Jedro

Določba petega odstavka 178. člena ZKP, da mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati, ne zahteva od preiskovalnega sodnika, da mora te procesne subjekte povabiti z vabilom; preiskovalni sodnik jih sme obvestiti tudi na drug primeren način (ustno, telefonično, po telefaksu, elektronski pošti, itd.). Pojem nevarnosti odlašanja je treba razlagati ozko.

Obsojenčeva ustavna pravica po 3. odstavku 36. člena Ustave, ker mu kot stanovalcu ni bila omogočena njegova navzočnost pri izvedbi hišne preiskave, ni bila kršena, ker zadostuje prisotnost enega od družinskih članov, ki je uporabnik oziroma imetnik skupnega stanovanja.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega A.O. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.3.2005 obsojene A.O., J.O. in B.T. spoznalo za krive vsakega po enega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, pri čemer sta prvo navedena obsojenca storila kaznivi dejanji v sostorilstvu. Po 50. členu KZ jim je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je določilo obsojenemu J.O. kazen šest mesecev zapora, ostalima dvema obsojencema pa kazni štiri mesece zapora, vsem pa preizkusne dobe dveh let. Po 96. členu KZ je obsojenima J. in A.O. odvzelo premoženjsko korist v znesku 125.000 SIT, po 4. odstavku 196. člena KZ pa zaseženo tehtnico S. V skladu s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenima J. in A.O. naložilo solidarno povrnitev stroškov kazenskega postopka in vsakemu plačilo 100.000 SIT povprečnine. Obsojenega B.T. je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP in odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika tega obsojenca izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.5.2006 pritožbe zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenima J.O. in A.O. je naložilo vsakemu v plačilo po 100.000 SIT povprečnine, medtem ko je obsojenega B.T. oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Zagovorniki obsojenega A.O. so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagajo, da ugodi zahtevi, izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču pred popolnoma spremenjeni senat. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču je sicer bila kršena določba 5. odstavka 178. člena ZKP, vendar je opustitev obvestila osumljencu relativna kršitev, ker na zakonitost sodbe ni vplivala.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo zagovornikom in obsojenemu A.O. Zagovorniki so se izjavili o predlogu, ne pa tudi obsojenec. Zagovorniki vztrajajo pri navedbah zahteve in tudi predlogu za razveljavitev pravnomočne sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah zahteve sta izpodbijani sodbi nezakoniti. Z njima je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se opirata na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in sicer s kršitvijo pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave) ter pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave). Iz zapisnika o hišni preiskavi ter potrdila o zasegu predmetov izhaja, da obsojenec pri hišni preiskavi ni sodeloval in da o njej ni bil obveščen. Zaseženi predmeti so bili najdeni v sobi A. in J.O. Hišna preiskava je bila opravljena v nasprotju z določbo 215. člena ZKP. Zahteva se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up - 430/00 in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 214/1997 in I Ips 269/2000. Po presoji vložnika zahteve bi moralo prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sporne dokaze, pridobljene tekom hišne preiskave pri obsojencu, že po uradni dolžnosti izločiti iz spisa in to pred začetkom glavne obravnave, v vsakem primeru pa vsaj v pritožbenem postopku, saj mora pritožbeno sodišče po 1. točki 1. odstavka 383. člena ZKP na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani izdala odredbo o hišni preiskavi z dne 30.7.1999 (ki jo je pribavilo Vrhovno sodišče), na podlagi določb 1. odstavka 166. člena, 3. odstavka 172. člena, 1. odstavka 214. člena in 1. odstavka 215. člena ZKP. Odrejena je bila hišna preiskava stanovanja in drugih prostorov v stavbi na naslovu K. ulica, L., kjer stanujeta in jih uporabljata J.O. in A.O. Izvršitev odredbe je preiskovalna sodnica prepustila organom za notranje zadeve z navedbo, da hišno preiskavo izvršijo skladno z določbami 215. do 218. člena ZKP.

Pooblaščene uradne osebe Uprave za notranje zadeve, Policijske postaje L. - Š. so dne 31.7.1999 opravile hišno preiskavo. Iz zapisnika je razvidno, da je bila po 2. odstavku 215. člena ZKP odredba o hišni preiskavi vročena obsojenčevemu očetu N.O. dne 31.7.1999. Glede na podatke tega zapisnika je slednji tudi imetnik stanovanja. V skladu z določbami 3. odstavka 216. člena ZKP je bila pri hišni preiskavi zagotovljena navzočnost dveh polnoletnih oseb kot prič. Po podatkih zapisnika o izvedbi hišne preiskave in potrdila o zasegu predmetov so policisti našli zasežene stvari in predmete v sobi, ki jo uporabljata J. in A.O. V kazenski ovadbi, ki je bila vložena 11.8.1999, je navedeno, da z obsojenim A.O. zaradi njegove odsotnosti (potovanja v tujino) še ni bil opravljen razgovor.

