Jedro

Za tožence ni sporno, da je tožnica lastninsko pravico na nepremičninah priposestvovala, uveljavljajo pa omejitev priposestvovanja po drugem odstavku 44. člena SPZ, saj trdijo, da so se v zemljiško knjigo vpisali kot dobroverni. Ob tem si nepravilno razlagajo dokazno breme glede dobrovernosti. V primeru, kot je obravnavani, gre za konkurenco dobrih ver. Dokazno breme izpodbijanja tožničine dobre vere kot pogoja za priposestvovanje je na strani tožencev, izpodbijanje dobre vere pri pridobivanju lastninske pravice tožencev ob vpisu v zemljiško knjigo pa je na strani tožnice. Sodišče je dokazno breme upoštevalo in je pravilno uporabilo materialno pravo. Drži pa, da je dokazna ocena slabovernosti tožencev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo, saj se je sodišče oprlo na trditve, ki jih tožnica ni podala, medtem ko njene, sicer obširne trditvene podlage glede nedobrovernosti tožencev ni izčrpalo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, delna sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica parcel št. 1 in 2, obe k. o. X (I. točka izreka), ter novonastalih parcel po elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z dne 16. 6. 2014, in sicer št. 3, 4, 5 in 6, vse k. o. X (II. točka izreka). Sodišče je zavrnilo zahtevek glede novonastale parcele št. 7, k. o. X (III. točka izreka), ter tožencem naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 2.052,79 EUR.

2. Toženci zoper ugodilni del sodbe pravočasno vlagajo pritožbo, v kateri izpostavljajo, da so bili ob vpisu v zemljiško knjigo (v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje) dobroverni. Njihova dobra vera se domneva, a je sodišče dokazno breme napačno naložilo njim, poleg tega se utemeljitev sodišča glede tega vprašanja opira na trditve, ki jih tožnica ni niti zatrjevala. Sodišče ni zadovoljivo pojasnilo, na kakšen način naj bi toženci izgubili dobro vero. Trdijo, da tožnica že od leta 2005 ni bila v dobri veri ter da je nepremičnine zgolj uživala in obdelovala, kar ni zadostna podlaga za priposestvovanje. Nikoli se niso odpovedali lastninski pravici na nepremičninah in so jih tudi uporabljali vse od leta 1968. Solastninsko pravico so prvi, drugi in tretji toženec pridobili na podlagi dveh pravnomočnih sodb, kar še utrjuje prepričanje, da so bili dobroverni. Pritožujejo se glede postavitve novih mejnikov, ki jih je postavil sodnik sam še pred zaslišanjem strank, in sicer na mestih, ki mu jih je pokazala tožnica. Izpodbijajo tudi stroškovno odločitev in predlagajo spremembo, podredno razveljavitev delne sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev tega dela zahtevka sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača trditve pritožnikov in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica trdi, da so njeni stari starši leta 1954 sklenili prodajno pogodbo s takratnimi lastniki ter da sporna zemljišča odtlej tožnica/njeni pravni predniki uporabljajo in posedujejo, zato je na njih na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico. Ko je leta 2005 izvedela, da stanje ni zemljiškoknjižno urejeno, je vse povedala pravnim prednikom tožencev. Proti zemljiškoknjižnim lastnikom je leta 2009 vložila tožbo, vendar njen tedanji pooblaščenec spora ni zaznamoval v zemljiški knjigi, zato so se kot novi zemljiškoknjižni lastniki lahko vpisali toženci, ki jih toži v tem sporu. Njim je bilo znano, da tožnica poseduje sporna zemljišča na podlagi pogodbe iz leta 1954, zato njihov vpis ni bil dobroveren.

6. Toženci se sklicujejo na drugi odstavek 44. člena SPZ.(1) Trdijo, da so njihovi pravni predniki leta 1968 pridobili lastninsko pravico na podlagi pogodbe, sklenjene s takratnimi zemljiškoknjižnimi lastniki. Leta 2009 so se odločili, da bodo stanje uredili še v zemljiški knjigi. Zoper zemljiškoknjižni lastnici A. A. in B. B. so prvi, drugi in tretji toženec vložili tožbo zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine zaradi pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem in v teh postopkih je bila izdana sodba na podlagi pripoznave. Z ostalima zemljiškoknjižnima lastnicama C. C. in D. D. pa so sklenili Pogodbo o pripoznavi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Na teh podlagah so se vpisali v zemljiško knjigo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica izpolnila pogoje za priposestvovanje, saj je skupaj s pravnimi predniki izvrševala posest na spornih nepremičninah od leta 1954 in je to počela v dobri veri. Ni pa sledilo ugovoru toženih strank glede omejitve priposestvovanja po drugem odstavku 44. člena SPZ. Kot glavni razlog za to je navedlo, da je tožnica 3. 11. 2009 vložila tožbo, ki jo je poskušala razširiti tudi na tožence, tako da so bili ti seznanjeni s postopkom. Poleg tega je izvrševala navzven vidno posest, za katero so vedeli tudi toženci.

