20. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 20. novembra 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 91/2001 z dne 3. 7. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 372/94 z dne 12. 9. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odstranitev leseno-plastično-betonske konstrukcije za pergolo s tožničinega funkcionalnega zemljišča in zahtevek za prepoved bodočih vznemirjanj stvarne pravice tožeče stranke. Ugotovilo je, da je tožena stranka sicer res posegla v lastninsko pravico tožeče stranke, vendar pa tožnica s tem ni ovirana oziroma otežkočena, saj tega dela parcele ni uporabljala. Poleg tega pa naj bi bil nadstrešek po mnenju sodišča koristen in po videzu nemoteč, ker je nedaleč stran zgrajen podoben nadstrešek. Glede na to naj vznemirjanje tožeče stranke tudi ne bi presegalo mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine in glede na krajevne razmere običajna. Višje sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava na prvi stopnji izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo, ker je menilo, da gre za dejanski poseg, ki pomeni oviro pri izvrševanju lastninske pravice. Zoper odločitev Višjega sodišča je tožena stranka v pravdi vložila ustavno pritožbo, v kateri navaja, da ima sporno zemljišče, na katerem stoji pergola, v posesti in uporabi, zato negatorna tožba ni mogoča. Tako naj bi bila obrazložitev Višjega sodišča, da je tožeča stranka motena v uporabi svoje nepremičnine, glede na to da tega dela nepremičnine ne uporablja, nerazumljiva, v nasprotju s sodno prakso in brez razumne pravne obrazložitve. Pritožnica tudi navaja, da bi se moral postopek voditi po pravilih gospodarskega spora, saj ima pritožnica podjetje, tožeča stranka pa je krajevna skupnost. Z vsem tem naj bi ji sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijana sodbama kršena katera od človekovih pravic.

Zgolj dejstvo, da je sodišče druge stopnje na podlagi pritožbe tožeče stranke izdalo zanjo neugodno sodbo, še ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

3.Na splošno je pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki se na področju sodnih postopkov zagotavlja s pomočjo pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) lahko kršena, kadar odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse in jo hkrati lahko označimo za samovoljno in arbitrarno. Vendar izpodbijanima sodbama takšne pomanjkljivosti ni mogoče očitati, pritožnica pa tudi ne navede odločitev sodišč, ki bi kazale na odstop od ustaljene sodne prakse.

4.Tudi, če bi bil očitek pritožnice, da bi se moral postopek izvesti po pravilih za gospodarske spore, ker ima ustavna pritožnica podjetje, utemeljen, pa pritožnici samo zaradi tega ne bi mogla biti kršena pravica iz 22. člena Ustave.

5.Ker je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi, ni posebej odločalo o predlogu za zadržanje.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS ter na podlagi prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude