Jedro

Nesporna okoliščina, da dolžnik svoje preživninske obveznosti do hčera ne izpolnjuje, napoved dolgotrajnejšega postopka in trditve upnice o finančni nezmožnosti bivanja s hčerkama zunaj varne hiše, so okoliščine, ki bi jih moralo sodišče, ki mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otrok, razčistiti oziroma ugotoviti, ali ni zaradi njih preživljanje deklic tako ogroženo, da jima utegne nastati škoda.

Vsebinski kriterij za začasno določitev preživnine je nujno preživljanje, ne pa morda ustrezen življenjski standard.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v tč. II izreka v odločitvi o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe za določitev preživnine razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v odločitvi o zavrnitvi predloga za nadomestitev soglasja dolžnika za prešolanje otrok pa se pritožba zavrne in v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo določilo stike mld. A. A. in mld. B. B. z dolžnikom, njunim očetom. Predlog za izdajo začasne odredbe za določitev dolžnikovega prispevka k njunemu preživljanju in za njuno prešolanje na OŠ X v C. pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

2. Upnica je zoper zavrnilni del odločitve vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišču prve stopnje očita, da pri ugotavljanju stroškov za preživljanje mld. deklic ni upoštevalo stroškov bivanja v varni hiši v višini 190 EUR mesečno, kar na posamezno od deklic znese dodatnih 63,33 EUR. Sodišče je minimiziralo potrebne oziroma nujne stroške za preživljanje in od teh neutemeljeno odštevalo šolsko položnico, ki odpade v času šolskih počitnic. Pri tem pa ni upoštevalo znanega dejstva, da se glavnina zneska na šolski položnici nanaša na šolsko prehrano. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo stroškov v zvezi s selitvijo v najemniško stanovanje, kar je predlagateljica vezala na okoliščino zmanjšanja njenega ogrožanja. Pri tem je neživljenjsko navedlo, da ni navedla, kdaj bo to nastopilo. Neutemeljen je tudi zaključek, da je negotovo in neizkazano, da bo ob odhodu iz varne hiše v najeto stanovanje strošek preživljanja vsake od mladoletnih hčera znašal vsaj 500,00 EUR mesečno. Navaja, da oče k preživljanju mladoletnih deklic po odhodu predlagateljice z njima iz skupnega doma ni prispeval za njuno preživljanje, niti pred predhodnim svetovanjem na Centru za socialno delo, niti po tem. Nenazadnje je to ključno dejstvo za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi s preživnino. Navaja, da je po letih nasilja s strani nasprotnega udeleženca zbežala iz skupnega doma, da je prisiljena sebi in deklicama ustvariti nov dom, za kar pa nujno potrebuje vsaj nujna sredstva, potrebna za preživljanje mld. deklic. Splošno znano je, da so cene najemnin več sto EUR mesečno, brez rednih obratovalnih stroškov. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, kako naj vse navedeno predlagateljica zagotovi hčerkama zgolj s svojo plačo. Stroškov najema, opreme in obratovalnih stroškov stanovanja v predlogu za izdajo začasne odredbe ne more izkazati zato, ker teh sredstev nima. Če bi ta sredstva imela, predloga za izdajo začasne odredbe ne bi vlagala. Navaja še, da se je po prejšnji zakonski ureditvi res izoblikovala sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, da je z začasno odredbo treba zagotoviti le najnujnejše preživljanje otroka, vendar novejša teorija takšno prakso kritizira. V zvezi s tem citira tudi dve odločbi Višjega sodišča v Ljubljani (IV Cp 977/2020 in IV Cp 809/2020).

