Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik vključil v organiziran delovni proces druge toženke na način, da se je zaposlil pri prvi, tretji in četrti toženki, ki so ga napotovale na delo k drugi toženki, kjer je za plačilo, ki ga je prejemal od prve, tretje in četrte toženke, osebno in ves čas zaposlitve nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom druge toženke.

Kljub tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je šlo pri delu tožnika za drugo toženko po vsebini za agencijskega delavca zaposlenega pri prvi, tretji in četrti toženki, ki so zagotavljale njegovo delo v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1 drugi toženki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje delno razveljavi - v delu točke I/4, v zvezi z denarnimi zahtevki iz delovnega razmerja, ki jih tožnik zahteva od druge toženke za obdobje od 25. 11. 2014 do 25. 10. 2019, - in v točki I/6 izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da so nične vse pogodbe o zaposlitvi (s prip. aneksi), sklenjene med tožnikom in četrto toženko (za obdobje od 26. 6. 2007 – 2. 8. 2009), med tožnikom in tretjo toženko (za obdobje od 3. 8. 2009 – 30. 6. 2019) in med tožnikom in prvo toženko od 1. 7. 2019 – 25. 10. 2019); da med tožnikom in drugo toženko od 3. 10. 2005 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za poln delovni čas, za delovno mesto "LTD", od 1. 1. 2008 pa za delovno mesto KV LTD VILIČARIST (50 % del. časa) – VOZNIK LUŠKE MEHANIZACIJE (25 % del. časa) – LTD (25 % del. časa) in za osnovno urno postavko 9 EUR/h, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi druge toženke, da je na podlagi 3. točke te sodbe druga toženka dolžna tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za poln delovni čas, za delovno mesto LTD VILIČARIST (50 %) – VOZNIK LUŠKE MEHANIZACIJE (25 %) – LTD (25 %) in za osnovno urno postavko 9 EUR/h, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi druge toženke, v roku 8 dni, pod izvršbo; da je na podlagi 3. točke te sodbe druga toženka od 3. 10. 2005 dalje dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma vse pravice po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 1.800,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, vključno z obračunom potnih stroškov, malice, vsakoletnih regresov in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov pa do plačila, ter tožnika od 3. 10. 2005 dalje prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost) ter dodatno pokojninsko zavarovanje, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; da se ugotovi, da je med tožnikom in drugo toženko z dnem 25. 10. 2019 prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi na drug nezakonit način in se nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi razveljavi. Druga toženka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo od nezakonitega prenehanja (25. 10. 2019) dalje ter mu tudi od 25. 10. 2019 dalje priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 1.800,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom plač, vključno z obračunom regresa in vsakoletne trinajste plače, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov pa do plačila, ter tožnika tudi od 25. 10. 2019 dalje prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost) ter dodatno pokojninsko zavarovanje, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; da sta toženki dolžni v 15 dneh povrniti tožniku tudi pravdne in sodne stroške tega postopka v višini kot jih odmeri sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva poteka paricijskega roka dalje pa do plačila, pod izvršbo (I. točka izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na izročitev pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas za poln delovni čas za delovno mesto KV LTD VILIČARIST (50 %) – VOZNIK LUŠKE