Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik v obravnavanem postopku, četudi je dal pobudo zanj, ni bil stranka postopka, to je oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek.
Tožnik v postopku ni imel niti položaja stranskega udeleženca. Njegova zahteva, naj se mu prizna ta položaj, je bila zavrnjena s sklepom št. 705-1837/2012/38 z dne 3. 3. 2014. Zoper njega je bilo možno sprožiti upravni spor, česar pa tožnik po podatkih upravnih spisov ni storil. Šele če bi bil tožniku ta status priznan, bi lahko izpodbijal odločitev o ustavitvi postopka za razrešitev sodnega izvedenca.
I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Toženka je z izpodbijanim sklepom ustavila po uradni dolžnosti začeti postopek za razrešitev sodnega izvedenca A.A. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil postopek začet na podlagi tožnikove vloge, v kateri se je pritožil zoper izvedenčevo delo in izvedensko mnenje, izdelano v pravdni zadevi P 2706/2011-III pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Toženka v postopku ni ugotovila nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti pri opravljanju izvedenskega dela, zato ni podlage za razrešitev izvedenca iz razloga po 4. točki prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS).
Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo, v kateri predlaga, naj ga sodišče razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožba ni dovoljena.
Po prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Navedeno – da je tožbo vložila upravičena oseba –, je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe. Sodišče ugotavlja, da v tej zadevi omenjeni pogoj ni izpolnjen, saj tožnik ni bil stranka, niti stranski udeleženec v postopku.
Postopek za razrešitev sodnega izvedenca, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, namreč ni postopek, ki bi se začel na zahtevo stranke, ampak gre za postopek, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti. Iz 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izhaja, da se postopek po uradni dolžnosti začne, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če pristojni organ ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek.
Tako prvi odstavek 89. člena ZS nalaga pristojnemu ministru, da razreši sodnega izvedenca, če je podana ena izmed v nadaljevanju taksativno naštetih okoliščin, med drugim, če svojih dolžnosti ne opravlja vestno (4. točka). To pomeni, da mora minister začeti s postopkom po uradni dolžnosti, ko izve (lahko tudi na podlagi „prijave“) za eno od okoliščin, ki bi lahko bila razlog za razrešitev, in ni vezan oziroma odvisen od morebitne vložitve zahteve s strani tretje osebe. Tudi Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v drugem odstavku 17. člena določa, da se postopek za razrešitev izvedenca začne na predlog predsednika sodišča ali po uradni dolžnosti. Zato tožnik v obravnavanem postopku, četudi je dal pobudo zanj, ni bil stranka postopka, to je oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (prvi odstavek 42. člena ZUP).
Iz predloženih upravnih spisov pa je razvidno tudi to, da tožnik v postopku ni imel niti položaja stranskega udeleženca. Njegova zahteva, naj se mu prizna ta položaj, je bila zavrnjena s sklepom št. 705-1837/2012/38 z dne 3. 3. 2014. Zoper njega je bilo možno sprožiti upravni spor (kar določa tudi drugi odstavek 17. člena ZUS-1), česar pa tožnik po podatkih upravnih spisov ni storil (njegovo obvestilo ministrstvu po e-pošti z dne 5. 5. 2014). Šele če bi bil tožniku ta status priznan, bi lahko izpodbijal odločitev o ustavitvi postopka.
Ker tožnik v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni bil stranka ne stranski udeleženec, ni upravičena oseba za vložitev tožbe. Sodišče jo je zato kot nedovoljeno zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).