Jedro

Toženka ni izkazala, da bi tožnik glede na preostalo delovno zmožnost dejansko imel možnost dobiti delo. Ugotovljeno je bilo, da tožnik za druga dela ni usposobljen in da je iskal drugo delo (tudi začel je z delom pri več delodajalcih, a zaradi posledic poškodbe dela ni ohranil), a ga ni našel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 793 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, 1) da je toženka dolžna plačati tožniku 7.888,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 690, EUR od 1. 1. 2012 dalje, od ostalih zneskov po 257,10 EUR pa od njihove mesečne zapadlosti v obdobju od 10. 2. 2012 do 10. 5. 2014 dalje (I. točka izreka), 2) da je toženka dolžna tožniku plačevati mesečno rento v znesku 257,10 EUR od 1. 5. 2014 dalje in dokler obstoje zakonski pogoji do vsakega 10. v tekočem mesecu brezobrestno, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse zapadle zneske mesečne rente z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je toženka dolžna plačati v roku 15 dni (II. točka izreka) in 3) toženki naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba je spregledala dejstva, da je tožnik makedonski državljan, ki je imel delovno dovoljenje za določen čas in v Sloveniji ni imel stalnega prebivališča, da ne zna slovenskega jezika, da je pred škodnim dogodkom navkljub starosti 42 let imel le štiri leta delovne dobe, da je imel sklenjeno delovno razmerje za določen čas, da je tožnikov delodajalec prenehal z delovanjem, da je še vedno delovno in posledično pridobitno sposoben, da je izrecno zavračal izobraževanje za morebitno prekvalifikacijo, da je v času brezposelnosti do zaključka prvega naroka poslal vsega nekaj prošenj za zaposlitev, pa še te je prvič začel pisati po toženkinih ugovorih v tem postopku. Navedena dejstva ne utemeljujejo zaključka, sprejetega s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi tožnik, če ne bi bilo škodnega dogodka, v Sloveniji imel zaposlitev in prejemal dohodke (najmanj) v višini minimalne plače. Zaključek, da je toženka dolžna dokazati, da bi dejansko lahko našel delo, je materialnopravno zmoten. Dokazno breme, da bi pridobival dohodke, če škodnega dogodka ne bi bilo, je na tožniku. Toženka je dokazala, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi poškodbe, ampak iz razlogov na strani delodajalca, da je tožnik še vedno pridobitno sposoben, da ne želi prekvalifikacije in da aktivno ne išče zaposlitve. Nekaj poslanih prošenj ne pomeni aktivnega iskanja zaposlitve. Za tak zaključek bi moral dnevno pisati prošnje tudi delodajalcem, ki nimajo razpisov. Zmotno je stališče sodišča, da za dokaz utemeljenosti rentnega zahtevka za nedoločen čas zadošča dejstvo, da tožnik ni več sposoben opravljati dela, kakršnega je opravljal pred škodnim dogodkom, in da je njegov nekdanji sodelavec (ki je imel sklenjeno pogodbo za nedoločen čas, o njegovih izkušnjah, izobrazbi, delovni vizi pa ni nič znanega) zaposlitev dobil (pri čemer niti ni ugotovljeno, za kakšen čas jo je dobil in za kakšno plačo). Če bi sledili razlogom o verjetnosti prihodkov v višini minimalne plače (čeprav tožnikovi mesečni prihodki pred škodnim dogodkom te višine niso dosegali), bi to pomenilo, da bi vsi zaposleni po izgubi zaposlitve iz poslovnih razlogov dobili zaposlitev za nedoločen čas in za minimalno plačo. Dejansko zaposlitve ne dobijo niti državljani Republike Slovenije, pripravljeni na prekvalifikacijo. Še manj bi jo dobil državljan Makedonije, brez delovnih izkušenj, brez delovne vize, ki ne govori slovensko in nima stalnega prebivališča v Sloveniji. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da dejstvo invalidnosti III. kategorije še ni razlog za priznanje rentnega zahtevka. Zmotni so zaključki o višini zahtevka. Toženka je ugovarjala, da tožnik ne bi prejemal prihodkov v višini minimalne plače, ker njegovi prejšnji prihodki te niso dosegali. Zatrjevala je tudi, da je tožnik ob prenehanju delovnega razmerja prejel odpravnino, ki bi jo bilo treba upoštevati. Glede na to, da je bilo nesporno ugotovljeno, kakšen je preostanek zavarovalne vsote, bi moralo sodišče obveznost izplačevanja rente omejiti ne le z obstojem zakonskih pogojev, marveč tudi z izčrpanjem zavarovalne vsote.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ima delovno dovoljenje za nedoločen čas in stalno bivališče v Republiki Sloveniji, sicer ne bi bil prejemnik bonitet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavoda za zaposlovanje. Zna slovenski jezik, kolikor je potrebno za normalno uporabo, sodišče pa je prevajalca uporabilo zaradi določenih fines. Ni imel le štirih let delovne dobe, ampak okoli deset let v Makedoniji ter štiri leta in dva meseca v Sloveniji, sicer pa toženka prej tega ni zatrjevala. Ne drži, da bi poslal le nekaj prošenj. Trdil je, da je dobil le nekaj odgovorov na številne prošnje. Ne drži, da je gradbeni sektor propadel. Propadla so velika podjetja, nastala pa je množica malih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Oškodovanec ima pravico do povrnitve izgubljenega dohodka. Pri oceni izgubljenega dobička se na podlagi določb Obligacijskega zakonika upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (prvi in tretji odstavek 168. člena OZ). O škodi zaradi izgubljenega zaslužka se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, kar pomeni, da je ni mogoče dokazati z gotovostjo, ampak za dokazanost zadostuje dokazni standard mejne verjetnosti. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je pravni standard "normalnega teka stvari" pri oškodovancih, ki so pred škodnim dogodkom pridobivali zaslužek s priložnostnimi deli ali z zaposlitvami za določen čas, treba napolniti podobno kot pri oškodovancih, ki so bili pred škodnim dogodkom zaposleni za nedoločen čas. Strožja razlaga bi bila v razmerah, ko je vse več zaposlitev omejenih na določen čas, a se večina ljudi kljub temu preživlja z lastnim delom, prestroga.(1) Vrhovno sodišče je zavzelo tudi stališče, da je v primeru delno ohranjene delovne zmožnosti za presojo, ali je oškodovanec upravičen do polne odškodnine iz naslova izgubljenega dohodka, odločilno, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako zmanjšal škodo. Zato je odločilno, kakšno delo je tožnik opravljal v času škodnega dogodka, kakšno delo bi po normalnem teku stvari opravljal v bodoče in kolikšna je razlika med dejanskimi prejemki in prejemki, ki bi jih dobival ob opravljanju navedenega dela.(2)