V zvezi s predlogom za prešolanje hčera iz D. v osnovno šolo v C. izpostavlja, da je deklici strah iti v šolo v nekdanjem kraju bivanja, da se ne bi srečali z nasprotnim udeležencem. Zato sta se od odhoda v varno hišo tudi šolali na daljavo. Izpostavila pa je tudi oddaljenost do sedanje šole od sedanjega kraja bivanja ter slabo avtobusno povezavo do tja. Sodišče se pri zavrnitvi predloga niti z besedo ni opredelilo o zatrjevanem strahu deklic, da bi v kraju nekdanjega bivanja srečali oziroma se bili prisiljeni soočiti z nasprotnim udeležencem ter o njunem šolanju na daljavo. Opozarja na določbo 48. člena Zakona o osnovni šoli, po kateri imajo starši pravico vpisati otroka v javno šolo ali v zasebno osnovno šolo s koncesijo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva. Ker deklici zavračata šolanje v oddaljenem kraju zaradi strahu, bo posledica sodne odločitve, da se deklici sploh ne bosta šolali ali pa se bosta prisiljeni še naprej šolati na daljavo. Sodišču očita poenostavljeno in neživljenjsko odločitev, ker ni upoštevalo strahu obeh deklic pred dolžnikom in oddaljenost kraja šolanja. Napoved sodišča, da morda starša najdeta skupni jezik, je neživljenjska in absurdna ter nepričakovana, prav tako pa tudi napoved, da bo o vprašanju vpisa otrok v drugo šolo odločilo sodišče v rednem postopku. V nadaljevanju pritožbe opisuje dogodek, ko so se predlagateljica in deklici srečali z nasprotnim udeležencem, njegovim bratom ter starima staršema.

3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Podaja ugovor prekluzije, ker upnica v pritožbi dopolnjuje trditveno podlago iz svojega predloga za izdajo začasne odredbe. Navaja še, da se zaveda svoje preživninske obveznosti do mladoletnih hčerk in je ne zanika. Upošteva pa navodila policije, da se ne sme približevati upnici in z njo vzpostavljati nobenega stika. Upa, da se bo uspel z upnico dogovoriti tekom odprtih sodnih postopkov. Navaja še, da je upnica namerno zamolčala skupne prihranke, ki jih je vzela s seboj ob umiku v varno hišo. Glede na navedeno razpolaga z zadostnimi sredstvi za najem stanovanja in tudi njegovo opremo. Trditev upnice o strahu obeh deklic pred očetom ni resnična. Da se hčerki očeta ne bojita, izhaja iz njunega stika pod nadzorom z njim na centru za socialno delo. Nasprotuje prešolanju hčera, saj je prepričan, da ima boljše starševske kapacitete kot upnica in je zato že predlagal, da se mu zaupata v vzgojo in varstvo, kar se obravnava v nepravdni zadevi N 338/2022. Sodna odločitev o prešolanju obeh hčera z začasno odredbo, brez predhodne postavitve izvedencev, ki jih je predlagal v omenjenem nepravdnem postopku bi bila preuranjena. Porabljen čas mladoletnih hčera za vožnjo na relaciji C. – D. je nepomemben v primerjavi s škodo, ki bi lahko nastala hčerkama, če bi se ju kar na vrat na nos prešolalo v novo šolo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet pritožbenega odločanja je presoja odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi upničinega predloga za izdajo začasne odredbe za določitev preživnine za mladoletni hčerki udeležencev in o zavrnitvi predloga nadomestitve dolžnikovega soglasja za njuno prešolanje iz osnovne šole v D. v osnovno šolo v C. Pravni institut začasne odredbe, ki ga predlaga upnica, je eden od ukrepov za varstvo koristi otroka (159. člen Družinskega zakonika, DZ1). Katerikoli ukrep za varstvo koristi otroka izreče sodišče, če ugotovi, da je otrok ogrožen (prvi odstavek 157. člena DZ). Otrok pa je ogrožen, če je utrpel, ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev, ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Ugotovljena otrokova ogroženost je torej tisti pogoj, ki sodišču narekuje izrek tega ukrepa v hitrem postopku in ob upoštevanju znižanega dokaznega standarda verjetnosti. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, okoliščina otrokove ogroženosti utemeljuje izjemnost tega pravnega sredstva, saj je ta izrečen v postopku, ki odstopa od običajnega kontradiktornega postopka, v katerem je obema udeležencema zagotovljena enakopravna možnost, da navajata dejstva in dokaze, izjavita pravna naziranja ter se opredelita do vseh procesnih dejanj, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča. 6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da upnica ni verjetno izkazala pogoja za izdajo začasne odredbe. Zaključilo je, da ni navedla dejstev, ki bi kazala na to, da je v trenutni situaciji preživljanje mladoletnih deklic ogroženo. Ugotovilo je, da upnica s hčerkama začasno biva v varni hiši, kjer znaša strošek bivanja 190,00 EUR mesečno in da prejema dohodek v neto višini 1.100,00 EUR. Ugotovilo je še, da upnica zatrjuje, da znašajo mesečni stroški preživljanja za posamezno deklico po 365,00 EUR mesečno, vendar pa v času šolskih počitnic nekateri od teh stroškov (strošek šolske položnice in glasbene šole) odpadejo. Da naj bi se preselile v najemno stanovanje, pa je negotovo in neizkazano dejstvo.

