Jedro

Toženca nista dokazala, da bi drugi toženec tožnika o (že opravljeni) zamenjavi ključavnice obvestil. Drugi toženec je v svoji izpovedbi izrecno potrdil le napoved menjave ključavnice. Taka časovno nedokazana grožnja z motilnim ravnanjem, ki niti še ni bilo izvedeno, pa ne more utemeljevati začetka teka subjektivnega roka za sodno varstvo posesti po 32. členu SPZ.

Za obstoj tožnikove posesti na sporni nepremičnini po presoji sodišča druge stopnje zadošča, da je imel tožnik ključ od nje in s tem možnost dostopa do nepremičnine in možnost njene uporabe, ter da jo je dejansko uporabljal, tudi če bi si potrebne osebne stvari vanjo sproti prinašal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da sta dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje nepremičnine - hiše na parceli št. 558/5 k.o., tako, da na vhodna vrata, ki se nahajajo na vzhodni strani objekta, namestita ključavnico, ki sta jo zamenjala, tako da bo lahko tožnik ponovno odklenil ali zaklenil vhodna vrata hiše, ali da tožniku izročita ključe, s katerimi bo lahko odklenil ali zaklenil vhodna vrata novo nameščene ključavnice (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da se v prihodnje tožencema prepoveduje s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v (so)posest tožnika na zgoraj navedeni nepremičnini, zlasti se jima prepoveduje zamenjavo ključavnice, ne da bi tožniku izročila ključ, kakor tudi vsa dejanja, s katerimi bi kako drugače onemogočila tožniku dostop do te hiše in njeno souporabo (II. točka izreka). Tožencema je naložilo, da sta dolžna plačati tožniku njegove stroške pravdnega postopka v višini 1.081,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta toženca. V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja izpostavljata, da je tožnik v tožbi navedel, da je bil nazadnje na vikendu avgusta 2012, motilno dejanje pa se je moralo zgoditi v času med avgustom 2012 in 10. 3. 2013, ko je zanj izvedel. Tožnikovi priči D.V. in I.V. sta ob svojem zaslišanju izpovedala, da je bil tožnik na vikendu 1. 11. 2012, ko je šel v vikend in tam vzel olivno olje, tožnik pa je zaslišan kot stranka povedal, da je bil v novembru na vikendu, vendar takrat ni bil noter (torej v vikendu). Ob pravilni oceni izvedenih dokazov in tožnikovih navedb je zato po prepričanju pritožnikov mogoče zaključiti, da je tožnik 1. 11. 2012 bil na vikendu, vendar vanj ni mogel vstopiti, ker je bila ključavnica že zamenjana, torej je tožnik za nezmožnost vstopa v vikend in zamenjavo ključavnice vedel že 1. 11. 2012. Tožbo naj bi zato vložil prepozno, po izteku 30-dnevnega roka, odkar je izvedel za motilno dejanje, zato bi jo moralo prvostopno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava zavreči. V kolikor pa je prvostopno sodišče vendarle menilo, da tožba ni prepozna, bi se moralo po mnenju pritožnikov ukvarjati tudi z vprašanjem, ali ima tožnik sploh ekonomski ali pravni interes za obravnavano motenjsko pravdo, ki ga po mnenju pritožnikov nima. Pri tem izpostavljata, da tožnik ni lastnik navedene nepremičnine niti nima nikakršnega pravnega naslova po materialnem pravu do posesti. Ob ogledu je bilo ugotovljeno, da tožnik v vikendu nima osebnih stvari, kar po mnenju pritožnikov nakazuje, da posesti sploh ni imel. Tožnik naj bi zlorabil institut posestnega varstva, ker je tožbo vložil prepozno in ker zanjo nima ne pravnega ne ekonomskega interesa. Predlagata spremembo izpodbijane odločitve v smeri zavrženja tožbe ali zavrnitve tožbenega zahtevka ter priglašata pritožbene stroške.

3. Toženca sta po poteku pritožbenega roka vložila dopolnitev pritožbe, v kateri izpostavljata dne 12. 11. 2013 prejeto zamudno sodbo, s katero je bilo tožniku naloženo, da izroči v posest nepremičnino parc. št. 558/5 k.o. 4. V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

