Jedro

Le izkazanost nenadne in nepredvidljive ovire (bolezni ali poškodbe) je opravičljiv razlog za izostanek pravdne stranke z naroka (2. odstavek 115. člena ZPP).

Ker je podana delovnopravna kontinuiteta tožnice pri prejšnjih delodajalcih, se celotna delovna doba tožnice upošteva pri obračunu odpravnine kot pravica iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici iz naslova odpravnine plačati 8.565,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati stroške izvensodnega zahtevka v višini 373,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 921,60 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj se je sodišče pri odločitvi oprlo izključno na izpoved tožnice. Prezrlo pa je vse druge listinske dokaze, iz katerih je razvidno, da je bila tožnica seznanjena z vsemi določili glede odpravnine in je listino, ki je priložena v sodnem spisu, podpisala. Poudarja, da pritožbo vlaga kot laik, saj zaradi brezposelnosti nima sredstev za pooblaščenca. Tožnica je bila zaposlena pri tožencu od 6. 10. 2005 do 30. 9. 2010, ko je bil toženec zaradi bolezni in odpovedi franšize s strani A., d.d. primoran zapreti s.p., s tem pa je bila prekinjena tudi delovnopravna kontinuiteta. Dejavnost oziroma trgovina je delovala naprej pod okriljem A. d.d., le z drugim nosilcem (A.A. ml.). Sprašuje se, ali obveza prevzema delavcev velja samo zanj ali pa bi moral tudi novi franšizojemalec prevzeti te delavce. Sklicuje se na pojasnila v Zakonu o delovnih razmerjih (ne navaja vira, le stran in točko, pojasnil - str. 31, točka 9), da zaradi upoštevanja direktive EU o približevanju zakonodaj držav članic glede zaščite delavskih pravic v primeru transferja podjetja ali dela podjetja, ko delodajalec prenese del ali celotno dejavnost, s pravnim poslom, na drugega delodajalca, preidejo vse pravice, obveznosti in odgovornosti zaposlenih delavcev na novega delodajalca, prevzemnika, če delodajalec začasno prenese, na podlagi pravnega posla celotno ali del dejavnosti na drugega delodajalca. To se v primeru toženca ni zgodilo, zato meni, da je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Sprašuje se, kako naj plača odpravnino za skupno 131 let delovne dobe za 5 zaposlenih, pri čemer so ga po 5 letih „vrgli na cesto“, ter se sprašuje o obstoju pravne države v Republiki Sloveniji. Poudarja, da so mu vzeli franšizno prodajalno in dali drugemu „franšizerju“ (pravilno: franšizojemalcu), delavci, ki jih je le-ta moral prevzeti, pa so ostali njemu, prav tako krediti, ki jih še vedno mora odplačevati. Sodno poravnavo je tedaj sklenil njegov pooblaščenec, saj je bil toženec na psihiatričnem zdravljenju v ... in ni bil sposoben niti zavrniti niti potrditi zadeve. Glede pozitivnega poslovanja v letih 2008 in 2009 navaja, da niso bili upoštevani krediti in obveznosti, ki jih je imel do dobaviteljev (kredit banke A, kredit banke B.) in insolventnost v letu 2010. Glede delovnopravnega področja je poslušal nasvet računovodskega servisa B. in C.. Ti so bili tudi odgovorni za sestavo pogodb o zaposlitvi in prenehanju zaposlitve. Zaradi bolezni in invalidnosti je imel odškodninsko odgovornost zavarovano pri Zavarovalnici .... Glede opravičila zaradi bolezni je priložil izvedensko mnenje in potrdilo, da se še vedno psihiatrično zdravi ter da s to diagnozo ne more spremljati tako zahtevne obravnave, ter zaradi tega ne zavlačuje postopka. Pripravljen je plačati odpravnino v višini 734,15 EUR s pripadki od 30. 6. 2010, na katero je tožnica tudi pristala in se po svoji volji lastnoročno podpisala. Tožnica je tudi izpolnjevala pogoje za upokojitev, v tem primeru pa bi bila odpravnina bistveno nižja. Opozarja na svojo invalidnost, šibko ekonomsko stanje in obveznost skrbeti za mladoletnega otroka in brezposelno izvenzakonsko partnerico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo glavno obravnavo dne 26. 10. 2012 v nenavzočnosti toženca. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil toženec pravilno in pravočasno vabljen na obravnavo, zdravniška potrdila oziroma zdravstveni karton, ki jih je priložil, pa niso relevantni, saj se nanašajo na zdravstveno stanje toženca v času več mesecev pred glavno obravnavo (21. 6. 2012 in 5. 6. 2012) in ne dokazujejo, da bi bil toženec dne 26. 10. 2012 nezmožen za udeležbo na naroku. Le izkazanost nenadne in nepredvidljive ovire (bolezni ali poškodbe) je opravičljiv razlog za izostanek z naroka (2. odstavek 115. člena ZPP). Iz zdravniške dokumentacije pa, kot že navedeno, ni razvidno, da mu udeležbo na naroku preprečuje nenadna in nepredvidljiva bolezen. Zaslišanje toženca je bilo možno na naroku dne 26. 10. 2012, ki se ga ni udeležil, niti niti izkazal opravičljivega razloga za preložitev naroka. Toženec je torej sam onemogočil izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem, zato se neutemeljeno sklicuje na to, da mu sodišče ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem, in s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 109. člena določal, daj je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Po drugem odstavku 109. člena ZDR pa delavcu pripada odpravnina v višini 1/3 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. V skladu s tretjim odstavkom 109. člena ZDR se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

