Jedro

V obravnavanem primeru toženka tudi na ponovni poziv sodišča ni odgovorila na tožbo in ni poslala upravnih spisov. Ker ni upravnih spisov, sodišče ni moglo preizkusiti ne kakšen zahtevek je bil vložen, ne ali ga je prva tožnica vložila v svojem imenu ali v imenu druge tožnice kot njena pooblaščenka. Zato tudi ni moglo presoditi, ali je izpodbijani akt zakonit in izdan v zakonitem postopku, kot je to dolžno storiti na podlagi vložene tožbe. Breme dokazovanja v tem obsegu je na strani toženke, ta pa zakonitosti vodenja postopka in izpodbijane odločbe na način, ki ga zahteva zakon, ni izkazala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Občine Piran št. 3711-291/2013 z dne 20. 12. 2013 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila zahtevo prve tožnice za izdajo projektnih pogojev/soglasja za poseg v varovani pas občinske ceste Letoviška pot na parc. št. 1613/4 k. o. ..., ki je kategorizirana kot javna pot št. JP 812221, za odmik predvidenega objekta na parc. št. 1627/1 k. o. ..., manjši od 3 m od parcelne meje javne poti. V obrazložitvi med drugim navaja, da se obravnavano območje urbanistično ureja s Prostorskimi ureditvenimi pogoji (PUP) za stanovanjsko-turistično območje Pod Valeto v Portorožu in da se parc. št. 1627/1 k. o. ... nahaja na območju, ki je v grafičnem delu PUP označeno s številko 6 – Park. Glede na vsebino vloge ugotavlja, da gradnja objekta na navedeni parceli ni v skladu s prostorskimi izvedbenimi akti za obravnavano območje in da zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja iz 50 in 50.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo.

Tožnici se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da je parc. št. 1627/1 k. o. ... last druge tožnice, ki je investitorka predvidene gradnje, prva tožnica pa je pooblaščenka te družbe. Navajata, da se vloga za izdajo soglasja ni nanašala na soglasje v smislu 50. in 50.a člena ZGO-1, temveč na soglasje lastnika sosednje parcele za odmik objekta od parcelne meje, ki je manjši od 3 m, kot je določeno s 14. členom PUP. Toženki očitata, da ni navedla, ali parceli ležita v varovanem območju, ali kakšen poseben predpis opredeljuje parc. št. 1613/4 k. o. ... kot varovalni pas gospodarske javne infrastrukture. V obrazložitvi odločbe drugostopenjskega organa naj bi bil Odlok o občinskih cestah v Občini Piran zgolj naveden, brez pojasnila, kateri pogoj iz 32. člena tega odloka ni bil izpolnjen. Ne strinjata se s stališčem toženke, na katerem temelji izpodbijana odločitev, in navajata razloge, ki naj bi utemeljevali dopustnost nameravane gradnje. Menita, da se mora sodišče opredeliti do vprašanja skladnosti med prostorskim aktom in prostorskimi sestavinami dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran in do grafičnih prilog.

Sodišču predlagata, naj po opravljeni glavni obravnavi ugodi zahtevku za izdajo projektnih pogojev/soglasja za poseg v varovani pas občinske ceste oziroma za odmik, ki je manjši od 3 m, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek. V vsakem primeru zahtevata povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila, niti ni poslala upravnih spisov.

Tožba je utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče pošlje po njenem prejemu in po preizkusu formalnih predpostavk za tožbo, kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki. Po določbah tretjega odstavka istega člena mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov.

V obravnavanem primeru toženka tudi na ponovni poziv sodišča ni odgovorila na tožbo in ni poslala upravnih spisov. V zadevi pa je sporna že pravna narava zahteve za izdajo soglasja, tj. ali je predmet vloge tožnikova prošnja za soglasje lastnika oziroma uporabnika sosednjega zemljišča za manjši odmik od predpisanega s prostorskim aktom, ali zahteva za izdajo projektnih pogojev oziroma soglasja za poseg v varovalni pas gospodarske javne infrastrukture (javne ceste) iz 50. oz. 50.a člena ZGO-1. Poleg tega tožbo poleg prve tožnice, ki je v odločbah obeh organov navedena kot stranka postopka in ne kot pooblaščenka investitorja, vlaga tudi druga tožnica, ki naj bi bila po tožbenih navedbah investitorka gradnje, ki pa v odločbah upravnih organov ni navedena kot stranka upravnega postopka.

