Jedro

Ne drži pritožbeni očitek, da je bilo kršeno načelo prepovedi obrestnega obrestovanja od 5.8.1995 dalje, saj se zakonske zamudne obresti obračunavajo na konformni način vse do 28.6.2003. V obdobju, za katero dolžnik očita napačno obračunane zakonske zamudne obresti (od 5.8.1995 dalje do 2003) so se torej zakonske zamudne obresti obračunavale na konformni način in ne držijo trditve dolžnika v pritožbi, da za obdobje po 5.8.1995 ne obstajajo zakonske podlage za to, da se ne upošteva zakonska prepoved obrestnega obrestovanja, ki ga vsebuje konformni izračun obresti, saj se zakonske zamudne obresti obračunavajo na konformni način vse do 28.6.2003, ko je pričel veljati sedaj veljavni Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1).

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in potrdi izpodbijani sklep v 2. in 3. točki izreka.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika (1. točka izreka), zavrnilo predlog za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe (2. točka izreka) in dolžniku naložilo povrnitev 17.740,00 SIT nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2005 dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper sklep, razen v točki 1 izreka, se pritožuje dolžnik iz vseh razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi kršitve določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), predlaga spremembo sklepa v delu glede odprave nepravilnosti, in sicer tako, da sodišče naloži banki, da opravi rubež dolžnikovih denarnih sredstev na računu do zakonsko dovoljenega deleža ter obračuna zamudne obresti od 6.12.1991 do 4.8.1995 po konformni metodi, od 5.8.1995 do plačila pa po linearni metodi ter upniku naloži v plačilo stroške tega dela postopka, podrejeno pa sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo obravnavo in odločitev. V pritožbi navaja, da je bilo plačilni organizaciji B. K. evidentno, da so natečena sredstva na računu dolžnika le sredstva od pokojnine in nič drugega, tako da je imel dolžnik na računu le prejete pokojnine, ker je bil odsoten in jih ni mogel dvigniti. Gre za prejemke, nakazane za tekoče mesece. Stališče prvega sodišča je zgrešeno, ko meni, da to velja le za en tekoči mesec in za vnaprej. Glede obračuna obresti pa navaja, da je 1.10.1978 začel veljati Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR. Po 279. čl. tega zakona je prepovedano obrestno obrestovanje, razen če zakon določa drugače. Z uveljavitvijo tretje spremembe ZOR-a 7.10.1989 in ZOMZ je bilo dopustno obračunavanje obresti na obresti in obračun po konformni metodi. To določilo je veljalo do 5.8.1995, ko je bila sprejet ZPOMZO, ki pa je predpisal nov način izračunavanja zamudnih obresti in ukinil ZOMZ. ZPOMZO ne določa več konformnega načina zamudnih obresti in tako od 5.8.1995 dalje ni več zakonske osnove za obresti na obresti in za konformni način izračun obresti. Za konformni izračun obresti od 5.8.1995 dalje sodišče nima zakonske podlage, niti finančna organizacija, ki je izvedla obračun obresti in rubež. Sodišče in drugi državni organi so dolžni delati po Ustavi in zakonu in ne samovoljno, kot je to očitno pri določanju izračuna zamudnih obresti po konformni metodi od 5.8.1995 dalje do spremembe leta 2003. Tako za obdobje po 5.8.1995 ne obstajajo zakonske podlage za to, da se ne upošteva zakonska prepoved obrestnega obrestovanja, ki ga vsebuje konformni izračun obresti. Tudi stališče sodišča, da je ZPOMZO predpisal valorizacijo in da to pomeni dopustnost obrestnega obrestovanja, je povsem zgrešeno in pomeni nepoznavanje instituta valorizacije in obrestnega obrestovanja. Gre namreč za dva povsem različna instituta, ki sta urejena vsak v svojem zakonu. Takšno tolmačenje je napačno, brez razumne pravne obrazložitve in arbitrarno. Izračun, kjer se valorizacijski del obresti upošteva na konformni način, tako da se glavnica povečuje, realni del obresti pa na linearni način, je znan strokovni literaturi. Gre za to, da mora izračun zamudnih obresti, ki bo v skladu z ZOR in ZPOMZO, zagotoviti ohranitev vrednosti terjatve in da zamudne obresti ne smejo obrestno obrestovane. Torej je vezanost obrestne mere na valorizacijsko stopnjo le tehnika določanja višine obrestne mere in ne predstavlja razloga, da se zakonska prepoved ne bi upoštevala. Vlogo revalorizacije ima oziroma je imel