V obravnavani zadevi je sporno, ali se pri upoštevanju delovne dobe upošteva le čas, ko je bila tožnica zaposlena pri tožencu kot samostojnemu podjetniku, to je obdobje od 10. 10. 2005 do 30. 9. 2010, ali pa je treba pri odmeri višine odpravnine upoštevati tudi čas, ko je bila tožnica neprekinjeno zaposlena pri prejšnjih delodajalcih, to je obdobje od 15. 7. 1975 dalje.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec z družbo D., d.d. dne 21. 9. 2005 podpisal Pogodbo o prenosu dejavnosti in prevzemu delavk na delo (priloga A3), s katero se je tudi zavezal, da bo delavke prevzel na delo za nedoločen čas z dnem 10. 10. 2005. V 4. odstavku 3. člena pogodbe pa je tudi prevzel obveznost oziroma se je strinjal, da se delovna doba delavk kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavke niso spremenile zaposlitve. Ker je toženec dne 31. 8. 2010 tožnici redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga B2: odpoved je sicer nepravilno označena kot „obvestilo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi“, saj gre po vsebini za redno odpoved in ne za obvestilo, kar pa za samo odločitev niti ni bistveno), je s tem tožnica pridobila pravico do odpravnine po 109. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilo štelo, da je podana kontinuiteta delovnega razmerja in da je tožnica dopolnila 35 let delovne dobe. Tožnica se je namreč 15. 7. 1975 zaposlila v E., tam je bila zaposlena do 31. 12. 1975, ko se je 1. 1. 1976 zaposlila v F. oziroma v G. in bila zaposlena do 31. 12. 1977. Zatem je bila od 1. 1. 1978 do 20. 11. 1996 in 21. 11. 1996 do 3. 12. 2001 zaposlena v podjetju F., ko je prišlo do prehoda v H., d.d., kjer je bila zaposlena od 1. 1. 2002 do 30. 5. 2004 ter nato po prevzemu H., d.d. s strani D., d.d. od 19. 4. 2004 do 9. 10. 2005 v D., d.d.. Dne 10. 10. 2005 pa je bila tožnica prevzeta od D. d.d. k tožencu, kjer je bila zaposlena do 30. 9. 2010. Iz kopije delovne knjižice (priloga A8) torej izhaja, da so vse zaposlitve brez prekinitve, česar toženec niti ne izpodbija, izpiska iz sodnega registra (priloga A13 in A14) pa potrjujeta prehod iz F., d.d. v H., d.d. in kasneje v D., d.d.. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnice pri prejšnjih delodajalcih oziroma da se celotna delovna doba tožnice upošteva pri obračunu odpravnine kot pravica iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le izpoved tožnice, saj le-ta ni bila zaslišana, temveč je odločilo na podlagi navedb obeh strank ter izvedenih listinskih dokazov. Toženec tudi neutemeljeno navaja, da naj bi bila tožnica seznanjena z manjšo odpravnino in da naj bi se s tem strinjala ter to tudi potrdila s podpisom. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A7) izhaja, da je tožnica dne 31. 8. 2010 podpisala prejem obvestila (odpovedi). Vendar pa to ne pomeni, da se je tožnica strinjala z višino odpravnine v znesku 734,15 EUR, kot je navedena v redni odpovedi. Tožnica se odpravnini ni odpovedala, zato so pritožbene trditve neutemeljene.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da nov franšizojemalec ni hotel prevzeti delavk. Bistveno je, da je tožnici toženec redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi ter je kot delodajalec zavezan k izplačilu odpravnine iz tega naslova. Za odločitev o pravici do odpravnine pa tudi ni bistveno, da je pogodbe pripravljal računovodski servis. Toženec se je, kot je že zgoraj pojasnjeno, v pogodbi s prenosnikom zavezal, da bo delavke prevzel za nedoločen čas in ne le za čas trajanja franšize, prav tako iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi moral dajalec franšize, D., d.d., po koncu franšiznega razmerja prevzeti delavke nazaj. Tožnik neutemeljeno povzema besedilo 73. člena ZDR, saj novi franšizojemalec (to naj bi bil po toženčevih navedbah A.A., ml.) ni bil v pogodbenem razmerju s tožencem, temveč z A., d.d., oziroma nosilcem franšize, ki pa ni tožničin delodajalec. Zato ni moglo priti do prehoda delavk od toženca na novega franšizojemalca. Podatki o dobičku v letu 2008 in 2009 in sklicevanje toženca na zdravstveno in premoženjsko stanje, pa za odločitev niso relevantni (360. člen ZPP).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).