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je pri tožniku zaradi posledic škodnega dogodka podana III. kategorija invalidnosti,(3) - da tožnik ni več sposoben opravljati dela, ki ga je opravljal v času škodnega dogodka, tj. del gradbenega delavca (tesar, opažer), s polnim delovnim časom, da pa je z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu, kjer ni potrebna vidna funkcija in polna binokularna funkcija vida, - da tožnik ni več sposoben opravljati del, za katera je usposobljen, in da je iskal delo ter se začasno zaposlil pri več delodajalcih, a ga za dalj časa zaradi težav z očmi niso sprejeli, toženka pa ni izkazala, da ima tožnik dejansko možnost dobiti delo, ki ustreza preostali delovni zmožnosti, - da je šel tožnikov delodajalec resda v stečaj, vendar je bilo v zadnji tretjini leta 2011 na zavodu za zaposlovanje 301 prijav za prosta delovna mesta za gradbene delavce, delo pa je dobil tudi tožnikov sodelavec, ne pomeni, da se tožnik ne bi mogel zaposliti pri drugem delodajalcu – če bi bil za delo še sposoben, bi se po rednem teku stvari lahko zaposlil kot gradbeni delavec, - da je tožnik štiri leta pred škodnim dogodkom delal v Republiki Sloveniji kot gradbeni delavec, - da je tožnik poslal nekaj prošenj za zaposlitev, a odgovora ni dobil oziroma je bil ta negativen, da je v letu 2013 in 2014 začel delo pri več delodajalcih, a ga zaradi težav očmi, ki so posledica škodnega dogodka, ni mogel obdržati, - da ima delavec, ki dela s polnim delovnim časom, po zakonu pravico do plačila najmanj v višini minimalne plače, - da je tožnik upravičen do razlike med dejanskimi prejemki in minimalno plačo, kar za obdobje od junija do avgusta 2011 pomeni po 60 EUR mesečno, od septembra do novembra 2011 pa po 170 EUR mesečno, tj. skupno 690 EUR, od 1. 1. 2012 po 257,10 EUR mesečno.

7. Izpodbijana sodba na podlagi navedenega zaključuje, da je tožnik izkazal, da bi se tudi po stečaju prejšnjega delodajalca lahko zaposlil kot gradbeni delavec, če ne bi bil poškodovan, da toženka ni izkazala, da bi tožnik lahko dobil delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, in da bi v primeru zaposlitve prejemal (najmanj) minimalno plačo. 8. Očitek o napačni porazdelitvi dokaznega bremena v sodbi ni utemeljen. Upoštevaje navedena materialnopravna izhodišča za odločanje o izgubljenem dohodku je dokazno breme glede trditev, da bi pridobival dohodke, če ne bi bilo poškodbe, in da zaradi poškodbe dejansko ne more več najti takega dela, na tožniku, na toženki pa, da dokaže, da tožnik tudi če ne bi bilo poškodbe, ne bi dobil dela, oziroma da je kljub poškodbi še zmožen dejansko najti delo, ustrezno preostali delovni zmožnosti.

9. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka, da toženka ni izkazala, da bi tožnik glede na preostalo delovno zmožnost dejansko imel možnost dobiti delo. Ugotovljeno je bilo, da tožnik za druga dela ni usposobljen in da je iskal drugo delo (tudi začel je z delom pri več delodajalcih, a zaradi posledic poškodbe dela ni ohranil), a ga ni našel. 10. Pritožbeni očitki, da v sodbi ni upoštevana vrsta okoliščin, niso utemeljeni. Sodba se je dolžna opredeliti do odločilnih dejstev, pritožnica pa ni izkazala, da bi katera od okoliščin, ki naj ne bi bila ugotovljena, narekovala drugačno odločitev. S trditvami, da ima tožnik delovno dovoljenje za določen čas in da nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, je toženka utemeljevala svoje navedbe, da tožnik v Makedoniji prejema prihodke in da zaradi teh okoliščin ni verjetno izkazano, da bi v bodoče v Sloveniji pridobival dohodek. Tožnik je zatrdil, da ima dovoljenje za stalno bivanje, da ni prejel odpravnine in da ne prejema nobenih drugih dohodkov. V zvezi s trditvijo o drugih dohodkih so bile opravljene predlagane poizvedbe pri državnih organih, glede katerih pritožnica ne zatrjuje, da bi potrdile njene navedbe. Glede ostalih trditev toženka ni podala dokaznih predlogov, ki bi mogle potrditi njene navedbe. Dejstvo, da je makedonski državljan, ne vpliva na pravilnost zaključka o obstoju podlage za prisojo izgubljenega dohodka. Izgubljena zmožnost opravljati dela, za katera je usposobljen in ki jih je opravljal v času škodnega dogodka, je posledica škodnega dogodka, za katerega odgovarja toženkin zavarovanec. Tožnik je pred škodnim dogodkom štiri leta opravljal delo v Sloveniji, tu pa tudi išče delo. Tudi pritožbena trditev, da je tožnik zavračal izobraževanje za prekvalifikacijo, je preskopa, da bi bil zaradi njenega neovrednotenja v sodbi mogoč zaključek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično zmotni uporabi materialnega prava. Toženka ni zatrjevala niti, da bi tožnik glede na svoje sposobnosti imel možnost izobraziti se za drugo delo, ki ga je še sposoben opravljati, niti da je tožnik zavrnil kakršnokoli konkretno ponudbo pristojnih organov za izobraževanje, potrebno za prekvalifikacijo. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev o neizkazanosti dejstva, da je tožnik pred škodnim dogodkom prejemal dohodke v višini minimalne plače. Kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, ima delavec, ki dela pri delodajalcu v Republiki Sloveniji za poln delovni čas, po zakonu pravico do plačila najmanj v višini minimalne plače. Morebitna kršitev te določbe s strani delodajalca ne more utemeljevati toženkinega ugovora, da izgubljeni dohodek v taki višini ni izkazan. Poleg tega je tudi ta pritožbeni očitek ostal neobrazložen. Tožnik je namreč predložil plačilne liste, iz katerih izhajajo njegovi dejanski zaslužki v obdobju pred škodnim dogodkom (in ki vsaj na prvi pogled ne dajejo podlage za utemeljenost toženkine navedbe), toženka pa se o njih ni izrekla. Pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija prisojo odškodnine v obravnavanem primeru s sklicevanjem na splošne razmere na trgu dela v državi, so presplošne, da bi mogle utemeljevati drugačen zaključek. Pritožbena teza o dolžnosti vsakodnevnega pisanja prošenj tudi delodajalcem, ki nimajo razpisov, je pretirana.

11. Neutemeljen je nazadnje pritožbeni očitek, da bi morala biti dolžnost plačevanja rente v sodbi omejena ne le z obstojem zakonskih pogojev, ampak tudi z višino še neizčrpane zavarovalne vsote. Neizpolnjenost predpostavk za obveznost plačevanja rente, do katere bo prišlo v bodoče in ne glede na to, ali imajo temelj v zakonu ali v pogodbi, bo toženka – v primeru nestrinjanja s tožnikom – imela možnost uveljavljati v pravdi zaradi spremenjenih okoliščin.

12. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženkina pritožba ni utemeljena, je tožniku dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Tožnik v odgovoru na pritožbo argumentirano odgovarja na pritožbene navedbe, tako da stroški, ki so nastali z njegovo vložitvijo, predstavljajo potreben strošek postopka. Ti znašajo skupno 793 EUR, in sicer gre za strošek odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 v višini 628,80 EUR (upoštevana je navedba vrednosti spora v pritožbi, tj. 690 EUR in renta v znesku 257,10 EUR, ki se na podlagi 40. člena ZPP upošteva v višini petletne obveznosti, in kar skupaj znaša 16.116 EUR) in materialne stroške po tar. št. 6000 in 6002 v skupni višini 21,20 EUR, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov pritožbenega postopka temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012 in sodbo VSL I Cp 740/2013 z dne 18. 9. 2013. Op. št. (2): Prim. sodbo VS RS II Ips 114/2012 z dne 9. 10. 2014. Op. št. (3): V prvem sojenju je bilo ugotovljeno, da tožnik zaradi posledic škodnega dogodka praktično ne vidi na levo oko in ni več sposoben opravljati del, pri katerih je potreben globinski, prostorski vid, ne sme delati na višini ali del, pri katerih obstaja možnost poškodbe preostalega očesa, kar tudi pomeni, da ni sposoben za dela na gradbišču in da ne more biti voznik razen vozil kategorije B.