MEHANIZACIJE (25 %) – LTD (25 %), zavrglo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo (pravilno: sodbo in sklep) sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pa naj krije druga toženka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da je tožnik opravljal delo na enak način kot luški delavci in sicer osebno, nepretrgano, po navodilih, pod nadzorom in v organiziranem delovnem procesu druge toženke, le plačo mu je izplačevala tretja oziroma prva toženka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da je tretja ob najavljeni potrebi druge toženke poslala določeno število delavcev, ki so delo opravljali po njenih navodilih. Tretja toženka ni bila registrirana za posredovanje delavcev k drugemu uporabniku. Druga toženka je bila dejanski delodajalec tožnika. Tako je tretja toženka tožnika dejansko zaposlovala na črno, saj ni imela pogojev za posredovanje svojih delavcev uporabniku – drugi toženki, ker ni imela registrirane dejavnosti posredovanja delavcev k uporabniku. Tožnik je delo pri njej opravljal brez pisne pogodbe, za tak primer pa se po 18. členu ZDR-1 šteje, da obstoji pogodba o zaposlitvi med drugo toženko in tožnikom, po sedmem odstavku 5. člena ZPDZC-1 pa mu je druga toženka dolžna priznati plačilo nadomestil plače v višini, kot mu za to delo pripada za celotno obdobje. Sklicuje se na pravno mnenje dr. Darje Senčur Peček v članku Neuporaba in spremenjena uporaba institutov delovnega prava (Podjetje in delo 6-7/2015/XLI). V nadaljevanju pa pritožnik opozarja, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za celotno obdobje, tožniku kršilo ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS v zvezi z 2. in 14. členom Ustave RS. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tretja toženka agencijsko posredovala delavce k drugi toženki. Obe sta ravnali v nasprotju z zakonskimi normami, in sicer tretja toženka v nasprotju z 2. odstavkom 163. člena ZUTD, 59. - 63. členom ZDR-1 in 3. členom ZPDZC-1, druga toženka pa s 3. odstavkom 166. člena ZUTD, 59. - 64. členom ZDR-1 in 4. členom ZPDZC-1. Te določbe pa sta kršili zaradi "poslovnega interesa", ki se je kazal v izkoriščanju tožnika, ki je delo opravljal po bistveno nižji ceni, kot je bila cena, določena v kolektivni pogodbi druge toženke. Druga toženka je s tretjo toženko sklepala pogodbe le pod pogojem, da ta ni bila registrirana kot agencija, kar je nedopusten in nemoralen nagib. Šlo je le za pridobitev dobička, dejansko na škodo tožnika. Tako so pogodbe sklenjene med tožnikom in tretjo toženko nične, še posebej, ker ta ni imela pravne podlage za sklenitev pogodbe za napotovanje tožnika na delo k drugi toženki. Nične pa so tudi zato, ker so s pogodbami o poslovnem sodelovanju kršena načela morale. Ker je bil tožnik dejansko v delovnem razmerju pri drugi toženki, je ta dolžna vzpostaviti za tožnika stanje, kot bi bilo, če bi ravnala zakonito. Poleg tega pa poudarja še, da tudi če bi bila tretja toženka agencija, bi tožnik moral preiti k drugi toženki kot dejanskemu delodajalcu, ker tožnik pri njej ni delal začasno. Na to kaže več letno opravljanje dela tožnika na delovnem mestu KV LTD viličarist voznik luške mehanizacije, zato je pri drugi toženki šlo za stalno potrebo po njegovem delu. Ker tretja toženka ni imela zakonito prijavljene dejavnosti, je tožnik pri drugi toženki delo opravljal na črno. Po ZDR-1 se šteje, da obstoji pogodba o zaposlitvi z drugo toženko, ki mu je dolžna priznati nadomestilo plače v višini za celotno obdobje po 7. odstavku 5. člena ZPDZC-1 in 162. členu OZ. Na enak način je tožnik delal pri drugi toženki tudi od 1. 7. 2019 dalje, ko je bil v delovnem razmerju s prvo toženko, ki prav tako ni bila registrirana kot agencija za posredovanje delovne sile in tudi v tem primeru je bila stalna potreba po tožnikovem delu in enake okoliščine kot pri tretji toženki.

