Jedro

38.c čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju določa, da mora po opravi neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja izvršitelj upniku osebno vročiti obračun plačila za delo stroškov, z obvestilom o pravici in pravnih posledicah iz II. odst. tega člena in da izvod obračuna izvršitelj vroči sodišču. 38.c čl. ZIZ res določa, da se obračun stroškov opravi med izvršiteljem in upnikom in da je takšen obračun dokončen, vendar to ne pomeni, da dolžnik po tem, ko mu sodišče naloži stroške, nima pravice do pritožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu-točki 2 izreka, kjer je odločeno o stroških postopka, razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod tč. 1 ustavilo izvršilni postopek, pod tč. 2 pa dolžniku naložilo, da povrne upniku 22.970,00 SIT stroškov izvršilnega postopka. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče odločilo o stroških na podlagi V. odst. 38. čl. ZIZ in sicer je te stroške odmerilo po specificiranem stroškovniku ter priznalo stroške za delo izvršitelja v znesku 19.780,80 SIT, stroške sestave vloge 20 točk in 20 % DDV ter materialne stroške, skupno torej 22.970,80 SIT.

Dolžnica se je zoper odločitev o stroških, to je v tč. 2 izreka sklepa, pravočasno pritožila. V pritožbi navaja, da ni nikoli prejela obračuna stroškov izvršitelja, s tem obračunom ni bila seznanjena, saj ga je izvršitelj poslal samo pooblaščencu upnika in sodišču, sodišče pa ji obračun stroškov ni vročilo, tako da ne ve, za katera opravila je izvršitelj te stroške priglasil. Iz sklepa izhaja le, da je sodišče izvršitelju priznalo vse stroške. Meni, da ni dolžna povrniti stroškov izvršitelja v tej višini, ker niti ne ve, kakšna dejanja je izvršitelj opravil. Ne glede na določbo, da izvršilne stroške plača vnaprej upnik, bi moral biti tudi dolžnik seznanjen z višino in specifikacijo stroškov že med izvršilnim postopkom, oziroma ko je bilo posamezno izvršilno dejanje opravljeno in ne šele po končanem postopku. Dolžnik bi moral biti seznanjen s temi stroški, kar pa ni bil, zato mu je bila s tem kršena tudi ustavna pravica, kršen je bil 22. čl. Ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora biti vsakemu zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in da se sklep pod tč. 2 razveljavi in vrne sodišču v ponovni postopek in odločanje. V dopolnitvi pritožbe pa še navaja na kak način je odplačevala svoj dolg in da se ni izmikala plačevanju dolga. Vsak mesec je upnik prejel znesek 3.000,00 SIT in je torej vedel, da bo enkrat poplačan, zato je bil rubež premičnin opravljen brez potrebe.

Pritožba je utemeljena.

Sklep sodišča prve stopnje je bilo potrebno razveljaviti že po uradni dolžnosti, saj je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče namreč v sklepu ni obrazložilo posameznih stroškov, zato dolžnik sodišču utemeljeno očita, da le-teh ni mogel preizkusiti. 38.c čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju določa, da po opravi neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja mora izvršitelj upniku osebno vročiti obračun plačila za delo stroškov, z obvestilom o pravici in pravnih posledicah iz II. odst. tega člena in da izvod obračuna izvršitelj vroči sodišču. Po II. odst. lahko upnik v primeru, če z obračunom ne soglaša, v 8 dneh od prejema obračuna pri izvršitelju vloži zahtevo, da o obračunu odloči sodišče. 38.c čl. ZIZ res določa, da se obračun stroškov opravi med izvršiteljem in upnikom in da je takšen obračun dokončen, vendar to ne pomeni, da dolžnik po tem, ko mu sodišče naloži stroške, nima pravice do pritožbe. To tudi ne pomeni, da mora dolžnik plačati tudi tiste stroške, ki jih je upnik neutemeljeno plačal izvršitelju, če na primer ni predlagal preizkusa obračuna. Zato je bilo sodišče dolžno v obrazložitvi sklepa povedati, zakaj je izvršitelju priznalo takšne stroške, saj lahko dolžnik le na tak način preveri, ali so bili stroški utemeljeni ali ne. Dolžnik pa mora, glede na to, da mu sodišče naloži takšno obveznost, imeti pravico, da preveri katere stroške je dolžan plačati in na podlagi kakšne pravne podlage. Ker sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, ga je bilo potrebno v skladu z določbo 354 čl. ZPP razveljaviti in vrniti sodišču, da ponovno odloči o stroških postopka in da svojo odločitev obrazloži.