Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za telesne bolečine, strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Revizija je delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe nad zneskom 3,650.000 SIT - to je za znesek 6.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo s pripadki - zavrže. V ostalem se reviziji delno ugodi in se nadaljnji izpodbijani zavrnilni del pravnomočne sodbe delno tako spremeni, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 3,150.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 17.4.2002, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; sicer pa se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 3,201.890 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov dalje, kot je to navedeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Ta znesek je vsota tožniku priznanih odškodnin za posamične od oblik v delovni nesreči z dne 15.4.1997 nastale mu nepremoženjske in premoženjske škode, za katero je bila ugotovljena polna odškodninska odgovornost tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1,500.000 SIT (od zahtevanih 3,500.000 SIT), za strah v višini 150.000 SIT (od zahtevanih 800.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1,500.000 SIT (od zahtevanih 2,500.000 SIT) ter za premoženjsko škodo v skupnem znesku 51.890 SIT (od zahtevanih 57.890 SIT). Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (to je znesek 3,656.000 SIT) in v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 15.4.1998 do vključno 17.4.2002, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 193.932 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obsegu, razvidnem iz izreka prvostopenjske sodbe (s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks).

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe - to je za znesek 3,650,000 SIT zavrnjene odškodnine za nepremoženjsko škodo in za znesek 6.000 SIT zavrnjene odškodnine za premoženjsko škodo, ter glede zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 15.4.1998 do vključno 17.4.2002. Kot revizijski razlog uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznane odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. To velja tudi glede odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 6.000 SIT kot strošek zdravniškega pregleda, ki je posledica tožnikove poškodbe in dolgotrajnega zdravljenja, in ki bi ga morala tožena stranka prav tako povrniti s pripadajočimi obrestmi. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno in izčrpno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje bodisi nista v zadostni meri bodisi sploh ne upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Tožnik ocenjuje prisojeno mu odškodnino kot takšno, ki je njemu na škodo v nasprotju s sodno prakso glede na po njegovem mnenju primerljive škode, pri čemer se v oporo temu sklicuje na konkretne primere iz sodne prakse. Tožnik obširno graja tudi pravnomočno odločitev v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred 18.4.2002 in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe nad zneskom 3,650.000 SIT (to je za znesek 6.000 SIT s pripadki) ni dovoljena, v ostalem pa pretežno - razen glede dela odločitve o zamudnih obrestih - ni utemeljena.

Obrazložitev sklepa (I. točka izreka): V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnik izpodbija z revizijo celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe - to je za znesek 3,650.000 SIT zavrnjene odškodnine za nepremoženjsko škodo in za znesek 6.000 SIT zavrnjene odškodnine za premoženjsko škodo. Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe o tožnikovem zahtevku za povrnitev njegove premoženjske škode pa znaša le 6.000 SIT in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. Ker je v tem obsegu revizija tožnika vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP), jo je bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. Obrazložitev sodbe (II. točka izreka): Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje z nadrobnim nizanjem številnih okoliščin v reviziji, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih za sleherno od teh oblik škode. Te okoliščine je mogoče razvrstiti v sklop tistih, ki imajo oporo v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje in so v reviziji le natančno ponovljene, ter v sklop tistih, ki v neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nimajo opore. Glede prvih velja, da sta jih v celoti, tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno ločeno ob odmeri odškodnin za vsako obliko nepremoženjske škode, upoštevali že sodišči prve in druge stopnje. Glede revizijsko zatrjevanih okoliščin iz drugega sklopa pa velja, da ne morejo biti upoštevne spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja na primer za revizijsko trditev v zvezi z odškodnino za telesne bolečine, da bo tožnik v bodoče prisiljen konstantno posegati po protibolečinskih sredstvih, kar mu bo povzročalo še dodatne telesne bolečine zaradi draženja želodčne sluznice, za revizijsko trditev v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, da je tožnik zaradi omejene gibljivosti levega ramena omejen pri kolesarjenju in vožnji z avtomobilom, za revizijsko trditev v zvezi z odškodnino za strah o dolžini obdobja, v katerem je bilo porušeno tožnikovo notranje ravnovesje ter o nujnosti psihiatrične pomoči in jemanju pomirjevala Apaurin itd.. V zvezi s slednje navedeno obliko škode pa je z vidika pravilne uporabe materialnega prava neutemeljen tudi revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri odškodnine za strah zanemarili petmesečno trajanje "srednje hudega" strahu in domala enako obdobje trajanja "lahkega" strahu oziroma zaskrbljenosti, saj upoštevnost strahu kot pravno priznane škode v odvisnosti od stopnje njegove intenzivnosti ni v opreki s sprejeto sodno prakso.

Predvsem pa je z vidika preizkusa materialnopravne pravilnosti odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo kot denarne satisfakcije pomembno, da je celotna tožniku prisojena odškodnina v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih, opravljeni po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji, ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Drugačnega sklepanja revizijske trditve s tem v zvezi ne terjajo, saj njegove pravilnosti tožnik s konkretnimi primeri, ki jih v reviziji ponuja v primerjavo, v ničemer ne omaja, temveč jo nasprotno kvečjemu le še potrjuje - in to prav v smeri nujne upoštevnosti različnih okoliščin vsakega posamičnega primera po eni strani ter sorazmerne usklajenosti višine odškodnin za po obsegu različne nepremoženjske škode po drugi strani. Ker se tožnik v reviziji sklicuje na primere iz publikacije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, Ljubljana 2001), mu je treba odgovoriti, da je njegov izbor konkretno prisojenih odškodnin (v katerem niso zajeti le primeri oškodovancem prisojenih odškodnin za poškodbe ramena nedominantne roke, temveč za številne še druge poškodbe z bistveno hujšimi posledicami) neprimerljiv z ugotovljenim obsegom tožniku nastale nepremoženjske škode, in tožnika napotiti na po obsegu poškodb in njih posledic bistveno bolj njegovemu podobne primere, evidentirane v isti publikaciji na primer pod zaporednima številkama 187 in 183. Materialnopravno pravilna je tudi pravnomočna odločitev v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 15.4.1998 do vključno 31.12.2001. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Za spremembo ustaljene sodne prakse, ki vrhovno sodišče veže, mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev.

1.1.2002 kot dan, po katerem se (glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 26.6.2002) priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje, ni poljubno izbran, temveč je določen zato, ker sta tega dne stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001) in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A, Uradni list RS, št. 109/2001). OZ je na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo 8-odstotno obrestno mero. Režim zamudnih obresti z vračunano valorizacijsko obrestno mero je začasno pustil v veljavi in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti. ZPOMZO-A, ki je prav tako začel veljati 1.1.2002, pa je številčno ločil prave zamudne obresti od obresti po predpisani obrestni meri z vključeno valorizacijo. V odgovor tožnikovemu revizijskemu negiranju slehernih zakonskih sprememb na tem področju s 1.1.2002 pa naj bo še dodatno pojasnjeno, da je bila z uveljavitvijo ZPOMZO-A v njemu predpisana obrestna mera zamudnih obresti določena kot temeljna obrestna mera, povečana za 13,5 odstotnih točk, iz določbe prvega odstavka 3. člena dotedanjega ZPOMZO (kjer je bila definirana temeljna obrestna mera) pa je bil izpuščen pojem "revalorizacija". Dolgoletne sodne prakse, ki je bila namenjena preprečevanju dvojne valorizacije odškodnin, pa ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. S pravkar obrazloženim je odgovorjeno tudi na tožnikov revizijski očitek o po njegovem mnenju neupravičeni uporabi njegovega denarja s strani "zavarovalnice" (mišljeno najbrž: "tožene stranke").

Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in pravnomočno sodbo glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 3,150.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 17.4.2002, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker z revizijo zoper odločbo o glavni stvari tožnik ni uspel, revizijsko sodišče ni poseglo v stroškovno odločbo in je odločilo, da sam krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).