3. Druga toženka je podala odgovor na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi s pritožbo zatrjevanih ne. Dejansko stanje je (razen v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v denarnih prejemkih za obdobje od 23. 11. 2014 do 25. 10. 2019) pravilno in popolno ugotovilo. Sodba je v tem delu pravilna, pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na terjatev, da je druga toženka dolžna tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto KV LTD VILIČARIST (50 % delovnega časa), VOZNIK LUŠKE MEHANIZACIJE (25 % delovnega časa) in LTD (25 % delovnega časa).

6. Pritožbeno sodišče je presojalo le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Tožnik je bil od 26. 6. 2007 do 2. 8. 2009 zaposlen pri samostojnem podjetniku A. A. s. p., od 3. 8. 2009 do 30. 6. 2019 je bil zaposlen pri tretji toženki B. d. o. o. in od 1. 7. 2019 do 25. 10. 2019 pri prvi toženki C. d. o. o., ko mu je delovno razmerje na njegov predlog sporazumno prenehalo in je s tem dnem prenehal z delom na območju druge toženke D. d. d. Od 28. 10. 2019 do 3. 2. 2020 je bil zaposlen pri E. d. o. o. od 4. 2. 2020 dalje pa je zaposlen pri F. d. o. o. Dne 8. 11. 2019 je na drugo toženko vložil zahtevek za odpravo nezakonitosti po 200. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.), s katerim je zahteval priznanje delovnega razmerja za čas, ko je bil IPS delavec, sklenitev pogodbe o zaposlitvi in poziv na delo. Dne 23. 11. 2019 je vložil tožbo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi skupaj s pripadajočimi aneksi, ki jih je imel tožnik sklenjene s četrto, tretje in prvo toženko v obdobju od 26. 6. 2007 do 25. 10. 2019. Pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in temi toženkami so se dejansko izvajale, kar izhaja iz Izpisa zavarovanj v Republiki Sloveniji (A9). Tožnik je bil pri toženkah v delovnem razmerju in prijavljen v vsa obvezna zavarovanja.

9. Pravilno je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko od 3. 10. 2005 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto LTD, od 1. 1. 2008 pa za delovno mesto KV LTD VILIČARIST (50 % delovnega časa), VOZNIK LUŠKE MEHANIZACIJE (25 % delovnega časa) in LTD (25 % delovnega časa) in za osnovno urno postavko 9 EUR/h, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi druge toženke. Skladno z obstoječo sodno prakso VDSS, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 in VIII Ips 20/2022 vse z dne 20. 12. 2022 in VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022 delavec in tako tudi tožnik ne more imeti sklenjenih dveh pogodb o zaposlitvi za polni delovni čas.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je druga toženka z IPS podjetji, kot so bile prva, tretja in četrta toženka, sklepala pogodbe o opravljanju storitev, pri čemer se je sklicevala na podjem iz 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) (priloge B4, B5, B6). Pogodbe je sklepala za opravljanje luško prekladalnih in drugih storitev, ki jih je naložila IPS podjetju. Plačilo je bilo dogovorjeno na mersko enoto tudi cena/uro za posamezno vrsto storitve. Imela je pravico preverjanja podatkov o ustreznosti izvajalcev storitev in izvajanja nadzora v okviru svojih obveznosti vodenja pristanišča po koncesijski pogodbi in pravico voditi evidence opravljenih storitev zaradi obračuna. IPS podjetje je bilo dolžno sporočiti ime odgovorne osebe zaradi nadzora med opravljanjem njegovih storitev in neposredno komunikacijo z odgovornimi delavci druge toženke in pred opravljanjem dela izvajalcem posredovati navodila za izvedbo naročene storitve. Druga toženka je imela pravico nadzorovati IPS podjetje pri spoštovanju predpisov in ga opozoriti na morebitne kršitve, sklenjene pa so imeli tudi sporazum po 39. členu ZVZD-1. IPS podjetje pa je delavcem izplačevalo plačo, zagotavljalo usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu, zaščitno opremo, z njim pa so delavci tudi urejali odsotnosti zaradi bolniškega staleža in dopustov. Delovni proces na kontejnerskem terminalu je organizirala druga toženka in ga je v vtoževanem obdobju opravljala pretežno z IPS delavci. Pri IPS podjetjih je določala delovno silo po profilih in skupinah.

