Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila sklenjena pogodba za vzpostavitev naročniškega razmerja za opravljanje telefonskih storitev med pravdnima strankama, toženec pa jo je pred dogovorjenimi 24-imi meseci predčasno odpovedal, mora plačati neplačane zneske in vrniti ustrezni del popustov, ki jih je prejel od tožeče stranke. Ker ni predlagal oprave naroka, je sodišče ob zgolj pavšalnem prerekanju predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (454. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki 1.116,21 EUR s pripadki. Naložilo ji je tudi plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo toženec in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena in zmotno uporabo materialnega prava. Navedbe tožeče stranke ne držijo, so neresnične. Predlagal je izvedbo naroka, a sodišče ga ni razpisalo in zato toženec ni imel pravice, da bi dokazal, da so trditve tožeče stranke neresnične in jih ni moč dokazovati le na podlagi enostranskih dokazov. Predlaga razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je treba ugotovitvi, da gre za vrednost spornega predmeta 1.116,21 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2020 dalje do plačila. Ta znesek je pod zneskom 2.000,00 EUR, zato je postopek pravilno potekal po določbah ZPP o postopkih v sporih majhne vrednosti (442. člen ZPP in naslednji). Pritožba smiselno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti oziroma 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in trdi, da je predlagal opravo naroka, kar je sodišče opustilo. Treba je ugotoviti, da je edina vloga, katero je vložil toženec pred pritožbo, ugovor proti sklepu o izvršbi in tam je predlagal razveljavitev sklepa, ker se proti izvršilnemu predlogu ne more izjasniti, ker ne ve, na kaj se terjatev nanaša. Pozval je upnika, da predloži dokumente za svojo terjatev. Nato je sodišče razveljavilo sklep o izvršbi in odstopilo spis v pravdo. Tožeča stranka je tožbo dopolnila (list. št. 53), sodišče jo je vročilo toženi stranki in pozvalo toženo stranko, da na vlogo tožeče stranke odgovori. V pozivu so bila tudi vsa opozorila, ki so pomembna v zvezi z ugovori toženca iz pritožbe. Toženec je tudi prejel priloge (povratnica pripeta k list. št. 66). Na opozorilu pa je med drugim pisalo, da sodišče v primeru, ko ni spora o dejanskem stanju, nobena stranka pa izvedbo naroka ne predlaga, odloči o sporu brez razpisa naroka (prvi odstavek 454. člena ZPP).

6. Ker je bil toženec opozorjen, kaj se lahko zgodi, če ne predlaga naroka, sodišče pa je ugotovilo dejansko stanje na podlagi navedb iz dopolnitve tožbe in prilog, toženec pa naroka ni predlagal, je sodišče ob takem dejanskem stanju pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato ni podana smiselne očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Toženec navedbam iz dopolnitve tožbe ni ugovarjal. 7. Pritožnik še graja pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče je ugotovilo iz predloženih prilog in trditvene podlage tožeče stranke dejansko stanje, ki ga je natančno povzelo v točki 12 tožbe. Gre za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama na podlagi pogodbe za vzpostavitev naročniškega razmerja, ki sta jo sklenili 19. 6. 2018 za opravljanje telefonskih storitev za naročniški paket „Še več“ s koriščenjem akcije 1. meseca 100 % popusta ter ugodnosti vezane na opremo. Toženec je prejel mobilni telefon s popustom 261,76 EUR ob pogoju 24-mesečnega trajanja naročniškega razmerja in plačevanje 23 obrokov po 10,91 EUR. Nato sta sklenili aneks k naročniški pogodbi dne 27. 6. 2018 ob nadaljnji vezavi naročniške pogodbe za 24 mesecev. Dne 11. 2. 2019 pa sta sklenili pogodbo za vzpostavitev naročniškega razmerja s koriščenjem akcije paketa „Še več in največ“ za 5,5 EUR in ugodnosti, ki jih sodišče ugotavlja v tretji alineji 12. točke sodbe. Nato sta stranki 27. 12. 2018 sklenili še pogodbo za vzpostavitev drugega naročniškega razmerja za paket „Eun Premium“ na naslovu .. s koriščenjem akcije paketa in za ponovno 24-mesečno vezavo in za naročilo aplikacije Voyo, kar je toženec naročil naknadno in naknadno potrdil. Tožeča stranka je posredovala račune in pogodbo na naslov P. in še drugo pogodbo na toženčev e-naslov. Toženec je ob sklenitvi pogodb podal svoje podatke, e-naslov, telefonsko številko in e-naslov za pošiljanje računov. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka trdila, toženec pa ni oporekal, da je tožeča stranka svoje obveznosti izpolnila, toženec pa je te storitve uporabljal. Prejel je vse račune, ki so zapadli. Nato je tožeča stranka naročniško razmerje prekinila na toženčevo željo, vendar toženec ob prenehanju naročniških razmerij ni poravnal vseh zapadlih obveznosti, ki so nastale do prenehanja in tudi ne stroškov zaradi prenehanja naročniškega razmerja, kar je razvidno iz odprtih postavk 30. 7. 2020 za toženca. Gre skupaj za 1.116,23 EUR in posamezne zneske je sodišče obrazložilo na 6. in 7. strani sodbe. Tožena stranka tem računom in obračunanim stroškov zaradi prehoda k drugemu operaterju (stroške prenosa številke) ni nasprotovala. Iz priložene dokumentacije je sodišče še ugotovilo, da je bila za toženca ves čas sporna le postavka v znesku 562,21 EUR, toženec pa ostalih postavk ni reklamiral. Znesek 562,21 EUR pa se nanaša na klice iz stacionarne številke toženca v mobilna omrežja. Dogovorjeno je tudi bilo v pogodbi, da toženec naročniškega razmerja ne bo prekinil v obdobju 24 mesecev od sklenitve ter da prekinitev naročniškega razmerja predstavlja kršitev pogodbe in zato mora toženec tožniku povrniti sorazmerni del ugodnosti, ki jih je prejel ob sklenitvi pogodbe za določeno obdobje. Ker je toženec zaradi predčasnega prenehanja posameznih pogodb povzročil, da so nastopile dogovorjene posledice predčasne odpovedi pogodbe, je sodišče naložilo tožniku vračilo teh zneskov. To vse je bilo predvideno v splošnih pogojih in posebnih pogojih izbranih storitev, katere je toženec dogovoril s tožečo stranko (9. točka in 11.3 točka). To je bilo vse pojasnjeno v prilogi pogodbe o vzpostaviti naročniškega razmerja.

8. Sodišče je iz prilog tožeče stranke tudi ugotovilo, da je tožeča stranka pisno odgovarjala toženi stranki preko elektronskih sporočil in tudi reklamacija za 562,21 EUR je potekala na isti način. Vendar toženec postopka ni izpeljal do konca do razrešitve spora pred Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, na kar je bil opozorjen. Zato je sodišče sklepalo, da tožena stranka mora izpolniti dogovorjene obveznosti, tudi tiste ob predčasni prekinitvi pogodbe, saj naročniško razmerje ni trajalo minimalno 24 mesecev, kot je bilo v pogodbi dogovorjeno. Od zamude dalje je naložilo toženi stranki tudi plačilo zakonitih zamudnih obresti.

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe pogodbe med pravdnima strankama, je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožena stranka drugih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP ni obrazložila, čeprav jih samo pavšalno ugovarja. Zato pritožbeno sodišče na to ne more odgovarjati.