Po določbi 1. odstavka 216. člena ZKP ima pri hišni preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje in prostor se preiskujejo ali njegov zastopnik. V zapisniku o preiskavi stanovanja in drugih prostorov je kot imetnik stanovanja naveden obsojenčev oče N.O., ki je prisostvoval hišni preiskavi. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da gre v obravnavanem primeru za skupno stanovanje. V spisu namreč ni podatka, da je šlo za ločeno stanovanje in tudi ne podatka, da oče ni sostanovalec oziroma da je izključno obsojenec skupaj s soobsojenim J.O. uporabnik sobe, v kateri so ob izvedbi odredbe o hišni preiskavi bile zasežene stvari, navedene v zapisniku. V takem položaju ni mogoče sklepati, da je bila s hišno preiskavo kršena obsojenčeva ustavna pravica po 3. odstavku 36. člena Ustave, ker mu kot stanovalcu ni bila omogočena njegova navzočnost pri izvedbi hišne preiskave. V tako nastalem položaju zadostuje prisotnost enega od družinskih članov, kar je bilo zagotovljeno z navzočnostjo obsojenčevega očeta (sodba VS RS I Ips 214/97).

Po določbi 219. člena ZKP ne sme sodišče opreti svoje odločbe na dokaze, pridobljene pri hišni preiskavi, če je le - ta bila opravljena brez pisne odredbe sodišča (1. odstavek 215. člena) ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (1. in 3. odstavek 216. člena) ali če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami 1., 3., in 4. odstavka 218. člena ZKP. Obramba v teku postopka pred pravnomočnostjo ni sprožila vprašanja zakonitosti hišne preiskave, kar bi narekovalo morebitno ugotavljanje novih dejstev.

Glede na dejstva, ki izhajajo iz zbranih podatkov kazenskega spisa in ki so odločilna za presojo, ali je hišna preiskava bila opravljena v nasprotju z določbo 1. odstavka 216. člena ZKP, ni podlage za sklepanje, da gre za nezakonitost tega preiskovalnega dejanja. Zato tudi ni mogoče sklepati, da sodišče sodbe ni smelo opreti na dokaze, pridobljene na podlagi odredbe o hišni preiskavi. Sklicevanje na nova dejstva v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno, temveč se slednje lahko stori le z zahtevo za obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka.

Vprašanje pravice obdolženca, ki je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja, da je navzoč pri hišni preiskavi kot posameznem preiskovalnem dejanju, je treba presojati z vidika določb 3. in 5. odstavka 178. člena ZKP. Po določbi 3. odstavka tega člena sta lahko državni tožilec in zagovornik navzoča pri hišni preiskavi, vendar to ne pomeni, da te pravice nima obdolženec, ki mu je treba zaradi uresničevanja pravice do obrambe omogočiti, da je navzoč pri hišni preiskavi. Po 5. odstavku pa mora preiskovalni sodnik na primeren način poleg državnega tožilca in zagovornika obvestiti tudi obdolženca in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Ta določba ne zahteva od preiskovalnega sodnika, da mora procesne subjekte, ki imajo pravico biti navzoči pri opravi posameznega preiskovalnega dejanja, povabiti z vabilom. Preiskovalni sodnik jih sme tudi na drug primeren način obvestiti, kdaj in kje bo opravil določeno preiskovalno dejanje. Gre za oblike ustnega, telefonskega obvestila ali obvestila po telefaksu, v zadnjem času tudi po elektronski pošti, kadar je to mogoče, in podobno. V spisu mora biti zapisano, na kakšen način je bilo obvestilo dano. Preiskovalni sodnik lahko opravi preiskovalno dejanje brez obvestila posameznim procesnim subjektom, če presodi, da bi bilo nevarno odlašati z izvedbo preiskovalnega dejanja. Tako v sodni praksi kot v procesni teoriji je zastopano stališče, da gre za izjemo od pravila in da je treba pojem nevarnosti odlašanja razlagati ozko. Zlasti velja slednje za primere, ko se izvajajo dokazi (predvsem personalni), za katere je verjetno, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče neposredno izvesti. Če preiskovalni sodnik ugotovi, da obstaja nevarnost odlašanja izvedbe preiskovalnega dejanja, mora v spisu za takšno odločitev navesti konkretne okoliščine. Če je izvedba preiskovalnega dejanja vezana na predhodno izdajo odredbe, kot je v primeru hišne preiskave, mora obrazložitev vsebovati navedbo in presojo okoliščin, ki so narekovale izvedbo preiskovalnega dejanja brez obvestila procesnih subjektov, ki so mu upravičeni prisostvovati.

Po podatkih, ki jih vsebuje kazenski spis, obsojenemu A.O. ni bila vročena odredba o hišni preiskavi kot stanovalcu, prav tako ga preiskovalna sodnica ni obvestila, da bo opravljeno to preiskovalno dejanje. Obvestilo bi lahko izostalo le v primeru, če bi bilo nevarno odlašati. O tem bi morala preiskovalna sodnica sprejeti odločitev, ki bi bila razvidna iz podatkov spisa. V obrazložitvi je preiskovalna sodnica navedla, da odredbo izdaja kot nujno preiskovalno dejanje (1. odstavek 166. člena ZKP), da se s potekom časa iskani predmeti ne skrijejo, odtujijo ali uničijo. Po 1. odstavku 166. člena ZKP je pogoj za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, da gre za takšna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Glede na navedeno utemeljitev, čas izdaje odredbe o hišni preiskavi in njene dejanske izvedbe, je preiskovalna sodnica v bistvu presodila, da gre za opravo preiskovalnega dejanja, s katerim bi bilo nevarno odlašati. Zato ni podana kršitev določbe 5. odstavka 178. člena ZKP. Tudi, če bi podatki spisa dopuščali drugačno presojo, bi šlo le za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. V takem primeru bi obramba, ki problematizira vprašanje zakonitosti hišne preiskave šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, morala z ustrezno utemeljitvijo izkazati, da je takšna kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, česar pa ni storila.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega A.O. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).