Jedro

Naknadna odobritev osebnega zdravnika je mogoča le izjemoma, vendar o izjemi v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Ugotovitev, da tožnik v času storjenih kršitev ni imel dovoljenja osebne zdravnice za zapuščanje kraja bivanja, ne spremeni splošna izpoved tožnikove osebne zdravnice, da bi mu odhod iz kraja bivanja dovolila in bi to zabeležila v osebni karton, če bi jo tožnik za to zaprosil. Takšna izpoved ne pomeni odobritve tožnikovega ravnanja, kot se zmotno zavzema pritožba. Ključno je, kakšna so bila navodila osebne zdravnice v času, ko je do kršitev prišlo. Tako tožnik kot njegova osebna zdravnica sta potrdila, da za odhod v C. in A. osebne zdravnice ni obvestil (niti naknadno), zato tudi ni mogla odobriti odhoda izven kraja bivanja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da aktiven bolniški stalež v konkretnem primeru predstavlja le gibanje v kraju bivanja (sprehodi v naravo), ne pa tudi neomejenega gibanja izven kraja bivanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 17. 3. 2022 in 21. 12. 2022 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2021 nezakonita in se razveljavi, ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženki, poziv nazaj na delo, prijavo v sistem socialnih zavarovanj z vpisom v matično evidenco ZPIZ, reparacijo, plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi diskriminacije, nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu v višini 20.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, materialno škodo v višini 1.556,95 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, objavo javnega opravičila ter plačilo odškodnine v višini 3.324,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2022 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 3.888,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je toženka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala po pošti 30. 8. 2021, ko se je 30 dnevni rok za odpoved iztekel. Dokazno breme, da je bila tožniku odpoved vročena 26. 8. 2021 po detektivu, je na toženki, ki mu ni zadostila. Sodišče prve stopnje je pogojem za izredno odpoved, določenim v ZDR-1, dodalo dodatne pogoje iz Pravil OZZ in nikjer napisanih navodil, kaj naj se v primeru odhoda iz kraja bivanja vpiše v zdravstveni karton pacienta. Tudi ZZVZZ ne določa, da mora biti dovoljenje za odhod iz kraja bivanja podano s strani osebnega zdravnika ter, da mora biti predhodno in vpisano v zdravstveni karton zavarovanca. Nad pogoji v ZDR-1 ne more prevladati niti odločba ZZZS tudi zato, ker je odločba ZZZS z dne 21. 6. 2021 datirana po spornem dogodku z dne 20. 6. 2021 (A.). S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo 153. člen Ustave RS in osmo alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter zahtevo, da obveznost lahko določi le zakon. Sodišče ni upoštevalo, da v primerih specialističnega zdravljenja daje pacientu navodila zdravnik specialist. Kdo je pristojni zdravnik iz določbe 110. člena ZDR-1 je potrebno določiti glede na okoliščine primera. Specializant psihiatrije je odhode iz kraja prebivališča dovolil in povedal, da ne pozna nobene ovire, da psihični bolnik ne bi mogel ali smel iti iz kraja bivanja. Sodišče je samo podalo vsebino "aktivnemu bolniškemu staležu", ki pa ne ustreza dejanski vsebini tj., da ima pacient prosto gibanje brez omejitev, tudi izven kraja prebivanja. Sodišče je izpoved tožnikove osebne zdravnice in specializanta psihiatrije povzelo selektivno in je zato dokazna ocena napačna. Zaključek sodišča, da tožnik ni imel ustnega dovoljenja zdravnika psihiatra je protispisen. Sodišče ni upoštevalo pisnega mnenja dr. B. B., ki je potrdila, da je bil odhod iz kraja bivanja skladen z njihovimi navodili in tožnika ocenila kot pacienta, ki zavzeto in motivirano sodeluje v njihovi obravnavi in se drži terapevtskih dogovorov. Sodišče je s tem, ko ni zaslišalo dr. B. B. in njenega mnenja ni dokazno ocenilo, kršilo pravico tožnika do kontradiktornega postopka in do izjave. Napačno je ugotovilo, da tožnik v času bolniškega staleža ni imel dovoljenja za odhod iz kraja bivanja. Izboljšanje zdravstvenega stanja tožnika je dodaten indic o dejanskem spoštovanju zdravniških navodil. Sodišče je zapisalo, da naknadna odobritev osebne zdravnice ne zadošča, hkrati pa je kontradiktorno navedlo, da je naknadna odobritev možna, vendar jo je potrebno presojati glede na predhodna navodila. Osebna zdravnica je potrdila, da bi odhoda v C. in A. dovolila. Sodišče je arbitrarno zaključilo, da je tožnik iz malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj zloraba pravic iz zdravstvenega zavarovanja pomeni hkrati zlorabo pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. V danih okoliščinah ni podan pogoj, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sklicuje se na Konvencijo