Jedro

Sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja po presoji sodišča ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim po vsebini ni odločeno o nobeni materialnopravno priznani pravici, obvezosti ali pravni koristi tožnice. Zoper sklep o ustavitvi postopka je sicer po izrecni določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 dopusten upravni spor, saj gre za sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan oziroma ustavljen. Vendar je tudi v tem primeru za dopustnost upravnega spora po najnovejši sodni praksi Vrhovnega sodišča, za razliko od pred tem uveljavljene sodne prakse, (Sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 120/2022 z dne 24. 8. 2022) med drugim bistvena tudi presoja, ali je z navedenim procesnim sklepom poseženo v pravico ali pravno varovan interes stranke, saj ima stranka le v takem primeru pravni interes za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu. Z izpodbijano odločitvijo, sprejeto v postopku imenovanja notarja, ki se je začel in ustavil po uradni dolžnosti, po ugotovitvi sodišča ni bilo poseženo v nobeno strankino pravico ali pravno korist, niti se z izpodbijanim sklepom o ustavitvi postopka tožnici ne nalaga nobena obveznost, njen pravni položaj pa je enak kot pred ustavitvijo postopka. Zato sklepa o ustavitvi postopka imenovanja notarja v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom, št. 704-3/2022/35 z dne 23. 8. 2022 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), je toženka ustavila postopek imenovanja notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v ..., ki je bil začet na podlagi javnega razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 26 z dne 25. 2. 2022 (1. točka izreka). V nadaljevanju je sklenila še, da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila za izvedbo izbirnega postopka za eno prosto notarsko mesto s sedežem v ... s sklepom, št. 704-3/2022/21 z dne 3. 5. 2022, imenovana tričlanska komisija, vendar je po izdaji tega sklepa eden izmed članov komisije odstopil. Glede na to, da niti Zakon o notariatu (v nadaljevanju: ZN) niti Pravilnik o merilih in načinu preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja (v nadaljevanju: Pravilnik) ne omogočata spremembe izbirne komisije ali izvedbe izbirnega postopka z večino imenovanih članov komisije, kandidati pa tudi nimajo pravice biti imenovani za notarja, temveč zgolj pravico, da se pod enakimi pogoji potegujejo za zasedbo prostega notarskega mesta, je toženka ugotovila, da izbirnega postopka na podlagi 10.a člena ZN ni mogoče zaključiti. Ker je izvedeni izbirni postopek podlaga, da minister, pristojen za pravosodje, opravi izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje, je toženka postopek na podlagi četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ustavila.

3. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu, kot navaja, iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi ugovarja, da je bila z izpodbijanim sklepom prekršena njena pravna korist oziroma pravica, ki je v tem, da se postopek izbire na podlagi gradiva, ki ga je k prijavi priložila, in na podlagi pisnega preizkusa znanja, dokonča. Tožnica je morala k prijavi priložiti številne listine in dokazila o svoji strokovni usposobljenosti, prav tako je morala opraviti in plačati zdravniški pregled, nakar je 13. 5. 2022 opravila pisni preizkus znanja, na katerega se je morala pripravljati ter oditi v Ljubljano. Namesto odločitve o razpisu pa je prejela sklep o ustavitvi postopka. Takšna odločitev po mnenju tožnice pomeni zlorabo oblastnih upravičenj. V nadaljevanju tožbe izpostavlja, da v izpodbijanem sklepu ni navedeno, kateri član komisije naj bi odstopil in kdaj. Vsekakor ni odstopil 13. 5. 2022, pa tudi pozneje ne, saj se je Notarska zbornica že izrekla o primernosti kandidatov, kar se ni zgodilo takoj po pisnem preizkusu. Komisija je tako imela na razpolago dovolj časa, da bi ovrednotila in ocenila kandidate. Ne drži, da izbirnega postopka zaradi odstopa člana ni mogoče zaključiti, saj je dejansko (po vsebini) že zaključen. Prav tako ne drži, da ZN in Pravilnik ne omogočata spremembe komisije, ker te možnosti izrecno ne določata, bistveno je, da te možnosti ne izključujeta, zato bi moral biti izpeljan postopek za spremembo oziroma imenovanje drugega člana komisije. Prijavljeni kandidati niso dolžni trpeti posledic odstopa člana komisije, vključno s stroškovnimi posledicami in izgubo časa, nato pa nimajo niti pravice do rezultatov. Gre za samovoljno in nezakonito ravnanje toženke, ki predstavlja kršitev tožničinih pravic in pravnih koristi. Obravnavani postopek je, tudi zaradi zaščite širšega interesa, treba dokončati, saj neimenovanje zadostnega števila notarjev pomeni kršitev pravice do dostopa do notarskih storitev pod enakimi pogoji, prav tako se onemogoča kontinuiteta dela notarske pisarne, s čimer so kršene tudi pravice tam zaposlenih. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma odpravi ter toženki naloži, da izbirni postopek na podlagi predloženega listinskega gradiva zaključi. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka.

4. Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, se v odgovoru na tožbo sklicuje na upravno sodno prakso v postopkih imenovanja notarjev in navaja, da sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja ni upravni akt po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in tudi ne akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z ustavitvijo postopka ni bilo poseženo v pravico ali v pravno varovani interes tožnice. V nadaljevanju povzema za zadevo relevantne določbe ZN in potek predmetnega izbirnega postopka. Poudarja, da gre pri imenovanju notarja za imenovanje na tako pomembno mesto, da v nobeni fazi tega postopka ne sme prihajati do kakršnihkoli napak ali dvomljivosti. Predlaga, da sodišče tožbo kot nedopustno zavrže oziroma podrejeno, da jo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka:**

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. V upravnem sporu ni mogoče dopustiti tožbe zoper katerikoli (upravni) akt, ampak le zoper tistega, s katerim se posega v pravno varovan položaj tožnika. Zato je po prvem odstavku 36. člena ZUS-1 sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, kar med drugim obsega tudi presojo, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora oziroma, ali je pravni in dejanski položaj stranke, ki toži, takšen, da dopušča odločanje o njeni tožbi.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 pa je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

8. Sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja po presoji sodišča ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim po vsebini ni odločeno o nobeni materialnopravno priznani pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice (ali kateregakoli drugega kandidata).1 Z obravnavanim sklepom se je postopek končal, tožnica pa z zatrjevanjem, da bi moral pristojni minister že začeti postopek imenovanja notarja končati s sprejemom vsebinske odločitve oziroma z izbiro najprimernejšega kandidata, uveljavlja pravico zahtevati dokončanje javnega razpisa z imenovanjem določenega posameznika za notarja. Takšne pravice pa tožnica nima. Imenovanje notarja je namreč povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog.2 Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ima namreč posameznik, ki se poteguje za imenovanje na prosto notarsko mesto, zgolj pravico z drugimi kandidati pod enakimi pogoji kandidirati za notarsko mesto, nima pa pravice biti imenovan.3 Sklep o ustavitvi postopka tako po svoji naravi predstavlja odločitev procesne narave, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka javnega razpisa, in je namenjena zgolj poteku tega postopka.

9. Zoper sklep o ustavitvi postopka je sicer po izrecni določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 dopusten upravni spor, saj gre za sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan oziroma ustavljen. Vendar je tudi v tem primeru za dopustnost upravnega spora po najnovejši sodni praksi Vrhovnega sodišča4 (za razliko od pred tem uveljavljene sodne prakse)5 med drugim bistvena tudi presoja, ali je z navedenim procesnim sklepom poseženo v pravico ali pravno varovan interes stranke, saj ima stranka le v takem primeru pravni interes za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu.

10. Z izpodbijano odločitvijo, sprejeto v postopku imenovanja notarja, ki se je začel in tudi ustavil po uradni dolžnosti,6 po ugotovitvi sodišča ni bilo poseženo v nobeno strankino pravico ali pravno korist, niti se z izpodbijanim sklepom o ustavitvi postopka tožnici ne nalaga nobena obveznost, njen pravni položaj pa je enak kot pred ustavitvijo postopka.7 Zato sklepa o ustavitvi postopka imenovanja notarja v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 11. Po določbi 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. V obravnavanem primeru po presoji sodišča tudi ne gre za takšno pravno vprašanje, saj so za odločitev pomembna pravna vprašanja že rešena v izoblikovani upravno sodni praksi.8

12. Ker torej akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnico, in ker tudi ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, je sodišče tožbo brez vsebinske obravnave zavrglo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Enako odločitev je ob bistveno podobnem dejanskem in pravnem stanju sodišče že sprejelo v zadevah I U 328/2022, I U 1308/2022, II U 324/2022 in IV U 64/2022. 13. Sklepno sodišče pojasnjuje, da je glede na vsebino tožbe in tožbenega predloga štelo, da tožnica v obravnavani zadevi vlaga izpodbojno tožbo. Ker pa tožnica v tožbi zatrjuje poseg v pravice, sodišče zgolj dodaja, da je tudi upravni spor po 4. členu ZUS-1 mogoč le, če akt ali dejanje (zoper katerega ni zagotovljeno drugo sodno varstvo) posega v tožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine, torej morajo zaradi izpodbijanega akta ali dejanja nastati posledice, ki posegajo v človekove pravice, ta pogoj pa v konkretni zadevi (glede na vse predhodno obrazloženo) ni izpolnjen. Z navedbami, da izpodbijani sklep posega v pravico do dostopa do notarskih storitev pod enakimi pogoji iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS oziroma v pravice oseb, zaposlenih pri notarki, zaradi upokojitve katere je toženka razpisala prosto notarsko mesto, pa tožnica uveljavlja poseg v pravice tretjih oseb (strank notarske pisarne in tam zaposlenih). Za te tožbene trditve pa ji ni mogoče priznati pravnega interesa, saj ne gre za poseg v njen pravni položaj (2. člen in 3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).9 Zato sodišče zatrjevanih posegov v te pravice v okviru tega upravnega ne more presojati.

14. V zadevi sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker je bilo tožbo treba zavreči iz navedenih razlogov že v okviru predhodnega preizkusa tožbe, saj niso izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje sodišča o tožbi.

**K II. točki izreka:**

15. Izrek o stroških temeljih na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Sklepi Vrhovnega sodišča RS v zadevah X DoR 59/2019, I Up 133/2020 in I Up 142/2022. 2 Enako sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 120/2022 z dne 24. 8. 2022. 3 Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 763/99, I Up 51/2003 in I Up 179/2018. 4 Sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 120/2022 z dne 24. 8. 2022. 5 Sodba Vrhovnega sodišča, št. I Up 194/2010 z dne 27. 7. 2010. 6 Sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. X DoR 59/2019 z dne 6. 3. 2019 ter I Up 120/2022 z dne 24. 8. 2022. 7 Sklep tega sodišča, št. I U 328/2022 z dne 31. 3. 2022, in sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 120/2022 z dne 24. 8. 2022. 8 Primerjaj odločitve tega sodišča v zadevah I U 887/2009, I U 62/2014, I U 2027/2017, I U 133/2020 in I U 328/2022 ter odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 194/2010, I Up 215/2021 in I Up 120/2022. 9 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 120/2022.