Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti nosi odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni in utemelji.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje se zavrne.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti oškodovanca kot tožilca se zavrže. III. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka obsojenega O. Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 50. in 51. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 95. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in ustrezno sodno takso. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca D. B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko II.1 izreka je obdolženega D. B. na podlagi subsidiarnega obtožnega predloga spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ ter mu na podlagi 50. ter 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem in drugem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da mora obdolženec plačati stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, in ustrezno sodno takso. Pod točko II.2 izreka pa je istega obdolženca oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ ter prisiljenja po prvem odstavku 142. člena KZ. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je stroške iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca tega dela kazenskega postopka, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, dolžan povrniti oškodovanec kot tožilec O. Č. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca O. Č. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo ob reševanju pritožbe obdolženega D. B. sodbo sodišča prve stopnje pod točko II.1. izreka po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženega D. B. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, oškodovancu kot tožilcu O. Č. pa naložilo, da mora povrniti stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca. Pritožbo zagovornika obsojenega O. Č. pa je kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih, to je pod točko I. in II.2, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenec O. Č. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) kršitve pravice do obrambe v smislu 29. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitve kazenskega zakona, ter opisuje domnevne povezave D. B. s sodniki Okrajnega sodišča v Kopru, izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč v zvezi z dejanji po subsidiarnem obtožnem predlogu ter graja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga razveljavitev sodb sodišča prve stopnje ter sodišča druge stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, navaja, da je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti povzel le svoje videnje dogodkov ter s tem nasprotoval ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato predlaga njeno zavrnitev.

4. Obsojenec je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke izrazil nestrinjanje z njenim predlogom.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane, in ne le poimensko navedene.

6. Preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej je glede na vsebino določbe prvega odstavka 420. člena ZKP torej v dispoziciji stranke. Že v zadevi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 je Vrhovno sodišče v zvezi s preizkušanjem pravnomočne sodbe in odločanjem o njej pojasnilo, da je sodišče vezano le na obseg izpodbijanja (del sodbe) ter razloge za izpodbijanje. Dispozitivnost pa strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni in utemelji. Če vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa, kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena, in ne navede vsebine kršitve, to je okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkusiti, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega O. Č., v delu, ki se nanaša na točko I. izreka obsodilnega dela prvostopenjske sodbe, v prejšnji točki navedenih meril ne izpolnjuje, kar ugotavlja tudi vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti. Trditev o kršitvi pravice do obrambe ni konkretizirana, prav tako ne zatrjevanja o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka ter kršitvi kazenskega zakona. V pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti se vložnik ukvarja s problematiko, ki je predmet drugega – pravdnega postopka, z okoliščinami, v zvezi z lastninjenjem H. d. d., ter postopkom denacionalizacije, v katerem se pojavlja kot upravičenec, in so po njegovem v zvezi z dogodki, ki so predmet tega kazenskega postopka. Podaja tudi svoje videnje dogodka, ki je predmet tega kazenskega postopka in nasprotuje ugotovljenem dejanskem stanju, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

8. Na podlagi ugotovitve, da kršitve zakona, na katere nakazuje vložnik, ni mogoče preizkusiti in da je zahteva v pretežnem delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v delu, ki se nanaša na točko I. izreka prvostopenjske sodbe (obsodilni del), v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

C.

9. Obsojenec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper odločitev sodišča prve ter sodišča druge stopnje glede kaznivih dejanj pod točko II. izreka prvostopenjske sodbe, očitanih obdolženemu D. B. po subsidiarnem obtožnem predlogu O. Č., to je kaznivih dejanj grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ (točka II.1 izreka prvostopenjske sodbe) ter kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ ter prisiljenja po prvem odstavku 142. člena KZ (točka II.2 izreka prvostopenjske sodbe).

10. Po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP, smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec ter zagovornik. Po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP.

11. Zahtevo za varstvo zakonitosti je v delu, ki se na nanaša na obdolženca D. B. (kazniva dejanja pod točko II.1 in II.2 izreka prvostopenjske sodbe), vložil obsojeni O. Č. v vlogi oškodovanca kot tožilca. Oškodovanec kot tožilec glede na določbo 421. člena ZKP nima pravice vložiti tega izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločbo. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti oškodovanca kot tožilca vloženo zoper pravnomočno sodbo, s katero je sodišče D. B. oprostilo kaznivih dejanj pod točko II.2 izreka, očitanih po subsidiarnem obtožnem predlogu, kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

D.

12. Odločitev o plačilu sodne takse (tako za zavrnitev kot za zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti) temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s 95. členom ZKP.