Jedro

Višina odškodnine je omejena s povečano vrednostjo nepremičnine, ki se v denacionalizaciji vrača.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnice in stranke z interesom C.C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. 464-264/99-59 z dne 28. 7. 2009 je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Center (prvostopenjski organ) odločila, da so zavezanci A.A., B.B., C.C. in D.D. dolžni v 10-ih letih od pravnomočnosti te odločbe izplačati tožnici E.E. odškodnino iz naslova vlaganj za denacionaliziran poslovni prostor v izmeri 63,96 m2 v pritličju stavbe v Ljubljani, ..., v skupini višini 9.025,76 EUR (od tega A.A. in B.B. vsak po 1.504,23 EUR, C.C. in D.D. vsak po 3.008,59 EUR), skupaj s 6 % letnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti te odločbe, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer se odškodnina izplačuje v desetih enakih letnih obrokih tako, da prvi zapade v plačilo 30 dni po dnevu pravnomočnosti te odločbe, naslednji obroki pa na isti dan posameznega leta, vse pod izvršbo. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ vrednost investicij tožnice priznal v okviru povečane vrednosti nepremičnine, ki jo je ugotovil izvedenec, ki je pri svojem mnenju uporabil pristop za ugotavljanje vrednosti poslovnih prostorov po sistemu točkovanja in sicer je za posamezne kategorije elementov točkovanja ocenil po opisu stanja v času nacionalizacije in po stanju ob denacionalizaciji. Stanje v današnjem času je ugotavljal z ogledom, preveril pa je tudi izjave prič. Po njegovih izračunih je bila vrednost poslovnega prostora v izmeri 63,96 m2 v pritličju stavbe v Ljubljani, ..., v času podržavljenja 29.165,76 DEM oziroma 14.912,21 EUR. Vrednost predmetnega poslovnega prostora ob njegovi vrnitvi pa je bila 46.818,72 DEM oziroma 23.937,03 EUR. Vrednost poslovnega prostora se je od časa podržavljenja, pa do vrnitve le tega povečala za 17.652,69 DEM oziroma 9.025,76 EUR. Kot izhodišče je vzel točkovalne zapisnike, pri tem pa upošteval, da so bili posegi ob prenovi izvršeni v različnih časovnih obdobjih in da je tožnica obnovila konstrukcijo pod tlemi prostorov, zaradi česar je upošteval tabelo, ki obravnava podkleten objekt, čeprav je predmetni poslovni prostor lociran v podpritličju. Izvedenec je svoje ugotovitve in zaključke oprl na Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanja in stanovanjskih hiš ter sistema točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81). Mnenju je priložil zapisnik po sistemu točkovanja za čas denacionalizacije in zapisnik po sistemu točkovanja za čas podržavljenja. Površino lokala pa je povzel po površinah, ki izhajajo iz uradnih dokumentov. Iz cenilnega poročila pa je razvidno, da je ocenjeval nepremičnino kot poslovni prostor in ne kot stanovanje. Rok plačila odškodnine iz naslova vlaganj je upravni organ določil v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZDen, ki določa, da rok plačila ne sme biti krajši od deset let. V citirani zakonski določbi pa je tudi podlaga za določitev obresti, ki spadajo med druge pogoje plačila. Pri obrestih je uporabil isto višino (6 %) ter način izračuna, kot je predviden za odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe po 3. odstavku 45. člena ZDen ter 7. členu Uredbe o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Uradni list RS, št. 61/96 in 11/999). Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 4903-15/2009 z dne 6. 5. 2010 kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Iz obrazložitve odločbe ministrstva izhaja, da je bilo dejansko stanje v zadevi popolno in pravilno ugotovljeno, kar izhaja iz listin v spisu, saj v postopku postavljeni izvedenec vrednost izvedenih vlaganj v denacionalizirano nepremičnino, katera se v skladu z določilom 7. odstavka 25. člena ZDen, v povezavi s 44. členom ZDen izračuna kot razlika v vrednosti nepremičnine v času podržavljenja in v času vračanja, ter da je izvedenec izračunal vrednost vlaganj povsem pravilno. Za svojo cenitev je uporabil točkovalne zapisnike iz časa podržavljenja in iz časa vrnitve omenjenega poslovnega prostora, kateri se v skladu z določili Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja, na uporabo katerega napotuje ZDen v 2. odstavku 44. člena, uporabljajo kot podlaga za oceno vrednosti podržavljenih nepremičnin. Tako nima nikakršne osnove pritožbena navedba, da izvedenec višine vlaganj ne sme ugotavljati na podlagi podzakonskega materialnega predpisa. Prav tako ni utemeljena navedba, da izvedenec ni pojasnil vseh vprašanj, ki jih je zanj imela tožnica ter da je to dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Kot je razvidno iz cenitvenega poročila z dne 25. 