7. Upnica v pritožbi pravilno očita prvostopenjskemu sodišču neupoštevanje okoliščine, da je upnica za razliko od dolžnika, ki je ostal v skupnem domu, morala dom skupaj s hčerkama zapustiti, da so nastanjene v varni hiši, da so se tja odselile zgolj z nekaj vrečkami osebnih stvari, da je bivanje v varni hiši lahko le začasno, da si z razpoložljivim dohodkom ne more najeti stanovanja zanjo in za obe deklici, kar bo zaradi možnosti zgolj začasnega bivanja v varni hiši morala storiti, in za stanovanje plačevati še obratovalne stroške ter da dolžnik vse od njihove odselitve iz skupnega doma nič ne prispeva za preživljanje mladoletnih hčerk. Dolžnik je slednjo okoliščino v odgovoru na pritožbo izrecno potrdil, kot izgovor, da ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti do hčerk, pa navedel, da z upnico ne sme vzpostaviti stika.

8. Nesporna okoliščina, da dolžnik svoje preživninske obveznosti do hčera ne izpolnjuje, napoved dolgotrajnejšega postopka2 in trditve upnice o finančni nezmožnosti bivanja s hčerkama zunaj varne hiše, so okoliščine, ki bi jih moralo sodišče, ki mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otrok (drugi odstavek 6. člena Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1)3, razčistiti oziroma ugotoviti, ali ni zaradi njih preživljanje deklic tako ogroženo, da jima utegne nastati škoda. Upnica je res v predlogu za izdajo začasne odredbe postavila skromno trditveno podlago glede preživninske ogroženosti obeh otrok, vendar jo je v pritožbenem postopku dopolnila. Pri tem ne gre za prekluzijo pri navajanju dejanskih trditev, kot to v odgovoru na pritožbo napačno meni dolžnik, saj sme v skladu s 34. členom ZNP-1 pritožnik v pritožbi vselej navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če so ti v korist otrok. Glede na navedeno je dejansko stanje v odločitvi o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe za določitev preživnine ostalo nepopolno ugotovljeno. V tem delu je treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da je vsebinski kriterij za začasno določitev preživnine nujno preživljanje, ne pa morda ustrezen življenjski standard. Ta bo odločilen pri končni določitvi preživnine. Če se bo torej izkazalo, da je brez dolžnikovega preživninskega prispevka preživljanje obeh deklic ogroženo, bo moralo sodišče ugotoviti kolikšen znesek mora dolžnik prispevati k preživljanju obeh otrok, da ne bo mogoče govoriti o njuni ogroženosti.

9. Pravilna pa je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v delu, ko naj bi sodišče nadomestilo soglasje dolžnika za prešolanje obeh deklic v osnovno šolo v C. Zgolj preselitev matere s hčerkama v drug kraj bivanja ne more pogojevati hkratnega prešolanja otrok v ta kraj. Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, takšna odločitev ne bi predstavljala začasne odločitve, ampak najverjetneje zaradi varovanja koristi otrok končno. Takšna končna odločitev pa bi bila sprejeta v postopku, v katerem nasprotni stranki ne bi bila zagotovljena vsa jamstva poštenega postopka, ki izhajajo iz 22. člena Ustave RS. V tej fazi razvoja življenjske situacije družine v razhajanju bi bilo verjetneje v največjo korist otrok, če bi se novi kraj bivanja matere in otrok prilagodil kraju šolanja otrok, ne pa obratno. V obravnavanem primeru pa tudi ni izkazan tako hud strah deklic pred očetom4, da bi bilo potrebno deklici prešolati v oddaljen kraj.

10. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi upnice delno ugoditi, izpodbijani sklep v odločitvi o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe za določitev preživnine razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom ZNP-1, v zvezi z 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), v preostalem delu - glede odločitve o zavrnitvi predloga za nadomestitev soglasja dolžnika za prešolanje otrok pa pritožbo zavrniti in v tem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v zvezi z 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v zvezi z 15. členom ZIZ).

1 Uradni list RS, št. 15/17. 2 Dolžnik v odgovoru na pritožbo navaja, da bo treba v postopku, ki se je začel po njegovem predlogu, izvesti dokaz z izvedenci. 3 Uradni list RS, št. 16/19. 4 Ugotovitve strokovnih delavcev centra za socialno delo te okoliščine ne potrjujejo.