11. Tožnik je delal kot luško transportni delavec pod nadzorom delovodje (luški ali od IPS), delovna navodila je dobil od luškega disponenta ali od luških vodij planov. Opravljal je delo, ki mu ga je določila druga toženka. Za vstop na in z dela je imel kartico (dovolilnico) druge toženke. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik vključil v organiziran delovni proces druge toženke na način, da se je zaposlil pri prvi, tretji in četrti toženki, ki so ga napotovale na delo k drugi toženki, kjer je za plačilo, ki ga je prejemal od prve, tretje in četrte toženke, osebno in ves čas zaposlitve pri teh IPS nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom druge toženke.

12. Pogodbe, sklenjene med toženimi IPS in drugo toženko, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, niso imele bistvenih elementov podjema oziroma podizvajalske pogodbe. IPS podjetje ni prejelo naročila za opravo storitve prekladanja ali npr. prevoza točno določene količine avtomobilov, ampak je druga toženka od IPS zahtevala za naslednji dan točno število delavcev posameznega profila, zato je bil predmet pogodbe zagotovitev delovne sile in ne izvajanje del. Prav tako je sama organizirala delovni proces na terminalu (nadzor delavcev preko kontrolorjev tako glede izvedbe dela kot tudi glede varnosti in zdravja pri delu) in ne IPS, ki bi ga, če bi bil dejansko kot podizvajalec, vsekakor organiziral sam. Poleg tega je druga toženka tudi sama izbirala delavce IPS podjetij, ki so delo pri njej opravljali. Na podlagi tega je pravilno ugotovilo, da so prva, druga in tretja toženka po vsebini dejansko opravljale dejavnost zagotavljanja dela tožnika pri drugi toženki, čeprav za to dejavnost niso izpolnjevale zakonsko določenih pogojev (prva toženka je bila šele v letu 2017 z odločbo št. ... vpisana v Register domačih ravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku). Skladno z določbo 163. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 s sprem.) bi morale biti vpisane v ustrezni register, pridobile pa si tudi niso dovoljenja za opravljanje te dejavnosti, poleg tega pa tožnik dela pri drugi toženki ni opravljal začasno, ampak trajno, čeprav je skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZUTD in prvim odstavkom 61. člena ZDR-1 napotitev delavca, torej tožnika, lahko le začasna. Kot izhaja iz že navedenega je druga toženka takšen način sodelovanja z ostalimi toženkami pogojevala. Tako so bile povsem odvisne od nje. Zato je tudi druga toženka zlorabila na videz zakonite pogodbe na škodo tožnika in s tem prikrila tudi tožnikovo dejansko zaposlitev pri njej.

13. Kljub tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021 z dne 5. 10. 2021 napačno zaključilo, da je šlo pri delu tožnika za drugo toženko po vsebini za agencijskega delavca zaposlenega pri prvi, tretji in četrti toženki, ki so zagotavljale njegovo delo v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1 drugi toženki, zato je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in posledično zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja z drugo toženko, vključno z zahtevkom za plačilo plače pri drugi toženki in nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja pri drugi toženki z dnem 25. 10. 2019 in pozivom nazaj na delo. Kot izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje in listinskih dokazov (B7 in B8), je tožniku delovno razmerje pri prvi toženki prenehalo sporazumno na podlagi njegove prošnje.

14. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke in delno zavrglo tožbo, je, razen v delu, ki se nanaša na tožnikove denarne zahtevke do druge toženke v obdobju od 23. 11. 2014 do dneva sporazumnega prenehanja delovnega razmerja 25. 10. 2019, ob upoštevanju dejstva, da je druga toženka utemeljeno podala ugovor zastaranja za vse terjatve iz delovnega razmerja nastale pred več kot petimi leti (točka 26 obrazložitve), pravilna. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba v tem delu izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