8. V konkretnem primeru je bilo treba najprej ugotoviti, ali je tožnica izpolnila pogoje za priposestvovanje in če jih je, nadalje, ali je njeno priposestvovanje zakonsko omejeno zaradi pridobitve lastninske pravice s strani tožencev, saj tožnica lastninske pravice po izteku priposestvovalne dobe ni vpisala v zemljiško knjigo. Kdor se namreč ne vpiše v zemljiško knjigo, sprejme tveganje, da dobroverni tretji, ki se je zanesel na podatke iz zemljiške knjige, z zemljiškoknjižnimi lastniki sklene ustrezne pravne posle za pridobitev lastninske pravice. Na eni strani je treba tehtati interese priposestvovalca, ki je dejanski lastnik nepremičnine, na drugi pa načela varnosti pravnega prometa in zaupanja v zemljiško knjigo, ki varujejo dobrovernega tretjega – pridobitelja lastninske pravice, v tem primeru tožence. Sodišče mora v tovrstnih primerih presoditi, kdo ima prednost pri pridobitvi lastninske pravice, pri tem pa mora upoštevati dejansko dobrovernost pridobitelja(2) oziroma ugotoviti, ali je izpolnil svojo raziskovalno dolžnost, saj je navadno nepremičnina v posesti priposestvovalca.(3)

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica zemljišča priposestvovala, svojo odločitev je tudi ustrezno utemeljilo. Izpolnitev pogojev za priposestvovanje niti ni pritožbeno sporna.(4) Pritožniki sicer navajajo, da je tožnica nepremičnine le uživala in obdelovala(5) ter da je oče prvega in drugega toženca tožnici le občasno dovolil obdelovanje zemlje, vendar so njihove navedbe pritožbene novote, ki jih v postopku na prvi stopnji niso zatrjevali.(6)

10. Utemeljeno pa pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni dovolj natančno presodilo, ali so toženci v dobri veri in z zaupanjem v podatke iz zemljiške knjige pridobili lastninsko pravico navkljub temu, da je dejanska lastnica nepremičnin na podlagi priposestvovanja že prej postala tožnica. Povedano drugače: utemeljen je pritožbeni očitek o prehitrem zaključku prvostopenjskega sodišča, da je njihova dobra vera izpodbita.

11. Ključno pri tem je, ali so bili toženci pri pridobivanju lastninske pravice dobroverni. Pri tem mora pomanjkanje dobre vere tožencev dokazati tožnica, saj se dobra vera skladno z 9. členom SPZ domneva.(7) Tožnica je sicer podala trditveno in dokazno podlago glede pomanjkanja dobre vere tožencev(8), ki pa je sodišče prve stopnje ni izčrpalo, saj je kot glavni dokaz za nedobrovernost tožencev navedlo njihovo zavedanje, da je tožnica vložila oziroma razširila tožbo v letu 2009 oziroma 2010, pri čemer imajo pritožniki prav, da tožnica trditev v tej smeri sploh ni podala. Odsotnost pravno odločilnih dejstev je terjala razveljavitev sodbe (354. člen ZPP).

12. Sodišče prve stopnje bo moralo ob novem sojenju pretehtati(9), ali so toženci pridobili lastninsko pravico na nepremičninah, ki jih je tožnica že priposestvovala, skladno z drugim odstavkom 44. člena SPZ. Sodišče se bo moralo opredeliti do navedb tožnice, ki zatrjuje in dokazuje, da toženci niso bili v dobri veri, ter pri tem upoštevati, kakšno raziskovalno dolžnost so imeli toženci.(10) Za presojo bodo pomembne vse okoliščine primera: navzven vidno obdelovanje zemljišč, odnosi med tožnico in toženci ter pogovori, ki so glede lastništva nepremičnin tekli med njimi in med njihovimi pravnimi predniki, zavedanje glede sklenjenih pogodb, datum vložitve tožbe, v katerih je bila izdana sodba na podlagi pripoznave ... Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da samo dejstvo, da so prvi, drugi in tretji toženec lastninsko pravico pridobili na podlagi pravnomočne sodbe, še ne pomeni, da so bili tudi dejansko dobroverni.(11) Sodišče bo moralo oceniti, ali so bili sodni postopki, v katerih je bila izdana sodba na podlagi pripoznave, morebiti zloraba(12), kot se nakazuje iz navedb tožnice. Ko bo sodišče izpeljalo dokazni postopek glede dobrovernosti tožencev, bo lahko na podlagi ugotovitev napravilo tudi pravilne materialnopravne zaključke.