št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Sodišče se je do posameznih očitkov glede trpinčenja opredeljevalo, nato pa pavšalno zaključilo, da posamezna očitana ravnanja niso utemeljena in kot celota ne privedejo do zaključka o trpinčenju. Do zaostritve je prišlo, ko je bil tožnik izvoljen v svet delavcev. Takrat je prejel prvo opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Vzrok za trpinčenje tožnika je njegovo utemeljeno opozarjanje na kršitve pravic delavcev, kar sodišče ni upoštevalo. Protispisna je ugotovitev sodišča, da naj bi priči D. D. tožnik povedal, da je žrtev trpinčenja in da zato priči ni mogoče slediti, in tudi ugotovitev sodišča, da je E. E. neverodostojna priča, ker naj bi bil o vsem dogajanju seznanjen iz portala Facebook oz. iz pogovora s tožnikom in kolegi. Da so bile govorice o trpinčenju, je povedala tudi priča F. F. Ponavljajočih opozarjanj na odpoved ni mogoče razumeti drugače kot neposredno grožnjo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je bilo dolžno ugotoviti, da so bili očitki tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi utemeljeni, in pomenijo trpinčenje. Utemeljenosti očitkov toženka ni dokazovala, zato bi moralo sodišče šteti za nesporno, da so opozorila neutemeljena, kot je trdil tožnik. Napačno je tudi stališče sodišča, da ni pravno pomembno, ali so tožniku drugi delavci svetovali naj preneha z zagovarjanjem pravic delavcev. Zato so bile navedene priče tudi predlagane za zaslišanje in bi lahko izpovedale (in priča D. D. je izpovedala), kakšen je epilog, če se pri toženki opozarja na kršitve delovne zakonodaje. Do tožnika je bil direktor toženke izredno nespoštljiv, kar pomeni diskriminacijo, neenakopravno obravnavo in trpinčenje. Razveljavitev internega razpisa za delovno mesto kontrolor, na katero se je prijavil tožnik, je potrdil direktor toženke. Tožniku niso bile ponujene mirne proge, da se mu prisluhne, ampak zato, da ne bi bil neposredno izpostavljen nepravilnostim oz. da bi bil od njih izoliran. Ne drži, da detektiva nista vstopila v osebni prostor tožnika in njegovo pravico do zasebnosti. Sledila sta mu na končni postaji v G., lovila sta ga po dvorišču pred stanovanjem in ga neprimerno iskala pred zasebnim atrijem stanovanja. Po zaključku glavne obravnave je tožnika kontaktiral policist H. H. in ga seznanil, da črni BMW (reg. št. ...) pripada podjetju detektivov iz postopka, ki sta zasledovala tožnika na končni postaji v G., ko so tožnika klicali iz telefona in se mu smejali. Sodišče bi bilo o tej okoliščini dolžno zaslišati policista H. H. Dokazni predlog je pravočasen, saj je za to informacijo tožnik izvedel po zaključku glavne obravnave. Pisna seznanitev in vabilo na zagovor s prepovedjo opravljanja dela z dne 28. 7. 2021, je bila prejeta dva dni po izdaji odločbe ZZZS, da je tožnik zmožen za delo za 4 ure dnevno. Tožnik je podal očitek o trpinčenju v pisnem zagovoru, vendar toženka prijave ni obravnavala. Arbitrarna je navedba sodišča, da neobstoj trpinčenja dokazuje želja tožnika po nadaljevanju dela pri toženki in vztrajanje pri reintegraciji. Graja posplošena navajanja sodišča o neutemeljenosti očitkov z gasilnim aparatom, slabših ocen zaradi članstva v sindikatu in kontrole lokala partnerke tožnika, ki jih ni mogoče preizkusiti. Ker se sodišče ni ukvarjalo z elementi odškodninske odgovornosti, ni razumljivo, zakaj je ugotavljalo, da ni nujno, da so zdravstvene težave tožnika povezane s toženko. Dokazni postopek je pokazal, da je toženka ravnala protipravno že s kršitvijo delovnopravne zakonodaje, kot tudi s trpinčenjem tožnika. Za bolniški stalež tožnika je odgovorna toženka. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje prič in postavitev izvedenca medicinske stroke. S tem, ko je sodišče brez utemeljenega razloga zavrnilo dokaze, ki so relevantni in primerno sredstvo za dokazovanje postavljenih trditev, je tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Sodišče bi bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva pozvati tožnika na dopolnitev dokaznega predloga, s čimer je storilo relativno kršitev postopka, ki je vplivala na izid postopka. Tožnik je po zaključku dokazovanja v spis vložil vlogo z dne 6. 3. 2023 in predlagal, da zaradi novih dokazov sodišče ponovno odpre glavno obravnavo. Sodišče ni obrazložilo zavrnitve zahtevka glede objave javnega opravičila. Ker je sodba nezakonita, je nezakonit tudi izrek o stroških. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, ker vsebuje dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je tožbeni zahtevek zavrnjen. Niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost). Pri protispisnosti gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa za očitek zmotne presoje izvedenih dokazov, kar s pritožbenimi navedbami na več mestih, uveljavlja tožnik.

7. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič (I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P., R. R. in S. S.) ter z zavrnitvijo predlaganega vpogleda o morebitni vložitvi tožbe S. S. zoper toženko ter spis pri ODT sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta zatrjevana kršitev ni podana niti z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče dr. B. B., ki s tožnikom ni imela neposrednega stika. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP, odloči sodišče. Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve sodbe obsežno in razumljivo pojasnilo razloge, zakaj predlaganih dokazov ni izvajalo in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. To velja tudi za zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Sodišče ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženke, zato z izvedbo tega predlaganega dokaza ni bilo dolžno ugotavljati drugih predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožniku z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravica do kontradiktornega postopka (5. člen ZPP).

8. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj je dokazna ocena izčrpna in prepričljiva.

9. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka 26. 8. 2021 podala tožniku na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in odškodninski zahtevek za škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel v posledici trpinčenja in diskriminacije na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odpoved zakonita, ker je tožnik v času bolniškega staleža kršil navodila o ravnanju v času začasne zadržanosti od dela in je zapustil kraj bivanja brez dovoljenja osebne zdravnice. Presodilo je nadalje, da v ravnanjih toženke ni elementov trpinčenja na delovnem mestu oziroma tožnik ni bil deležen diskriminacije. V posledici navedenega je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi o tem, da je v času bolniškega staleža odpotoval iz kraja stalnega bivališča, vendar meni, da ni kršil navodil o ravnanju v času zadržanosti od dela, na delovnem mestu pa je bil deležen trpinčenja in diskriminatorne obravnave. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in razlogi, ki jih je za to navedlo.

10. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved tožniku podana pravočasno, znotraj 30 dnevnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Odločitev je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo (12. točka obrazložitve sodbe) in pri tem upoštevalo tudi sodno prakso (sodba VS RS VIII Ips 29/2018 z dne 20. 3. 2018). Šteje se, da je odpoved podana takrat, ko je iz delodajalčevih ravnanj razvidna namera, da naj odpoved, ki jo je sestavil, tudi učinkuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka namero za izredno odpoved izkazala na isti dan, ko je bila odpoved sestavljena (tj. 26. 8. 2021)1 na način, da jo je tega dne tožniku vročila po detektivu. Navedeno izhaja iz detektivskega poročila z dne 27. 8. 2021, izpovedi detektiva T. T., istega dne, ko je bila odpoved sestavljena, pa je toženka tožnika tudi odjavila iz zavarovanja. Takšnega zaključka ne omaje niti dejstvo, da je toženka tožniku nato 30. 8. 2021 odpoved odposlala še po pošti. Da tožnik odpovedi dne 26. 8. 2021 dejansko ni prejel, v pritožbi niti ne navaja. Tudi če vročanje tega dne ne bi bilo pravilno in bi tožnik prejel odpoved šele po tem, ko jo je toženka poslala po pošti, ob dejstvu, da jo je podala pravočasno, odpoved zgolj zaradi navedenega ne bi bila nezakonita. V tem primeru bi kvečjemu lahko šlo za vprašanje pravilnega datuma prenehanja delovnega razmerja, česar pa tožnik v pritožbi prav tako ne izpostavlja.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri toženki zaposlen od 1. 4. 1998 na delovnem mestu voznik. Tožnik je bil od 23. 2. 2021 v bolniškem staležu. V času bolniškega staleža je brez odobritve pristojnega zdravnika dne 20. 6. 2021 in 17. 7. 2021 odpotoval iz kraja svojega bivanja (U.) v drug kraj (A. in C.). Toženka je tožniku zaradi zlorabe bolniškega staleža izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 12. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da ni podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnikov psihiater odredil aktivni bolniški stalež v smislu, da se lahko prosto giba in odide iz kraja stalnega bivališča. Zaslišan kot priča je tožnikov psihiater potrdil izdajo izvida z dne 14. 5. 2021, iz katerega izhaja, da ne vidi psihiatričnih kontraindikacij za nekajdnevni umik od doma. Takšen zapis tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da bi se lahko tožnik prosto gibal izven kraja bivanja, saj bi za to na dan posameznega odhoda potreboval dovoljenje osebne zdravnice. K temu sta ga izrecno zavezovali odločbi ZZZS, datirani po izdaji izvida psihiatra, ki ju je izdal imenovani zdravnik. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev utemeljeno oprlo na odločbi ZZZS z dne 27. 5. 2021 (v kateri je bila tožniku priznana začasna nezmožnost za delo od 19. 5. 2021 do 18. 6. 2021) in z dne 21. 6. 2021 (v kateri je bila tožniku priznana začasna nezmožnost za delo od 19. 6. 2021 do 6. 8. 2021). Iz izrekov navedenih odločb ZZZS namreč izhaja jasno navodilo imenovanega zdravnika, da je za odhod izven kraja bivanja potrebno dovoljenje osebnega zdravnika, ki namen odhoda in dovoljenje časovno opredeli v zdravstveni kartoteki zavarovanca.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da odločba ZZZS z dne 21. 6. 2021 tožnika ne zavezuje, ker je datirana po spornem dogodku z dne 20. 6. 2021. Tožnik je namreč dne 20. 5. 2021 razpolagal z odločbo imenovanega zdravnika z dne 27. 5. 2021, ki je vsebovala navodila, kako ravnati v primeru odhoda izven kraja bivanja. Ravnanje tožnika pa ni niti v skladu z določbo drugega odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, da je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

14. Glede na jasna navodila v odločbah ZZZS bi tožnik moral za odhod iz kraja bivanja imeti izrecno dovoljenje osebne zdravnice, zapisano v njegovem zdravstvenem kartonu. Tožnik tega ni imel. Z osebno zdravnico glede odhodov niti ni bil v kontaktu. S tem, ko je dvakrat odpotoval iz kraja svojega bivanja (v A. in C.), je kršil pravila dolžnega ravnanja v času bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je ustrezno dokazno ocenilo izpoved tožnika, njegove osebne zdravnice ter psihiatra. Prepričljivo in argumentirano je pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na navedene dokaze, zato pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Drugačne presoje pritožba ne more doseči niti s sklicevanjem na mnenje dr. B. B., saj je dokazno podprto, da tožnik odobritve osebne zdravnice ni imel. 15. Naknadna odobritev osebnega zdravnika je mogoča le izjemoma (VIII Ips 101/2014), vendar o izjemi v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Ugotovitev, da tožnik v času storjenih kršitev ni imel dovoljenja osebne zdravnice za zapuščanje kraja bivanja, ne spremeni splošna izpoved tožnikove osebne zdravnice, da bi mu odhod iz kraja bivanja dovolila in bi to zabeležila v osebni karton, če bi jo tožnik za to zaprosil. Takšna izpoved ne pomeni odobritve tožnikovega ravnanja, kot se zmotno zavzema pritožba. Ključno je, kakšna so bila navodila osebne zdravnice v času, ko je do kršitev prišlo. Tako tožnik kot njegova osebna zdravnica sta potrdila, da za odhod v C. in A. osebne zdravnice ni obvestil (niti naknadno), zato tudi ni mogla odobriti odhoda izven kraja bivanja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da aktiven bolniški stalež v konkretnem primeru predstavlja le gibanje v kraju bivanja (sprehodi v naravo), ne pa tudi neomejenega gibanja izven kraja bivanja. Da je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, pa se je že večkrat izrekla tudi novejša praksa Vrhovega sodišča RS (prim. odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 8/2020).