11. 2008, je izvedenec v njem ugotovil, kakšna je bila vrednost poslovnega prostora v času podržavljenja in kakšna v času njegove vrnitve, kar je za postopek vračanja vlaganj bistvenega pomena. V postopku, v katerem vlagatelj v nepremičnino zahteva povrnitev svojih vlaganj, se namreč ugotavljata samo ti dve vrednosti nepremičnine, vlagatelj pa je upravičen do povrnitve vlaganj šele, ko dokaže vzročno zvezo med svojimi investicijami in povečano vrednostjo nepremičnine, pa še to samo do višine povečane vrednosti nepremične. To izhaja iz 7. odstavka 25. člena, pa tudi iz 25. člena kot celote v povezavi z ostalimi določbami ZDen, ki se nanašajo na ugotavljanje vrednosti nepremičnin, ki se vračajo ter na pravice in obveznosti upravičencev in zavezancev, ki iz tega sledijo. Izvedenec je pojasnil vse v zvezi z dejstvi, ki so za postopek relevantna, medtem ko na vprašanja, ki za odločitev v zadevi niso bistvena, ni odgovarjal. V zvezi s tem drugostopenjski organ pojasnjuje, da vsak upravni organ, ki vodi postopek, sam odloči, katera dejstva šteje za dokazana in zakaj ter da sam odloči, katere dokaze bo izvajal. Zato niso pravno utemeljene navedbe tožnice, da je dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, ker prvostopenjski organ tožnici ni dal še ene možnosti za razčiščevanje dejstev, ki za postopek sploh niso pomembna (na primer vprašanje, kako so posamezne investicije vplivale na vrednost poslovnega prostora), saj je očitno presodil, da v zadevi razpolaga s tistimi dejstvi, ki so zanjo relevantna. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da višina vlaganj, ki pripada tožnica, ni pravilno ugotovljena. Fizična oseba, ki je vlagala v nepremičnino, lahko zahteva povrnitev vlaganj v višini povečane vrednosti nepremičnine. To pomeni, da je višina odškodnine omejena s povečano vrednostjo nepremičnine, ki se v denacionalizaciji vrača. Zato je potrebno v postopkih, v katerih vlagatelj v nepremičnino zahteva povrnitev vlaganj, najprej ugotoviti vrednost nepremičnine v času podržavljenja in v času vračanja, vlagatelj pa je nato upravičen do višine odškodnine, če dokaže vzročno zvezo med njegovo investicijo in povečano vrednostjo. V predmetnem postopku je prvostopni organ pred izdajo odločbe s pomočjo izvedenca gradbene stroke nesporno ugotovil, da je vrednost denacionaliziranega poslovnega prostora, v katerega je vlagala E.E. oziroma pred njo njen oče, v času podržavljenja znašala 29.165,76 DEM, v času njegove vrnitve pa 46.818,72 DEM, kar pomeni, da je tožnica lahko upravičena le do povrnitve vlaganj v skupini višini 17.625,96 DEM oziroma 9.025,67 EUR, kar je pravilno ugotovil tudi prvostopenjski upravni organ. Zaradi navedenega razloga ni bilo mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da bi bilo potrebno v postopku tožnici povrniti vrednost vseh vlaganj, zaradi katerih je poslovni prostor pridobil in obdržal povečano vrednost skozi vsa ta leta, za postopek je namreč bistveno samo to, za koliko je prostor pridobil na vrednosti zaradi vlaganj ter je lahko tisti, ki je vlagal, upravičen do povrnitve zgolj teh vlaganj ne pa vseh investicij, ki so bile kdajkoli izvedene. Drugostopni organ pa kot neutemeljeno zavrača še navedbo tožnice, da ni pravilna odločitev prvostopnega organa v zvezi z obrestmi, ki ji tudi pripadajo od dneva uveljavitve Zakona o denacionalizaciji in naprej. Po sodni praksi med pogoje plačila odškodnine, ki se po 3. odstavku 25. člena ZDen določijo z odločbo o denacionalizaciji, sodijo tudi obresti. ZDen sicer izrecno ne določa, kakšne obresti naj se določijo, po presoji drugostopnega organa pa je potrebno uporabiti analogijo z ureditvijo plačila odškodnine, ki jo je ZDen predpisal za zavezanko Slovensko odškodninsko družbo, kar pomeni, da morajo biti obresti enake kot jih ZDen določa v 45. členu za odškodnino v obveznicah (6 %), kajti položaj zavezanca, kadar nekaj dolguje, ne more biti različen od položaja upravičenca, kadar ta dolguje. V odločbo o denacionalizaciji se torej zapiše zgolj to, da upravičencu do povrnitve vlaganj pripadajo 6 % letne obresti, medtem ko se v izrek ne zapiše, da mu pripadajo tudi zakonite zamudne obresti, ki upravičencu pripadajo ex lege, vendar na podlagi drugega pravnega naslova. Glede na navedeno pa je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožnica v tožbi navaja, da je bil z izpodbijano odločbo prekršen 8. člena Zakona o splošnem postopku, ki določa načelo materialne resnice. Tožnica je na cenilno poročilo cenilca z dne 25. 