Jedro

Zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh in zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi po kriteriju razumnega zunanjega opazovalca ne bo omajana, če bo o zahtevkih tožnic odločilo stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Sevnici, čeprav gre za sodišče z manjšim številom sodnikov in sodnega osebja in čeprav je tam zaposlena mati toženčeve partnerke.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pred Okrajnim sodiščem v Sevnici teče na predlog upnika S. S. zoper več dolžnikov, med katerimi sta tudi M. M. in K. K. kot poroka dolžnika L., d. o. o. sklepom o izvršbi je bila dovoljena poleg drugih sredstev in predmetov izvršbe tudi izvršba s cenitvijo in rubežem premičnin.

2. Iz tožb, navedenih v uvodu tega sklepa, izhaja, da je izvršitelj zarubil premičnine v hiši z naslovom ..., ki naj bi bila v izključni lasti V. V., tisti zarubljeni predmeti, za katere tožnici v tožbah uveljavljata, da je izvršba nanje nedopustna, pa naj bi bili v njuni lasti.

3. Obe tožnici sta podali zahtevo za izločitev razpravljajočega sodnika in predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. V zvezi s tem predlogom navajata, da sta izvedeli, da je mati toženčeve partnerke A. A. B. B. zaposlena v izvršilni pisarni Okrajnega sodišča v Sevnici. V zvezi s tem poudarjata, da je toženec očitno razpolagal z osebnimi podatki, kot je na primer lastništvo belega avtomobila Mercedes Benz točno določenih registrskih oznak in da je do teh podatkov toženec lahko prišel zgolj tako, da je sam ali preko svojih znancev dostopal do njih in s tem storil kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov glede na to, da ni imel nobenega pravnega naslova za pridobitev podatka za avtomobil, ki nikoli ni bil v lasti njegovih dolžnikov. Poraja se torej sum, da je imela do teh podatkov oseba, zaposlena na sodišču in to ravno na izvršilnem oddelku in da je te podatke posredovala tožencu. Ker je Okrajno sodišče v Sevnici majhno, saj je na njem zaposlenih skupaj le okrog 20 ljudi, ki vsi gotovo odločno poznajo B. B., je očitno, da sodniki Okrajnega sodišča v Sevnici v tej zadevi ne morejo odločati. Na pristranskost sodišča in predvsem izvršilnega oddelka v konkretnem primeru kaže tudi okoliščina, da je bil zavrnjen ugovor tožnic za nedopustnost izvršbe ter njun predlog za odlog izvršbe in da je moralo odločitev korigirati pritožbeno sodišče, o ugovoru pa ni bilo odločeno na prvi stopnji skoraj eno leto.

4. Toženec je na predloga za delegacijo odgovoril in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj ju zavrne. Okoliščina, da je na pristojnem sodišču zaposlena B. B. ni razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za postopanje in odločanje v konkretnih postopkih. Toženec odločno zanika, da bi mu imenovana kadarkoli neupravičeno posredovala kakršnekoli osebne podatke, sodišče pa lahko preveri, ali sploh ima dostop do podatkov o lastnikih osebnih vozil in če jih ima, ali je do teh podatkov dejansko dostopala. Izvršilni postopek, na katerega se sklicujeta tožnika, pa vodi drug sodnik.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Delegacijo pristojnosti Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ureja v 67. členu. Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je po tej določbi v skladu s temeljnim načelom ekonomičnosti zagotoviti večjo smotrnost postopka. Je pa prenos pristojnosti dovoljen tudi iz drugih tehtnih razlogov. Taka zakonska opredelitev primerov, ko je delegacija utemeljena izven razlogov smotrnosti, je pravni standard. Ta zajema različne okoliščine, ki sicer s samim sodnim sporom niso v neposredni zvezi, pač pa lahko nanj vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. V tem okviru je lahko delegacija pristojnosti tudi sredstvo za zagotovitev pravice do nepristranskega sojenja. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja pa po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje v resnici zagotovljeno, temveč je pomembno tudi, da se mora to odražati tudi navzven v tako imenovanem videzu nepristranskosti sojenja.

7. Zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh in zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi po kriteriju razumnega zunanjega opazovalca ne bo omajana, če bo o zahtevkih tožnic odločilo stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Sevnici, čeprav gre za sodišče z manjšim številom sodnikov in sodnega osebja in čeprav je tam zaposlena mati toženčeve partnerke. Tožnici poudarjata, da je zaposlena na izvršilnem oddelku in ne na pravdnem, kar je razvidno tudi iz seznama zaposlenih dotičnega sodišča. Upoštevati je namreč treba, da B. B. ni stranka v postopku, niti bližnja sorodnica toženca, da tožnici zatrjujeta, da vsi zaposleni „odlično poznajo“ B. B., ne pa tudi, da bi jo s sodniki tega sodišča povezovalo osebno prijateljstvo, da trditve o njeni domnevni pridobitvi podatkov za bel avtomobil Mercedes Benz niso jasne in da ne trdita, da bi za njeno svaštvo s tožencem zvedeli šele pred podajo predloga za delegacijo in potem, ko je že bil opravljen pomemben del dokaznega postopka.

8. Vrhovno sodišče je zato predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča zavrnilo.