16. Tožnik se neutemeljeno zavzema tudi za to, da ne gre za hujšo kršitev delovnega razmerja, ki bi upravičevala izredno odpoved oziroma, da očitana kršitev ni resen razlog za odpoved po Konvenciji o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca št. 158. Navedeno kršitev kot hujšo, torej takšno, ki utemeljuje takojšnje prenehanje delovnega razmerja, opredeljuje že zakon. Delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi z njegovo sposobnostjo ali obnašanjem. V pojem "obnašanje delavca" lahko štejemo tudi zlorabo bolniškega staleža. Tako je tudi glede na določbe Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, kršitev, kot se očita tožniku, če jo delodajalec ugotovi, dovolj resen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

17. V času bolniškega staleža je treba izhajati iz predpostavke, po kateri je načeloma prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena.2 Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da zapuščanje kraja bivanja v času bolniškega staleža ni v skladu niti z drugim odstavkom 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Slednja so jasna in tudi stroga, kar je razumljivo, saj urejajo ravnanja zavarovancev v času bolniškega staleža, v katerem je zavarovanec, kljub temu, da ne dela, upravičen do plačila, in sicer do nadomestila plače v breme delodajalca ali ZZZS. Bolniški stalež je namenjen izboljšanju zdravstvenega stanja, kar pomeni, da se mora zavarovanec, ki kljub nedelu prejema plačilo, v celoti podrediti navodilom zdravnika in skrbeti, da čim prej pride do izboljšanja zdravstvenega stanja. Tožnik je bil v času bolniškega staleža dolžan spoštovati navodila pristojnega zdravnika, vsebovana v odločbi ZZZS, pri tem pa gre hkrati za del njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, da bo ravnal v skladu z zakoni. Nespoštovanje navodil bi lahko vplivalo na njegovo zmožnost opravljati delo za toženko, s katero je bil v delovnem razmerju ter obenem na toženkine obveznosti ali obveznosti ZZZS iz naslova (daljšega) plačevanja nadomestila za bolniški stalež. O tem, da tovrstna zloraba pravic iz zdravstvenega zavarovanja pomeni hkrati tudi zlorabo pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, se je praksa pritožbenega sodišča že izrekla, zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo.3 Pri zahtevi, da je za odhod zunaj kraja bivanja potrebna odobritev osebnega zdravnika, pa ne gre niti za omejitev ustavne pravice do svobode gibanja in osebne svobode4 in tudi ne predstavlja pretiranega posega v položaj delavca, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

18. Pritožnik neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama niti do izteka odpovednega roka ni več mogoče. Glede na naravo in težo tožnikove kršitve je sodišče prve stopnje, kljub drugačnim interesom tožnika, sprejelo pravilen zaključek, da je medsebojno razmerje pogodbenih strank porušeno in omajano v takšni meri, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Slednje je tudi ustrezno pojasnilo v 18. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, ker je v času bolniškega staleža brez odobritve osebne zdravnice dvakrat zapustil kraj svojega bivanja, svoje kršitve ni obžaloval oziroma je imel do nje brezbrižen odnos, takšen neprimeren odnos pa je kazal tudi do dela, delodajalca in sodelavcev. Strinjati se je tudi z utemeljitvijo, da bi moral biti tožnik, kot član sveta delavcev pri svojem ravnanju, odnosu do dela in delodajalca zgled ostalim zaposlenim, kar pa ni bil primer, saj so se celo drugi delavci nad njegovimi ravnanji zgražali in se je na ta način toženka tudi seznanila z očitanimi kršitvami. S tem je pravilno ugotovljen tudi obstoj drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi.

