se nanj ni več vrnil. Tako je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar je sodišče prve stopnje utemeljilo v točki 13 obrazložitve.

9.Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je tožnik s tem ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (9. točko pogodbe o zaposlitvi ter 33., 34., 36. in 37. člen ZDR-1). Tožnik se je zavestno odločil, da bo brez predhodne seznanitve in odobritve nadrejenega delavca za predčasni odhod z delovnega mesta delovno mesto zapustil in se nanj ni več vrnil. Tako je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar je sodišče prve stopnje utemeljilo v točki 13 obrazložitve.

10.Toženka pa se ne strinja z nadaljnjo ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni izpolnjen.

10.Toženka pa se ne strinja z nadaljnjo ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni izpolnjen.

11.Iz nadaljnjih pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik svoje ravnanje obžaloval in da se je zanj opravičil. Ugotovilo je tudi, da je tožnik tudi po storjeni kršitvi (5. 3. 2024) vse do prejema izredne odpovedi dne 28. 3. 2024 pri toženki normalno delal, da je bil pri njej zaposlen skoraj 19 let, da je bil priden delavec, da ni bil nikoli v kakršnem koli postopku zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, da z njim nadrejeni delavec oziroma njegov namestnik nista imela nobenih težav, da je vestno in redno opravljal svoje delo in ni bil konflikten. Zato je sodišče prve stopnje pretehtalo vse okoliščine in interese obeh strank in presodilo, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, v zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvijo in razlago sodišča prve stopnje v točki 25 obrazložitve v celoti strinja.

11.Iz nadaljnjih pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik svoje ravnanje obžaloval in da se je zanj opravičil. Ugotovilo je tudi, da je tožnik tudi po storjeni kršitvi (5. 3. 2024) vse do prejema izredne odpovedi dne 28. 3. 2024 pri toženki normalno delal, da je bil pri njej zaposlen skoraj 19 let, da je bil priden delavec, da ni bil nikoli v kakršnem koli postopku zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, da z njim nadrejeni delavec oziroma njegov namestnik nista imela nobenih težav, da je vestno in redno opravljal svoje delo in ni bil konflikten. Zato je sodišče prve stopnje pretehtalo vse okoliščine in interese obeh strank in presodilo, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, v zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvijo in razlago sodišča prve stopnje v točki 25 obrazložitve v celoti strinja.

12.Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najstrožji in skrajni ukrep delodajalca, ki je predviden za najhujše kršitve delovnih obveznosti. Tožnik je delovne obveznosti kršil, ko o svoji nenadni zapustitvi delovnega mesta ni obvestil svojega nadrejenega, vendar se je kasneje opravičil, obžaloval dejanje in navedel tudi osebni razlog, ki je privedel do kršitve. To je bila v 19 letih zaposlitve tožnika pri toženki prva kršitev delovne obveznosti, za kar bi toženka lahko uporabila milejšo sankcijo, sploh glede na dejanski razlog na strani tožnika. Tako ni mogoča ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik delo pri toženki opravljal do 28. 3. 2024, kar tudi kaže na to, da tožnikova kršitev ni v tolikšni meri vplivala na medsebojna razmerja med strankama, na njuno medsebojno zaupanje in možnost nadaljnjega sodelovanja, da bi bilo mogoče upravičiti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako, da so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12.Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najstrožji in skrajni ukrep delodajalca, ki je predviden za najhujše kršitve delovnih obveznosti. Tožnik je delovne obveznosti kršil, ko o svoji nenadni zapustitvi delovnega mesta ni obvestil svojega nadrejenega, vendar se je kasneje opravičil, obžaloval dejanje in navedel tudi osebni razlog, ki je privedel do kršitve. To je bila v 19 letih zaposlitve tožnika pri toženki prva kršitev delovne obveznosti, za kar bi toženka lahko uporabila milejšo sankcijo, sploh glede na dejanski razlog na strani tožnika. Tako ni mogoča ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik delo pri toženki opravljal do 28. 3. 2024, kar tudi kaže na to, da tožnikova kršitev ni v tolikšni meri vplivala na medsebojna razmerja med strankama, na njuno medsebojno zaupanje in možnost nadaljnjega sodelovanja, da bi bilo mogoče upravičiti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako, da so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

13.Prav tako toženka neutemeljeno navaja, da je prisojeno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini desetih plač pretirano. Sklicuje se na dejstvo, da se je tožnik takoj po prenehanju zaposlil, tako da je imel tudi po prenehanju delovnega razmerja prihodke. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno obrazložilo svojo odločitev o primernosti višine dosojenega zneska denarnega povračila po 118. členu ZDR‑1. Upoštevalo je, da je tožnik starejši delavec, upoštevalo okoliščine, ki so do odpovedi pripeljale, sodno prakso v podobnih primerih, trajanje zaposlitve pri toženki in tudi dejstvo, da se je tožnik takoj po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za kratek čas zaposlil pri drugem delodajalcu, da je še vedno prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, saj zaposlitve, kljub večjemu številu poslanih prošenj, ni dobil.

13.Prav tako toženka neutemeljeno navaja, da je prisojeno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini desetih plač pretirano. Sklicuje se na dejstvo, da se je tožnik takoj po prenehanju zaposlil, tako da je imel tudi po prenehanju delovnega razmerja prihodke. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno obrazložilo svojo odločitev o primernosti višine dosojenega zneska denarnega povračila po 118. členu ZDR‑1. Upoštevalo je, da je tožnik starejši delavec, upoštevalo okoliščine, ki so do odpovedi pripeljale, sodno prakso v podobnih primerih, trajanje zaposlitve pri toženki in tudi dejstvo, da se je tožnik takoj po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za kratek čas zaposlil pri drugem delodajalcu, da je še vedno prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, saj zaposlitve, kljub večjemu številu poslanih prošenj, ni dobil.

14.Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer stroške sestave 375 točk po OT, 2 % mat. stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15.Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer stroške sestave 375 točk po OT, 2 % mat. stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zveza:

Zveza: