Jedro

Sodišče prve stopnje je z izborom preseglo svoja materialnopravna pooblastila, določena v 7. členu ZDKG, saj glede na povzeta pravnorelevantna dejstva, izbrani dedič ne izpolnjuje pogojev za konkuriranje položaju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se za dediča zaščitene kmetije določi I.Z.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delnim sklepom določilo za dediča zaščitene kmetije R.Z. Zoper takšno odločitev je I.Z. vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo določilo 7. čl. Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Pritožniku je kmetijstvo v pretežnem delu njegove zavarovalne dobe predstavljalo glavno dejavnost. On je bil tisti, ki je opravil pretežni del vseh opravil, posebej še v zadnjih letih zapustnikovega življenja. Opravil je vsa dela v zvezi z obdelavo zemljišč, saj je imel stroje in orodje, s katerim je opravil kmečka dela tako na svoji zemlji kot tudi na zapustnikovi. Ker zapustnik ni mogel obdelovati svojih zemljišč in tudi ni bil v stanju organizirati obdelavo, je obdelavo vse zemlje prepustil pritožniku, s tem da je pritožnik polovico zemlje obdeloval zase, drugo polovico pa za očeta. Nihče drug od dedičev, še najmanj pa R.Z., ni pomagal pri obdelavi kmetije. V kmetijo pa je vlagal tudi svoja lastna sredstva in tudi pretežni del svojega dela. Zapustnikova kmetija se je v celoti obdelovala s pritožnikovim delom ter njegovimi stroji in orodjem. Ima namreč vso potrebno kmetijsko mehanizacijo in stroje. Če ne bi skrbel za obdelavo, bi bila zemljišča opuščena in bi izgubila na vrednosti, poslopja pa bi brez njegovih vlaganj in skrbi za vzdrževanje objektov propadla. On je bil torej tisti, ki se je usposabljal za opravljanje kmetijske dejavnosti, odraščal na kmetiji in s svojim delom in zaslužkom prispeval k ohranitvi kmetije. Po drugi strani je bil R. Z. od doma več kot trideset let in v tem času ni v nobeni obliki karkoli delal in pomagal na zapustnikovi kmetiji. Tudi njegov način življenja v tistem obdobju mu tega ni dopuščal in omogočal. Občasno je začel zahajati domov šele pred trinajstimi leti in takrat je nagovoril očeta, da mu je dovolil na mestu starega gospodarskega poslopja narediti novo hišo. Na kmetiji ni pomagal pri nobenih delih. Po poklicu je šofer in ni usposobljen za obdelavo kmetije. Še vedno tudi živi v Ljubljani. Omenjeni zakoniti dedič tako nima nobenih pogojev, da sodišče njega določi za prevzemnika zaščitene kmetije. Pritožnik je edini od dedičev usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, edini je odraščal na kmetiji in s svojim delom in zaslužkom prispeval k ohranitvi kmetije, edini ima tudi izkazan namen obdelovati kmetijsko zemljišče. Glede na navedeno je treba njega določiti kot dediča zaščitene kmetije. Zakoniti dedič R.Z. je podal odgovor na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Pritožba je utemeljena. Pritrditi je treba pritožniku, da je materialnopravno izhodišče za presojo v navedeni zadevi določilo 7. čl. Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur. l. RS št. 70/95, v nadaljevanju ZDKG) po katerem deduje zaščiteno kmetijo v lasti samo enega lastnika in v primeru, da je več sodedičev istega dednega reda tisti zakoniti dedič po splošnih predpisih o dedovanju, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče in ga zato sporazumno izberejo vsi dediči. V drugi alineji pa je določeno, da imajo v primeru, če do takšnega sporazuma ne pride, pri dedovanju prednost potomci, ki se usposabljajo ali so se usposabljali za opravljanje kmetijske ali gozdarske dejavnosti. Če pa je takih več, imajo prednost tisti, ki odraščajo, ali so odraščali na kmetiji in so s svojim delom ali zaslužkom prispevali k ohranitvi oziroma razvoju kmetije. Gre za izbirna pravila, ki so oblikovana stopenjsko. Samo če izbire ni mogoče opraviti po predhodni situaciji, pride v poštev izbira po naslednji. Konkreten dejanski stan obravnavanega primera, ugotovljen v izpodbijanem sklepu, izpostavlja naslednja pravnorelevantna dejstva (tista na katera se navezujejo posledice, navedene v citiranem določilu ZDKG) glede obeh kandidatov za prevzemnika kmetije (med dediči namreč ni prišlo do sporazumnega izbora): - da je zapustnikov sin I.Z. že doslej obdeloval celotno kmetijo in ima tudi vse lastne stroje za obdelavo kmetije, stanovanjsko hišo v bližini kmetije, gospodarsko poslopje ter cca 80 a zemlje, kar mu je podarila teta, - da je bil zaposlen deset let, nato pa je (od leta 1962) delal na kmetiji staršev oziroma zapustnikovi kmetiji, in sicer tako, da je zemljo obdelal on, od tega eno polovico za svoje potrebe in račun, drugo polovico pa za zapustnikove potrebe, - da je nedvomno usposobljen za delo na kmetiji in da je vsekakor prav on v največji meri nudil pomoč pri delu na kmetiji, - da je od leta 1962 invalidski upokojenec, da je delal na kmetiji kot kmečki delavec in se tudi preživljal s prodajo kmetijskih pridelkov, - da drugi zapustnikov sin R.Z., ki se je priglasil za prevzemnika kmetije, z družino živi v Ljubljani, da je zidar, da je občasno pomagal staršem pri delu na kmetiji, da ima namen preseliti se na Dolenjsko, kjer si je poleg zapustnikove stare hiše zgradil novo ter organizirati kmetovanje na kmetiji in da so ga ostali zakoniti dediči predlagali za prevzemnika kmetije. Kljub navedenim pravnorelevantnim dejstvom je sodišče prve stopnje za dediča kmetije izbralo R.Z., in sicer iz razlogov, ker ima I.Z. slabo urejeno domačijo (mnenje krajevne skupnosti); ker se ni izkazal kot uspešen gospodar - kmet; ker bi se zato usoda obravnavane kmetije poslabšala; ker je v letih (65 let), ko mu bo delo na kmetiji predstavljalo vse večjo obremenitev, pri tem pa je tudi slabšega zdravstvenega stanja in živi sam. Vse navedene okoliščine po mnenju sodišča prve stopnje govore v prid izboru R.Z. Vendar pa je treba pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje z navedenim izborom preseglo svoja materialnopravna pooblastila, določena v citiranem 7. členu ZDKG, saj glede na prej povzeta pravnorelevantna dejstva, izbrani dedič ne izpolnjuje pogojev za konkuriranje položaju I.Z. Tako njegovo izločitev iz istega kroga dedičev kmetije pogojuje že okoliščina usposobljenosti za kmetijsko dejavost (2. alinea 7. člena ZDKG). Če za I.Z. velja kot nesporna njegova usposobljenost za kmetijsko dejavnost, pridobljena z delom na kmetiji tekom štiridesetih let, to za R.Z. ne more veljati, glede na sporne trditve o njegovi le občasni pomoči pri delu v zadnjih letih. Tudi v primeru, če bi bila njegova usposobljenost nesporna in bi lahko konkuriral I.Z., bi ta po drugem stavku 2. alinee 7. člena imel prednost, ker je s svojim nesporno ugotovljenim delom prispeval k ohranitvi kmetije. Prav tako pa so glede R.Z. podane tudi okoliščine iz zakonskega dejanskega stanu iz 3. alinee ZDKG, saj se je usposobil za poklic izven kmetijske dejavnosti, kar ga izloča iz kroga dedičev zaščitene kmetije. Glede na dejansko podlago izpodbijane odločbe je tako mogoče zaključiti, da je I.Z. tisti, ki izpolnjuje pogoje za dedovanje zaščitene kmetije. Pri tem je treba poudariti, da bi ga bojazen da ne bo dobro gospodaril s kmetijo, lahko izključevala kot dediča kmetije, le ob ugotovitvi razlogov navedenih v 1. odstavku 11. člena ZDKG, vendar pa dejanskih trditev v zvezi z njihovim obstojem ni bilo (po 3. odstavku 11. člena ZDKG morajo dediči predlagati izključitev dediča iz razlogov po 1. odstavku in izključitvene razloge tudi dokazati). Poleg tega pa za njihovo presojo in uporabo tudi ni izpolnjena predpostavka iz 2. odstavka 11. člena ZDKG. Zaradi napačne uporabe materialnega prava glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da se za dediča zaščitene kmetije določi I.Z. (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 6. čl. ZDKG in 163. čl. Zakona o dedovanju).