19. To pomeni, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-15, saj tožnik s tem, ko je v bolniškem staležu odšel v C. in A., ni spoštoval navodil imenovanega zdravnika, določenih v odločbah ZZZS, niti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in ZDR-1. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in ne pomeni kršitve 153. člena Ustave RS. Poslabšanje zdravstvenega stanja ni poseben zakonski dejanski stan pri tem odpovednem razlogu, temveč je pomembno samo spoštovanje navodil pristojnega zdravnika (Pdp 258/2018). Odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je zato pravilna. Posledično je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter odškodninski zahtevek za povrnitev materialne škode zaradi prejemanja nižje plače pri novem delodajalcu.

20. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine, zaradi trpinčenja na delovnem mestu tožnik zatrjuje, da je bil na delovnem mestu voznika z različnimi ravnanji deležen trpinčenja in diskriminiran, kar se je zaostrilo po tem, ko je bil decembra 2019 izvoljen v svet delavcev in je opozarjal na kršitve pravic delavcev. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 o prepovedi trpinčenja na delovnem mestu in prvi odstavek 6. člena ZDR-1 o prepovedi diskriminacije.

21. Iz zakonske opredelitve trpinčenja na delovnem mestu v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1, izhaja, da je treba v sodnem sporu, v katerem delavec uveljavlja odškodnino zaradi posledic trpinčenja, vsa očitana ravnanja presojati kot celoto z vidika njihove sistematičnosti, števila, obsega in ponavljanja. Sodišče prve stopnje je sprva presojalo utemeljenost posameznih očitkov tožnika. Presoja, ali ravnanja delodajalca, kot celota, predstavljajo trpinčenje delavca v smislu določbe 7. člena ZDR-1, je namreč mogoča šele po tem, ko sodišče ugotovi, da je delodajalec očitana ravnanja tudi v resnici storil. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek, da ravnanja oziroma dogodki ne izražajo negativnega odnosa toženke do tožnika in ne privedejo do zaključka o trpinčenju tožnika na delovnem mestu, sprejelo na podlagi presoje vseh očitanih ravnanj, najprej vsakega izmed njih zase, nato pa vseh skupaj. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje očitanih ravnanj ni obravnavalo kot celoto in da ni presodilo, ali skupek vseh ravnanj pomeni nedopustno trpinčenje.

22. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo prič, zlasti direktorja toženke, ki mu tožnik očita trpinčenje na delovnem mestu. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazloženo pojasnilo, zakaj je poklonilo vero in svojo odločitev oprlo (tudi) na izpoved direktorja. Da izpovedi tožnika pri tem ni sledilo ne pomeni, da pri presoji ni upoštevalo njegovih navedb.

23. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov sprejelo pravilen dokazni zaključek, da opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi niso bila posledica oz. niso pomenila trpinčenja na delovnem mestu. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da utemeljenosti očitkov iz pisnih opozoril toženka ni dokazovala in bi moralo sodišče kot nesporno šteti, da so opozorila neutemeljena, kar je trdil tožnik. Da so očitki glede koriščenja odmora med delovnim časom, ki ni bil odobren (opozorilo z dne 10. 12. 2019), nepravilnega upravljanja tahografa, neupravičenega zamujanja pri odhodih oziroma odhajanjih iz začetnih postajališč (opozorilo z dne 20. 12. 2019), nedopustne uporabe mobilnega telefona med vožnjo, izvajanja vožnje v nasprotju z voznim redom ter nedopustnega popisa potnega naloga (opozorilo z dne 17. 2. 2021) utemeljeni, je oprto ne samo na izpoved direktorja toženke, temveč tudi na izpovedi prič R. R. in V. V., ki sta potrdila, da v primeru, ko postanek zaradi razmer na cesti ni mogoč, tega odredi prometnik. Da je tožnik nedopustno pisal po potnih nalogih je dokazano z listino, tj. s potnim nalogom z dne 26. 1. 2021 (priloga B20), izvajanje vožnje v nasprotju z voznim redom, torej, da tožnik ni peljal na končno postajo, pa je priznal tudi tožnik sam. Opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi so določena v ZDR-1 (85. člen) in so obvezna sestavina redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ter jih v okoliščinah konkretnega primera glede na navedeno ni mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu.

24. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče o napačni uporabi tahografov sledilo zgolj izpovedi direktorja toženke, ki je izpovedal, da je ob inšpekcijskem nadzoru globo ministrstva prejelo 6 voznikov. Njegovo izpoved je potrdila priča D. D., ki je povedala, da se je govorilo, da so bili tudi drugi delavci kaznovani zaradi nepravilne uporabe tahografov.

25. Tožnik v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje navedbe glede neenakopravne obravnave zaradi članstva v svetu delavcev. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik zapisnikov, ki bi dokazovali drugače, ni predložil, niti njegovih navedb ni potrdil noben izmed zaslišanih članov sveta delavcev. Zakoniti zastopnik Z. Z. je sicer izpovedal, da je res na seji povzdignil glas v zvezi z zaposlenim S. S., saj ta zadeva ni bila na dnevnem redu, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča takšen dogodek, ki je tudi enkraten, ne pomeni dejanja, ki bi pomenilo trpinčenje. Tudi tožnikov očitek, da je prvo opozorilo pred odpovedjo prejel prav na dan izvolitve v svet delavcev, ne pomeni, da je bil tožnik trpinčen na delovnem mestu.

26. Sodišče prve stopnje v zvezi z delovanjem detektivov, ki sta tožniku vročila vabilo na pisni zagovor in odpoved pogodbe o zaposlitvi, tudi po zaslišanju detektivov pravilno ni ugotovilo elementov trpinčenja na delovnem mestu. Ker je bil tožnik v bolniškem staležu, je bila po izpovedi direktorja toženke običajna praksa, da se za vročanje najame detektiva, kar je predvideno tudi v kolektivni pogodbi. Ne drži pritožbeni očitek, da sta detektiva vstopila v osebni prostor tožnika in kršila njegovo pravico do zasebnosti. Sodišče je utemeljeno sledilo skladni izpovedbi detektivov in je ugotovilo, da sta svoje delo opravila skladno z določbami Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1; Ur. l. RS, št. 17/11) in nista izvajala nedovoljenega sledenja. V zvezi z delovanjem detektivske pisarne je tožnik v pritožbenem postopku predlagal zaslišanje policista H. H., ki naj bi tožnika po zaključku sodnega postopka seznanil, da vozilo, ki je tožnika zasledovalo na končni postaji v G., ko so tožnika klicali iz telefona in se mu smejali, pripada detektivskemu podjetju iz postopka. Tožnik je navedel, da je za lastništvo vozila izvedel šele po zaključku glavne obravnave, zato tega podatka ni mogel pravočasno navesti. V prvem odstavku 337. člena ZPP je določeno, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Pritožnik, ki navaja novote, mora ne le zatrjevati, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti, ampak mora navedeno tudi izkazati (Vrhovno sodišče RS III Ips 47/2002). Zaslišanje priče H. H. je tožnik predlagal le za dokazovanje okoliščine o pripadnosti vozila, ne pa tudi za dokazovanje pravočasnosti navedb, niti ni pravočasnost navedb izkazoval na drug način, zato jih ni z ničemer izkazal in je posledično predlog za zaslišanje policista neutemeljen.

27. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi opozarjanja na nepravilnosti kot član sveta delavcev ni bil žrtev trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi prič D. D. in E. E. Oba je namreč o dogajanju seznanil tožnik oz. sta o dogajanju izvedela iz spletne strani a. in Facebook skupine tožnika. Kot izhaja iz zapisnikov sestanka, na težave pri delu ni opozarjal le tožnik, temveč vsi delavci (A28 in 29), kar so potrdili tudi zaslišani člani sveta delavcev. Glede na navedeno in ob pravilni presoji sodišča prve stopnje, da zaradi članstva v svetu delavcev odnos direktorja do tožnika ni bil drugačen, kot do ostalih delavcev (odnos je bil korekten in brez posebnosti), kar je sodišče tudi ustrezno utemeljilo na podlagi izpovedi direktorja in prič F. F., R. R. in V. V., je prepričljiv dokazni zaključek, da tožnik zaradi pozivanja k vzpostavitvi ustreznih delovnih razmer, ni bil izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu.

28. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da razveljavitve internega razpisa za delovno mesto kontrolor ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu. Bistvena je namreč ugotovitev sodišča, da je bil tožnik o neizbiri obveščen in je imel možnost sprožiti sodni postopek (200. člen ZDR-1), priči R. R. (član komisije) in b. b. (kadrovska služba), pa nista potrdili izpovedi tožnika in priče D. D., da naj bi bil razpis razveljavljen. Zlasti na podlagi njunih izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izbira opravljena na podlagi razgovora in ocen, priča b. b. pa je še pojasnila, da je imel direktor možnost premestiti delavca, če bi imeli kandidata vnaprej izbranega.

29. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da gre pri ravnanjih direktorja, ki naj bi razkril podrobnosti postopka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in poravnalno ponudbo v pogajanjih za sporazumno rešitev spora, za trpinčenje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja toženke ugotovilo, da je na sestankih s sindikati le odgovarjal na vprašanja in je o teh ravnanjih javnost dejansko obveščal tožnik, kar je potrdila priča E. E., ki je bil o vsem dogajanju seznanjen iz družbenih omrežij.

30. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni razumljiv očitek tožnika, da je direktorjeva izjava na drugi seji sveta delavcev dne 20. 2. 2020, da željam posameznih voznikov ni mogoče ugoditi, naperjena proti tožniku osebno z namenom ustrahovanja. Po presoji pritožbenega sodišča je glede voznih redov potrebno upoštevati potrebe delovnega procesa. Da gre za izjavo, ki je namenjena vsem voznikom, pa je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi prič R. R., V. V. in direktorja.

31. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da trpinčenje in diskriminacijo tožnika predstavlja dejstvo, da je pisno seznanitev in prepoved opravljanja del prejel dva dni po izdaji odločbe ZZZS, na podlagi katere je bil zmožen za delo 4 ure. Pravilna je namreč presoja sodišča prve stopnje, da ni razloga za povezavo med izdano odločbo ZZZS in podano prepovedjo opravljanja dela ob uvedbi postopka izredne odpovedi na podlagi tretjega odstavka 110. člena ZDR-1. 32. Glede neutemeljenosti očitkov z gasilnim aparatom, slabših ocen zaradi članstva v sindikatu in kontrole lokala partnerke tožnika, se je sodišče opredelilo v 35. točki obrazložitve sodbe, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba o tem nima razlogov.

33. Glede na vse navedeno po presoji pritožbenega sodišča očitanih ravnanj niti samih po sebi niti kot celote, ni moč opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu. Ker tudi iz ostalih izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil tožnik na delovnem mestu deležen trpinčenja, ravnanj toženke ni mogoče opredeliti kot protipravnih. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni ugotavljalo nadaljnjih predpostavk odškodninske odgovornosti. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi diskriminacije, nadlegovanja in trpinčenja ter za plačilo materialne škode (iz naslova izgube dohodka zaradi bolniškega staleža), je zato pravilna.

34. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve javnega opravičila, saj je to storilo v 38. točki obrazložitve sodbe.

35. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

36. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

37. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo (750 točk), 2 % materialnih stroškov (15 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV (100,98 EUR), znaša 559,98 EUR.

1 Kar je v 30 dnevnem roku od seznanitve direktorja s prvo kršitvijo tožnika (27. 7. 2021). 2 VSRS, opr. št. VIII Ips 217/2015. 3 Glej tudi VDSS opr. št. Pdp 395/2015, Pdp 716/2022. 4 VS RS, opr. št. VIII Ips 234/2011. 5 Če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, _imenovanega zdravnika_ ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.