7. Sodišče druge stopnje kot pravilnega sprejema prvostopni zaključek, da je bila tožba v obravnavani zadevi vložena pravočasno, v 30-dnevnem roku od dneva, ko je tožnik izvedel za motenje posesti in storilca. Neutemeljena je smiselna pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo pritožnika očitata prvostopnemu zaključku, da je tožnik za zamenjavo ključavnice izvedel šele 10. 3. 2013. Pritožba sicer pravilno povzema tožnikove tožbene trditve, da se je motilno dejanje moralo zgoditi v času med avgustom 2012 in 10. 3. 2013, ko je tožnik zanj izvedel. Spregleda pa pravočasno dopolnitev tožnikovih navedb na prvi glavni obravnavi (list. št. 16 spisa), da je bil tožnik nazadnje na vikendu 1. novembra 2012 in takrat ključavnica še ni bila zamenjana. Navedeno je, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, tožnik prepričljivo izpovedal zaslišan kot stranka, potrdili pa sta tudi priči I. in D.V. Neutemeljena je pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere toženca izpostavljata, da naj bi sicer tožnik 1. 11. 2012 bil na vikendu, vendar vanj ni mogel vstopiti, ker je bila ključavnica že zamenjana. Dejanski zaključek, za katerega se toženca zavzemata, je namreč v nasprotju z na prvi stopnji izvedenimi dokazi. Nezmožnosti vstopa v vikend že v novembru 2012 nobena od takrat prisotnih prič niti tožnik v svoji izpovedbi niso potrdili. Pravilnosti grajanega prvostopnega zaključka, da je tožnik za motilno dejanje izvedel šele 10. 3. 2013, pa ne more omajati niti v pritožbi zavajajoče povzeta izpovedba tožnika oz. zgolj njenega iz konteksta izvzetega dela, ki ne upošteva vsebine in pomena tožnikove izpovedbe kot celote. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, toženca tudi nista uspela dokazati, kdaj natančno je bila ključavnica zamenjana. Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da je bilo na njima dokazno breme, da naj bi se to zgodilo že pred novembrom 2012, ko je bil tožnik po svojih trditvah tam nazadnje nemoteno prisoten. Povsem sprejemljiv je tudi prvostopni zaključek, da toženca nista dokazala, da bi drugi toženec tožnika o (že opravljeni) zamenjavi ključavnice obvestil, pri čemer sodišče druge stopnje le dodaja, da je drugi toženec v svoji izpovedbi izrecno potrdil le napoved menjave ključavnice. Taka časovno nedokazana grožnja z motilnim ravnanjem, ki niti še ni bilo izvedeno, pa ne more utemeljevati začetka teka subjektivnega roka za sodno varstvo posesti po 32. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

8. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere toženca tožniku odrekata „ekonomski in pravni interes“ za posestno varstvo. Kot odločilni argument za to toženca materialnopravno zmotno izpostavljata, da tožnik ni lastnik navedene nepremičnine niti nima nikakršnega pravnega naslova po materialnem pravu do posesti. S tem toženca poudarjata neobstoj tožnikove pravice do posesti, kar pa v pravdah zaradi motenja posesti ni upoštevna okoliščina in je o tem odločanje sploh izključeno (426. člen ZPP in 33. člen SPZ), kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopnega sklepa v točki 5). Prvostopno sodišče je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da je bil tožnik (so)posestnik sporne nepremičnine, saj je imel ključ od nje, imel jo je možnost uporabljati in uživati ter jo je zadnjih trideset let občasno (kot vikend) tudi uporabljal in imel voljo uporabljati še naprej. Pritožnika neutemeljeno zanikata obstoj tožnikove posesti na sporni nepremičnini s sklicevanjem na ob ogledu ugotovljeno, da tožnik v vikendu nima več svojih osebnih stvari, saj naj bi mu jih po zatrjevanjih tožnika (ki niti niso bila izrecno prerekana) prav toženca iz vikenda ob obravnavanem motilnem dejanju odnesla. Prvostopno sodišče je pravilno povzelo izpovedbe med postopkom zaslišanih prič, ki so med drugim potrdile tudi tožnikovo hrambo nekaterih stvari v vikendu pred zatrjevanim motenjem. Sicer pa sama hramba tožnikovih osebnih stvari v vikendu ni bistven dokaz njegove uporabe in s tem izvrševanja posesti. Za obstoj tožnikove posesti na sporni nepremičnini po presoji sodišča druge stopnje zadošča, da je imel tožnik ključ od nje in s tem možnost dostopa do nepremičnine in možnost njene uporabe, ter da jo je dejansko uporabljal, tudi če bi si potrebne osebne stvari vanjo sproti prinašal. 9. Ker je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo tudi ostale predpostavke za posestno varstvo (17. točka obrazložitve prvostopnega sklepa), ki niti niso predmet pritožbene graje, je tožencema v skladu s 34. členom SPZ povsem utemeljeno odredilo vrnitev odvzete posesti oz. vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter prepoved nadaljnjega motenja (18. točka obrazložitve prvostopnega sklepa). Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

10. Z navedbami v dopolnitvi pritožbe, ki je bila vložena po poteku pritožbenega roka, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo (drugi odstavek 343. člena ZPP). Ker ni šlo za samostojno pravno sredstvo, ampak zgolj za prepozno dopolnitev sicer pravočasne pritožbe, sodišče druge stopnje njene dopolnitve ni posebej zavrglo, temveč je zgolj ni upoštevalo.

11. Ker toženca s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Tožnik pa krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ki za odločitev o pritožbi ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).