Op. št. (1): Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.

Op. št. (2): Dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko spodbudi posestno stanje ali izjava tretje osebe, glej Juhart, M., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, 2004, str. 89. Op. št. (3): Glej tudi Tratnik, M., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, 2004, str. 270, ter tudi sodbo Vrhovnega sodišča z dne 30. 10. 2014, opr. št. II Ips 67/2012. Op. št. (4): Toženci v pritožbi navajajo, da tožnica vsaj od leta 2005 ve, da se zemljiškoknjižno in dejansko stanje ne ujemata, torej priznavajo, da je do leta 2005 izpolnjevala pogoje za priposestvovanje. Tudi sicer pa že s sklicevanjem na drugi odstavek 44. člena priznavajo, da so tožničini pogoji za priposestvovanje izpolnjeni.

Op. št. (5): Pri tem pritožniki neprimerno citirajo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9. 10. 2013, opr. št. II Cp 618/2013, saj v navedeni zadevi oseba, ki se sklicuje na priposestvovanje, ni dokazala obstoja pravnega temelja, medtem ko tožnica v obravnavanem postopku svojo lastninsko pravico utemeljuje s pogodbo iz leta 1954. Op. št. (6): Izpovedbe prvega in drugega toženca ne morejo nadomestiti trditvene podlage, ki je toženci glede pomanjkanja dobre vere tožnice niso podali. Take podlage ne bodo mogli podati niti v ponovljenem postopku, razen če bodo dokazali, da tega brez svoje krivde doslej niso storili (drugi odstavek 362. člena ZPP), kar je malo verjetno.

Op. št. (7): Pritožniki si nepravilno razlagajo, da jim je prvostopenjsko sodišče naložilo celotno breme dokazovanja dobre vere. V primeru, kot je obravnavani, gre za konkurenco dobrih ver. Dokazno breme izpodbijanja tožničine dobre vere kot pogoja za priposestvovanje je na strani tožencev (te jim ni uspelo izpodbiti), izpodbijanje dobre vere pri pridobivanju lastninske pravice tožencev po drugem odstavku 44. člena SPZ pa je na strani tožnice, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo in pri tem ni nepravilno uporabilo materialnega prava.

Op. št. (8): Kot navaja tudi v odgovoru na pritožbo, je tekom postopka zatrjevala, da so toženci vedeli za njeno posest nepremičnin in tudi za pogodbo iz leta 1954. Op. št. (9): Ker je sodba razveljavljena, bo treba ponoviti dokazno oceno glede obstoja pogojev za priposestvovanje na strani tožnice.

Op. št. (10): Tako teorija kot praksa obvezuje pridobitelja nepremičnine (tu tožence), da se v primeru, ko je posest drugega navzven jasno vidna, prepriča, kakšno pravico ima neposredni posestnik na nepremičnini. Primerjaj: Tratnik, M., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, 2004, str. 270, ter sodbi Vrhovnega sodišča z dne 15. 1. 2009, opr. št. II Ips 397/2006, in z dne 30. 10. 2014, opr. št. II Ips 67/2012, in še sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16. 10. 2013, opr. št. I Cp 2626/2013, ter z dne 24. 10. 2010, op. št. II Cp 4130/2009. Op. št. (11): Neustrezno je sklicevanje pritožnikov na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16. 6. 2010, opr. št. II Cp 888/2010, saj je v tej zadevi pridobitelj dobil lastninsko pravico na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine (192. člen ZIZ), kar pomeni, da zanj ni veljala raziskovalna dolžnost in je bil dobroveren.

Op. št. (12): Primerjaj odločitvi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 28. 1. 2014, opr. št. II Ips 22/2012, in z dne 28. 5. 2012, opr. št. II Ips 286/2012.