Jedro

V primeru, da gre za avtomobil, ki je last pravne osebe, ki se ukvarja z oddajo vozil v najem ali s cestnimi prevozi po mnenju pritožbenega sodišča ne zadošča, da ta odgovorna oseba verjetno izkaže, da ni vozila (sicer bi bila določba drugega odstavka 8. člena ZPrCP nesmiselna, saj je v takih pravnih osebah celo običajno, da jih odgovorna oseba ne vozi), ampak mora vsaj verjetno izkazati, kdo je dejanski storilec prekrška.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 60,00 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ajdovščini delno spremenilo plačilni nalog Specializirane enote za nadzor prometa št. 5000002233089 z dne 7.4.2021, tako da je prekršek opredelilo kot prekršek po 5. točki osmega odstavka 46. člena ZPrCP in mu izreklo globo 400,00 EUR in 5 kazenskih točk, sicer pa je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2.Zoper sodbo se storilec pritožuje po svojih zagovornikih. Sodišču očitajo, da tudi v ponovljenem postopku ni zaslišalo kršitelja niti ni povabilo na zaslišanje priče A. A., oziroma ni niti poskušalo pridobiti podatkov o njegovem stalnem prebivališču. Razlogi sodišča o tem, zakaj ni zaslišalo priče so konfuzni in neprepričljivi. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. Nobenega razumnega razloga ni, da bi kršitelj razpolagal s fotografijo vozniškega dovoljenja in priče, če ne bi A. A. pri njegovi družbi najel vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Do tega dejstva se sodišče ni opredelilo. Kršitelju ni treba preko vsakega razumnega dvoma dokazati, da ni bil on tisti, ki je vozil. Zadošča, da se pri sodišču vzbudi razumen dvom. Okoliščine pa so dovolj prepričljive, da bi sodišče vsaj poskušalo izvesti dokaz z zaslišanjem priče. Meni še, da na podlagi določbe osmega odstavka 46. člena ZPrCP globe ni mogoče izreči odgovorni osebi, saj se za prekršek kaznuje voznik.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po določbi 46. člena ZPrCP se za prekršek (prehitra vožnja) res kaznuje voznik, vendar je v 8. členu določeno, da je za tak prekršek (kadar ni mogoče ugotoviti, kdo je voznik) odgovoren tudi lastnik vozila, oziroma odgovorna oseba pravne osebe, če je lastnik vozila pravna oseba. V primeru, da gre za avtomobil, ki je last pravne osebe, ki se ukvarja z oddajo vozil1 v najem ali s cestnimi prevozi po mnenju pritožbenega sodišča ne zadošča, da ta odgovorna oseba verjetno izkaže, da ni vozila (sicer bi bila določba drugega odstavka 8. člena ZPrCP nesmiselna, saj je v takih pravnih osebah celo običajno, da jih odgovorna oseba ne vozi), ampak mora vsaj verjetno izkazati, kdo je dejanski storilec prekrška.

5.V predmetni zadevi je storilec trdil, da je prekršek storil A. A. in predložil kopijo njegovih dokumentov, ni pa predložil nobene listine, ki bi izkazovala, da je A. A. najel prav vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, in ne kakšnega drugega. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre za družbo, ki se ukvarja z oddajanjem vozil, zato ni verjetno, da o oddaji vozila ne bi imela nobene druge listinske dokumentacije. Sodišče je zato v zvezi s tem skušalo storilca zaslišati, vendar se ta, kljub temu, da je bil v redu vabljen, zaslišanja ni udeležil. Tako je ostalo neizkazano, da je bil avtomobil, s katerim je bil storjen prekršek, sploh oddan komurkoli. Razlogi sodišča za neizvedbo dokaza (v točki 7. izpodbijane sodbe) so zato pravilni.

6.Očitana kršitev postopka torej ni podana, prav tako pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1).

7.Pritožnik mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 60,00 EUR sodne takse za pritožbo.

-------------------------------

1Kot je v predmetni zadevi.