11. 2008 podala pripombe dne 19. 12. 2008, dne 28. 5. 2009 pa je izvedenec podal dopolnilno poročilo. Tudi na dopolnilno poročilo je tožnica podala pripombe. Izrecno je ugovarjala ugotovljeni vrednosti, ki po njenem ni realna, prav tako pa je imela pripombe, ker izvedenec ni odgovoril na vse njene ugovore. Tožnica je imela pripombe na ugotovljeno izmero poslovnega prostora, na to, da izvedenec ni upošteval vlaganj, ki jih je tožnica že v preteklosti vlagala v predmetno nepremičnino ter so bila potrebna, da je poslovni prostor sploh lahko obratoval, ugovarjala pa je tudi, da izvedenec vrednost opira na podzakonski materialni predpis. Kljub pripombam pa je prvostopni organ izdal izpodbijano odločbo, s tem pa ni v celoti ugotovil dejanskega stanja hkrati pa tudi ni izvedel vseh dokazov, na podlagi katerih bi se lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje. Prvostopni organ bi moral razpisati ustno obravnavo, na kateri bi lahko bilo v celoti pravilno in zakonito ugotovljeno dejansko stanje in na kateri bi bilo potrebno zaslišati izvedenca, ki bi v celoti pojasnil izvedensko mnenje ter takoj odgovoril na pripombe tožnice. Glede na navedeno tudi obrazložitev izpodbijane odločbe ni v skladu z 214. členom ZUP, saj se upravni organ v odločbi ni opredelil do pripomb tožeče stranke, ki jih je podala z vlogo z dne 22. 6. 2009. Prvostopni organ je v celoti sledil cenilnemu poročilu, ne da bi izvedenec v cenilnem poročilu navedel, kako je posamezna investicija vplivala na povečanje vrednosti nepremičnine. Tožeča stranka je v pripombah na cenilno poročilo navedla, da bi moral izvedenec uporabiti točkovanja za poslovne prostore in ne za stanovanja. Kljub navedenemu pa upravni organ ni zahteval od izvedenca, da bi se konkretneje opredelil do te pripombe. Izvedenec se ne bi smel opirati na podzakonski predpis in bi moral ugotoviti realna vlaganja, torej realno vrednost vlaganj. Po mnenju tožnice je le ta upravičena do zakonskih zamudnih obresti in sicer od dneva veljavnosti Zakona o denacionalizaciji dalje, do plačila. Tožnica je morala za delo izvedenca plačati predujem v višini 600,00 EUR, ki so ji ga dolžni povrniti zavezanci. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom C.C. v odgovoru na tožbo navaja, da je izvedenec v celoti odgovoril na vsa vprašanja, ki so pravno relevantna glede vlaganja tožnice v poslovne prostore, medtem ko na vprašanja, ki niso bila pravno relevantna, ni odgovarjala. Tožena stranka pa tudi ni dolžna odgovarjati oziroma se opredeliti do pripomb tožeče stranke, ki niso relevantne v tej zadevi. Z vložitvijo tožbe pri naslovnem sodišču tožnica le zavlačuje postopek glede izselitve iz poslovnih prostorov, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. IV P 200/99. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da ni mogoče slediti trditvam prizadete stranke, da je izvedenec v celoti odgovoril na vsa pravno relevantna vprašanja. Smiselno ponavlja tožbene navedbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je za tožnico sporna uporaba 7. odstavka 25. člena ZDen in posledično ugotovljeno dejansko stanje. Vsebina ureditve po določbi 7. odstavka 25. člena ZDen, kot jo je želel urediti zakonodajalec, je ureditev vračanja vlaganj fizičnih oseb, in sicer jim omogočiti, da se jim povrnejo tudi vlaganja, ki so manjša od ? prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca RS v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Fizična oseba, k je vlagala v nepremičnino, lahko torej zahteva povrnitev vlaganj v višini povečane vrednosti nepremičnine. Navedeno pomeni, da je višina odškodnine omejena s povečano vrednostjo nepremičnine, ki se v denacionalizaciji vrača. V postopkih, ko vlagatelj v nepremičnino zahteva