Ker ni upravnih spisov, sodišče ni moglo preizkusiti ne kakšen zahtevek je bil vložen, ne ali ga je prva tožnica vložila v svojem imenu ali v imenu druge tožnice kot njena pooblaščenka. Zato tudi ni moglo presoditi, ali je izpodbijani akt zakonit in izdan v zakonitem postopku, kot je to dolžno storiti na podlagi vložene tožbe. Breme dokazovanja v tem obsegu je na strani toženke, ta pa zakonitosti vodenja postopka in izpodbijane odločbe na način, ki ga zahteva zakon, ni izkazala.

Sodišče je zato moralo tožbi ugoditi že iz tega razloga.

Poleg tega izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti niti z vidika 50. in 50.a člena ZGO-1, kar po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru velja za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zaradi katere je treba tožbi prav tako ugoditi.

Če gre za vlogo za izdajo projektnih pogojev oz. soglasja za poseg v varovani pas javne ceste (50. oz. 50.a člen ZGO-1), odločanja o izdaji projektnega soglasja ni mogoče širiti na splošen preizkus skladnosti predložene projektne dokumentacije s prostorskimi akti, tehničnimi predpisi in zakonodajo. Te omejitve se jasno odražajo tudi v navedeni določbi prvega odstavka 50. a člena, po kateri preizkus ne poteka na podlagi celotne projektne dokumentacije, temveč le tistega njenega dela, ki je v zvezi s predmetom soglašanja.

Izdano soglasje torej ne bi pomenilo, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena ZGO-1, temveč da soglasodajalec z vidika pristojnosti, ki jih ima, soglaša z nameravano gradnjo. Pridobitev vseh potrebnih soglasij je le eden izmed teh pogojev. O tem, ali so izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, med katerimi sta tudi skladnost nameravane gradnje z določbami prostorskega akta, pa bo odločal organ, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, in ne Občina Piran kot soglasodajalka.

V obravnavani zadevi to pomeni, da bi morala toženka v skladu z Odlokom o občinskih cestah v Občini Piran, če je menila, da o obravnavani vlogi odloča kot soglasodajalka po določbah ZGO-1, določno navesti projektni pogoj, ki se nanaša na poseg v varovalni pas javne ceste, za katerega meni, da ni bil izpolnjen, ter konkretne razloge o tem, zakaj in v čem so predložene projektne rešitve v nasprotju s tem pogojem.

Na zgoraj opredeljeno vsebino odločanja se morajo torej nanašati tudi razlogi, ki jih upravni organ navede v morebitni zavrnilni odločbi. Ker gre za upravno odločbo, mora pri tem upoštevati prvi odstavek 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev med drugim obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba.

Glede na navedeno in glede na tožbene predloge je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženki, naj ponovno odloči. Tožnica je v obravnavani zadevi primarno predlagala sodišču, naj s sodbo samo odloči o stvari. Tako odločanje pa prvi odstavek 65. člena ZUS-1 veže na situacije, kjer narava stvari to dopušča in kadar dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ti pogoji niso izpolnjeni že zato, ker ni jasno, kakšen zahtevek je bil vložen in v čigavem imenu.

Tudi če gre za vlogo investitorke za izdajo projektnih pogojev/soglasja zaradi posega v varovalni pas javne ceste (50. oz. 50.a člen ZGO-1), podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za vsebinsko odločanje sodišča, saj zaradi prej navedenih pomanjkljivosti ni mogoče ugotoviti niti tega, kateri projektni pogoji naj ne bi bili izpolnjeni in zakaj toženka meni tako. Sodišče je zato lahko sledilo le podrejenemu tožbenemu zahtevku in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

V ponovljenem postopku se bo torej morala toženka glede na tožbene trditve najprej opredeliti do vprašanja, za kakšno zahtevo gre. Glede na tožbene navedbe sodišče posebej poudarja, da mora po četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Po petem odstavku istega člena je na pravno mnenje in stališča sodišča vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Glede na navedeno je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se jima priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).