Jedro

Dejstvo, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju poškodbe kot elementa kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ oprlo na "zdravniško spričevalo", ni v nasprotju s pravili ZKP o ugotavljanju dejstev, saj ga je ocenjevalo kot vsak drug dokaz, za izvedeništvo pa ni bilo nobene potrebe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.R. ml. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega L.R. ml. za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in mu po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 20 dni zapora, s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 16.11.1998 vložil pri Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb ZKP in posledično napačne uporabe materialnega kazenskega prava, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da sporno (očitno prvostopno) sodbo tako spremeni, da jo razveljavi ter obdolženca oprosti očitanega kaznivega dejanja ali pa zadevo preda v novo sojenje z ustreznimi navodili za pravilno delo.

Zasebna tožilka P.S. na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Ko uveljavlja vložnik kršitev kazenskega zakona, navaja zgolj, da je ta razlog podan v tem, da je sodišče obsojenega spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, ki ga ni storil, torej v nasprotju z materialnim kazenskim pravom. Ne glede na ostala izvajanja vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik napada z zahtevo za varstvo zakonitosti na prvi in drugi stopnji sodnega odločanja ugotovljeno dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnik namreč očita napadenima sodbama zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Ko vložnik uveljavlja razlog kršitve določb ZKP, navaja, da naj bi bila kršitev kazenskega postopka v tem, da obsojencu ni bila zagotovljena prava možnost do obrambe, saj iz spisa ne izhaja, da je obsojenec podpisal privoljenje, da se bo v postopku branil sam. To, da ni zahteval zagovornika, je storil iz nevednosti, upajoč, da za njegovo obrambo v celoti zadostuje njegova izpovedba. Kolikor bi bil v redu poučen, da se brez zagovornika ne more dovolj pravilno zagovarjati, bi ga gotovo najel. Dejstvo, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja obsojenčev podpis s tem v zvezi, dokazuje, da mu ta pouk ni bil podan v zadostni meri, kljub temu da je v računalniško v naprej pripravljenem obrazcu zapisnika naveden.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec očitano kršitev uveljavljal že v pritožbenem postopku. Sodišče druge stopnje je navedeni pritožbeni ugovor zavrnilo z ugotovitvijo, da je bil obsojenec že z vabilom na glavno obravnavo obveščen, da si sme vzeti zagovornika, v zapisniku o glavni obravnavi pa je, ne glede na to, ali je obsojenec ta del zapisnika posebej podpisal, dobil, kot je zapisniško ugotovljeno, ustrezen pouk o pravici do zagovornika.

Vrhovno sodišče razloge sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z očitano kršitvijo v celoti sprejema kot pravilne. Izvajanja vložnika o obsojenčevem drugačnem pričakovanju izida kazenskega postopka s sklicevanjem na nevednost, da bi mu lahko k drugačnemu izidu uspešno pomagal le zagovornik, so glede na povedano neupoštevna, saj ob dejstvu, da v obravnavani zadevi ni šlo za obvezno obrambo, ni mogoče trditi, da je šlo za kakšno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe.

Nadaljnja kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila po mnenju vložnika v tem, da je prvostopno sodišče štelo zdravniško spričevalo kot dokaz, čeprav ni šlo za izvedeniško mnenje, niti za način, določen za izvedeništvo po ZKP. Vložnik zatrjuje, da se zdravniško spričevalo pridobi na podlagi navedb pregledanega, zato naj bi bilo ugotavljanje dejstev na podlagi takega zdravniškega spričevala v nasprotju z določbami ZKP in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZKP, ker je sodišče oprlo svoje dejanske ugotovitve na navedeno zdravniško spričevalo. Napadena prvostopna sodba je zato, ko sodišče samo nima strokovnega znanja za pravilno ugotovitev dejstev, po mnenju vložnika, nejasna. Navedena kršitev določb postopka po oceni Vrhovnega sodišča ni podana. Dejstvo, da se je sodišče prve stopnje oprlo pri ugotavljanju dejstev, pomembnih za ugotovitev očitanega kaznivega dejanja, tudi na "zdravniško spričevalo", ni v nasprotju s pravili ZKP o ugotavljanju dejstev. Dejstvo poškodbe kot element očitanega kaznivega dejanja sodišče prve stopnje, s čimer se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ni ugotavljalo po pravilih izvedeništva, ampak je ocenjevalo zdravniško spričevalo kot vsak drug dokaz, ko za izvedeništvo ni bilo nobene potrebe. Vsa ostala izvajanja vložnika predstavljajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v rednem postopku in zato, kot že rečeno, skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP niso predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato vložnik tudi v tej smeri s svojo zahtevo ni mogel uspeti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ob ugotovitvi, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kakor tudi, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, skladno s 425. členom zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.