povrnitev svojih vlaganj, je potrebno, glede na določbo 44. člena ZDen, ugotoviti vrednost podržavljenega premoženja v času podržavljenja in vrednost v času vračanja. Vlagatelj je upravičen do odškodnine, če dokaže vzročno zvezo med njegovo investicijo in povečano vrednostjo. V obravnavanem primeru to pomeni, da tožnici pripada pravica do povrnitve vlaganj, s katerimi je v času investicije povečala vrednost nepremičnine do te mere, kolikor so denacionalizacijski upravičenci ob denacionalizaciji pridobili več vredno nepremičnino, kot bi bila vrnjena, če teh investicij ne bi bilo. Glede na to, da je izvedenec v obravnavanem primeru ugotovil, kakšna je bila vrednost podržavljenega poslovnega prostora v času podržavljenja in kakšna v času vračanja, ugotavljanje vrednosti vlaganj, ki jih je tožnica oz. njen oče vlagal v predmetno nepremičnino, ki so bila potrebna, da je poslovni prostor sploh lahko obratoval, ni bilo potrebna, zato je tožničin tožbeni ugovor, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker izvedenec teh vrednosti ni ugotavljal, neutemeljen. Takšno stališče izhaja iz 7. odstavka, pa tudi iz vsebine 25. člena ZDen kot celote ter v povezavi z ostalimi določbami ZDen, ki se nanašajo na ugotavljanje vrednosti nepremičnin, ki se vračajo (44. člen ZDen) ter na pravice in obveznosti zavezancev, ki iz tega sledijo. Obenem pa je takšno stališče skladno tudi z načelom pravičnosti ter z izhodiščem ZDen, po katerem se z denacionalizacijo popravljajo povojne krivice, storjene upravičencem do denacionalizacije (tako da se vrne podržavljeno premoženje) ter hkrati, s popravljanjem krivic, ne delajo nove (tako, da se varujejo fizične osebe oziroma njihovo premoženje). Glede na to, da je izvedenec v mnenju in dopolnitvi po presoji sodišča odgovoril na vse pripombe tožnice, ki so se nanašale na delo izvedenca, potrebe po ponovnem zaslišanju izvedenca v upravnem postopku tudi po presoji sodišča ni bilo. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da je ugotovljena vrednost vlaganj napačno ugotovljena. Izvedenec je za cenitev uporabil točkovalne zapisnike iz časa podržavljenja in iz časa vrnitve predmetnega poslovnega prostora, kateri se v skladu z določili Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja, na uporabo katerega napotuje ZDen v 2. odstavku 44. člena, uporabljajo kot podlaga za oceno vrednosti podržavljenih nepremičnin. Glede na navedeno tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da ugotovljena vrednost ne sme biti oprta na podzakonski predpis. Ker tožnica v pripombah na izvedensko mnenje niti ni navedla, da površina poslovnega prostora, ki jo je ugotovil izvedenec, ne bi bila pravilna (še manj pa argumentirala), je izvedenec pravilno oprl mnenje na površine, povzete po površinah iz spisa, kar je tožnici v dopolnitvi mnenja z dne 28.5.2009 tudi pojasnil. Glede na navedeno ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec izdelal zapisnik po sistemu točkovanja poslovnih prostorov za čas denacionalizacije in za čas podržavljenja, ni utemeljen pavšalni tožbeni ugovor, da bi moral izvedenec uporabiti točkovanja za poslovne prostore in ne za stanovanja, kar je izvedenec tožnici v dopolnitvi mnenja z dne 28. 5. 2009 tudi pojasnil. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor v delu, ki se nanaša na obresti. Po sodni praksi med pogoje plačila odškodnine, ki se po 3. odstavku 25. člena ZDen določijo z odločbo o denacionalizaciji, spadajo tudi obresti. ZDen ne določa, kakšne obresti naj se določijo, po presoji sodišča pa je treba uporabiti analogijo z ureditvijo odloženega plačila odškodnine, ki jo je ZDen predpisal za zavezanko SOD. To pomeni, da morajo biti obresti enake, kot jih določa v 45. členu ZDen za odškodnino v obveznicah, tečejo pa od pravnomočnosti odločbe o povrnitvi vlaganj. Za tek zakonskih zamudnih obresti od dneva uveljavitve ZDen pa tožnica nima pravne podlage. Ker tožnica povrnitve stroškov postopka ni izrecno zahtevala do izdaje izpodbijane odločbe, je pravilna ugotovitev prvostopnega organa, da stroški postopka niso zaznamovani.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08-odl.US, 107/09-odl.US in 62/10,v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zahtevek za povrnitev stroškov stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.