15. Vrhovno sodišče RS je v zadevah iz točke 9 obrazložitve te sodbe in sklepa zavzelo stališče, da je zaradi takšnega načina poslovanja med drugo in tretjo toženko (prikrito delovno razmerje tožnika z drugo toženko) prihajalo do kršitve osnovnih pogojev zaposlitve delavcev in s tem tudi tožnika, ki morajo biti (če so zaposleni pri delodajalcih za zagotavljanje dela delavcev) vsaj takšni, kot če bi jih uporabnik zaposlil neposredno na istem delovnem mestu. Druga toženka je v bistvu bila tožnikov dejanski delodajalec, saj je ostajala trajna potreba po njegovem delu, zato je njena odgovornost enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.

16. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila prva toženka v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom dne 1. 7. 2019 (A12) registrirana za dejavnost posredovanja delovne sile uporabnikom, zato je povsem zakonito izvajala agencijsko dejavnost in sklepala pogodbe o zaposlitvi z delavci, ki jih je napotovala k uporabnikom. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila sklenjena za nedoločen čas, s polnim delovnim časom za opravljanje dela na delovnem mestu viličarist, TGM in LTD ter da bo delo opravljal izven poslovnih prostorov oziroma sedeža enote prve toženke v D. in na G. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik tudi v času zaposlitve pri prvi toženki dejansko nadaljeval z opravljanjem dela pri drugi toženki.

17. Sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da je tožnik delo za drugo toženko opravljal kot napoteni delavec, ni ugotavljalo bistvenih dejstev, ki se nanašajo na tožnikov zahtevek v zvezi s prikrajšanjem pri prejemkih iz delovnega razmerja. Tako je pritožbeno sodišče sodbo v točki I/4 v delu, ki se nanaša na prikrajšanje tožnika v obdobju od 23. 11. 2014, ko je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s tretjo toženko, do prenehanja delovnega razmerje pri prvi toženki, razveljavilo. Tožnik je delo pri drugi toženki opravljal ves čas zaposlitve pri prvi toženki in tretji toženki. To njuno razmerje ima ves čas zaposlitve pri tretji toženki vse elemente (razen plačila za opravljeno delo po fiktivni podjemni pogodbi s strani tretje toženke in prijave v obvezna zavarovanja) delovnega razmerja, zato je tožnik upravičen do plačila prikrajšanja, ki mu je nastalo zaradi takšnega ravnanja toženke, in sicer plačilo razlike v vsakokratni mesečni bruto plači, potnih stroških, malic, regresov in trinajstih plač, med zneski, ki jih je prejel od tretje toženke, in zneski, ki bi jih dejansko moral prejeti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje dokazov v tej smeri zaradi napačne uporabe materialnega prava ni izvajalo. Nadalje bo moralo sodišče preveriti in se opredeliti tudi glede tožnikovega dela pri drugi toženki v obdobju tožnikove zaposlitve pri prvi toženki. Iz sodbe izhaja, da je tožnik tudi v tem času nadaljeval z opravljanjem dela pri drugi toženki in da je imel v pogodbi o zaposlitvi s prvo toženko v III. členu dogovorjeno, da bo delo opravljal v D. in v G. 18. Pritožbeno sodišče je sodbo v tem delu razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Gre za obsežen sklop dejstev, od katerih je odvisna ugotovitev utemeljenosti zahtevkov po višini, sodišče prve stopnje pa dejstev s tem v zvezi sploh še ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da ugotovljenih pomanjkljivosti samo ne more odpraviti. Namen pritožbenega odločanja je preverjanje izpodbijane odločitve in ne prenos ugotavljanja obsežnih sklopov dejstev, ki bi jih prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. Ob tem pa z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Sodišče prve stopnje bo moralo v zvezi s prikrajšanjem tožnika izvesti vse predlagane in potrebne dokaze, ki jih zaradi stališča, da tožnik ni upravičen do višjega plačila za dejansko opravljeno delo, ni izvedlo ter o tem delu zahtevka ponovno odločiti.

19. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.