TOM, realni del zamudne obrestne mere pa je potrebno izračunati po linearnem izračunu. Za določanje TOM je ZPOMZO je pooblastil Banko Slovenije. Tudi sklepi banke ne določajo konformnega izračuna zamudnih obresti. Razna stališča, ki nimajo zakonske podlage, ne morejo opravičevati nezakonitega početja sodišča, ko dovoljuje konformni izračun zamudnih obresti, ki je tudi v nasprotju s 6. čl. ZPOMZO (saj gre za oderuške obresti in torej za ničnost). Sodniki so vezani na ustavo in zakon in nič drugega, sicer je temeljno ustavno načelo o pravni državi le farsa. Gre torej za očitno nepravilnost pri opravljanju izvršbe, ki jo je storila finančna organizacija kot udeleženec pri izvršbi. Sklep prvega sodišča je v točki 2 izreka zato nezakonit in arbitraren. Glede na to dolžnik ni dolžan plačati dodatnih stroškov izvršbe, marveč upnik njemu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev, in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ne gre za nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, ki jo je storila finančna organizacija. Ne drži pritožbeni očitek, da je bilo kršeno načelo prepovedi obrestnega obrestovanja od 5.8.1995 dalje, saj se zakonske zamudne obresti obračunavajo na konformni način vse do 28.6.2003. Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR je prepovedoval obrestovanje neplačanih zamudnih obresti, vendar je od tega splošnega pravila dopuščal izjemo v tistih primerih, ko je bilo z zakonom določeno drugače (1. odst. 279. čl.). Zakon o obrestni meri zamudnih obresti - ZOMZO (Ur. l. RS št. 14/92, 13/93) je izrecno določal, da se zamudne obresti obračunavajo po konformni metodi, to je metodi, ki je zgrajena na sistemu obrestnega obrestovanja. Leta 1995 je pričel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO (Ur. l. RS št. 45/95), ki ni več izrecno predpisoval konformne metode obračunavanja zamudnih obresti, obrestno mero zakonskih zamudnih obresti pa je določil kot temeljno obrestno mero (t.i. TOM, ki je zagotavljal ohranitev realne vrednosti - revalorizacijo, ki jo je določala Banka Slovenije), povečano za 1,8-kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije. Treba je upoštevati, da je ZPOMZO za tisti del obrestne mere zamudnih obresti, ki predstavlja revalorizacijo, pooblastil Banko Slovenije, da s sklepom določa temeljno obrestno mero. Prvi takšen sklep je pričel veljati 12.1.1996 in določa, da se letna temeljna obrestna mera, veljavna za določen mesec, iz mesečne temeljne obrestne mere izračuna na konformni način. S takšnim načinom, ko je bil za tisti del obrestne mere, ki predstavlja revalorizacijo, določen konformni način izračuna, je zakon določil izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja iz 1. odst. 279. čl. ZOR. V obdobju, za katero dolžnik očita napačno obračunane zakonske zamudne obresti (od 5.8.1995 dalje do 2003) so se torej zakonske zamudne obresti obračunavale na konformni način in ne držijo trditve dolžnika v pritožbi, da za obdobje po 5.8.1995 ne obstajajo zakonske podlage za to, da se ne upošteva zakonska prepoved obrestnega obrestovanja, ki ga vsebuje konformni izračun obresti, saj se zakonske zamudne obresti obračunavajo na konformni način vse do 28.6.2003, ko je pričel veljati sedaj veljavni Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) in torej ne gre za nepravilnosti pri opravljanju izvršbe. Omejitev izvršbe po 137. čl. ZIZ se nanaša le na prejemke, nakazane za tekoči mesec (in ne za tekoče mesece, kot to razume pritožba), kar jasno izhaja iz navedenega določila in torej banka lahko seže ne tista sredstva, ki jih je imel dolžnik že prej na računu. Na prejemke za tekoči mesec pa lahko seže le z upoštevanjem omejitve za tekoči mesec. Sodišču prve stopnje tudi ni treba v sklepu o izvršbi omejitve izvršbe izraziti v denarnem znesku, ampak mora omejitve pri dolžniku ugotavljati in nanje paziti organizacija za plačilni promet, ki neposredno opravlja izvršbo na denarna sredstva. Torej ne držijo trditve dolžnika, da mu ne bi ostal zakonsko določen minimum za preživetje.

Glede na navedeno je pritožba dolžnika neutemeljena in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev postopka (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep v 2. in 3. točki izreka, saj je upnik upravičen tudi do nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).