Jedro

V obdobju od 6. 5. 2010 do 11. 12. 2011 (na katerega se nanaša drugostopenjska odločitev, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije), je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnikova hči, ki se je vrnila v Slovenijo 6. 5. 2010, bivala v Sloveniji, kjer je bila vpisana v vrtec v Mariboru. Čeprav se je tožnik odselil iz Slovenije in je živel v tujini (ZDA), pa je tudi po presoji sodišča tožnikovo rezidenčno vez v Sloveniji predstavljala njegova hčerka. To je bila tožnikova močna osebna vez, pri čemer tožnik ni izkazal, da bi imel v tujini druge, enako močne osebne vezi. Tožnik v razmerju do tuje države v postopku ni navedel ali izkazal nobenih osebnih vezi, socialnih ali družbenih povezav do tuje države, torej ni izkazal močnejše rezidenčne vezi s tujo državo. Ob tehtanju vseh tožnikovih interesov (osebnih in ekonomskih) v obeh državah je drugostopenjski organ pravilno kot pomembnejše ocenil osebne interese, kar je tudi stališče upravnosodne prakse.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni oziroma finančni organ) je z odločbo z dne 22. 3. 2017 odločila, da se odločba tega organa v zadevi ugotovitve rezidentskega statusa za zavezanca – tožnika, št. DT 4217-1010/2010 (09041-37)-8 z dne 20. 10. 2010 odpravi (prvi odstavek izreka). Tožnik se za davčne namene šteje za nerezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2010 do 5. 5. 2010 in od 9. 10. 2013 dalje do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status zavezanca (drugi odstavek izreka). Tožnik se v obdobju od 6. 5. 2010 do 8. 10. 2013 za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije (tretji odstavek izreka). Iz četrtega odstavka izreka pa izhaja, da tožnik trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je davčni organ 26. 8. 2013 po uradni dolžnosti tožniku izdal odločbo, s katero je opredelil, da se tožnika za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije od 6. 5. 2010 dalje do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na njegov rezidentski status. Razlog za izdajo odločbe je bila ugotovitev davčnega organa, da so se spremenila nekatera dejstva, pomembna za opredelitev njegovega rezidentskega statusa, glede na predhodno izdano odločbo z dne 20. 10. 2010. Navedena odločba (z dne 26. 8. 2013) je bila predmet presoje na Upravnem sodišču RS, ki je s sodbo I U 662/2014-12 z dne 3. 2. 2015 tožbi tožnika ugodilo in odločbo davčnega organa z dne 26. 8. 2013 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je davčni organ izdal odločbo z dne 19. 8. 2015, ki je bila odpravljena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 10. 5. 2016 in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku je davčni organ izdal odločbo z dne 22. 3. 2017. 3. Pri svoji odločitvi je davčni organ pri tožnikovem rezidentskem statusu presojal pogoje po 6. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in sicer pogoj, po katerem je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje pogoj, da ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Ugotovil je, da je imel tožnik od 6. 5. 2010 do 8. 10. 2013 središče svojih osebnih interesov v Sloveniji, prav tako tudi ekonomske interese. V tem času sta bili v Sloveniji prisotni njegova žena A.A. in hči B.B.. Omenjeni sta v tem času prebivali v Sloveniji več kot polovico leta, oziroma več kot 183 dni. Glede ekonomskih vezi pa je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik, preden je podal vlogo, ustanovitelj, to je lastnik oz. družbenik v več družbah, ustanovljenih v Sloveniji in v tujini. Formalno tožnik sicer ni več neposredni lastnik družb, ki jih je ustanovil v Sloveniji, vendar pa te družbe lahko obvladuje preko ustanovljenih družb v tujini in gre po oceni davčnega organ zgolj za formalni prenos lastništva. Davčni organ ugotavlja, da ima tožnik večje oz. pomembnejše ekonomske vezi v Sloveniji, kot v ZDA. Njegov najpomembnejši ekonomski interes je izkazan v poslovanju družb skupine C. v Sloveniji, ki so sicer formalno v lasti dveh družb iz Cipra, vendar pa vse posredne ugotovitve kažejo, da navedeni družbi lastniško in upravljavsko obvladuje tožnik sam. Tožnik je vse do razveze zakonske zveze z ženo A.A. dne 8. 10. 2013 bil tudi lastnik določenih nepremičnin, sam ali skupaj z bivšo ženo, ki so bile po razvezi, po sklenjenem dogovoru, pripisane na A.A.. Davčni organ še ugotavlja, da ima tožnik v Republiki Sloveniji odprta dva transakcijska računa. Glede plačevanja prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ugotavlja, da je bil tožnik prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovan po podlagi 007 od 16. 9. 2009. Na podlagi odločbe ZPIZ OE Maribor z dne 2. 4. 2014 mu je to zavarovanje prenehalo za nazaj z dnem 31. 12. 2012. Tožnikova osebna vez s Slovenijo se je po ugotovitvi davčnega organa zmanjšala z razvezo zakonske zveze dne 8. 10. 2013. 4. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbi tožnika delno ugodilo in odločbo prvostopenjskega organa z dne 22. 3. 2017 v prvem odstavku izreka odpravilo. V drugem in tretjem odstavku izreka pa jo je spremenilo tako, da se v tem delu glasi: Zavezanec D.D. se za davčne namene v skladu z Zakonom o dohodnini od 6. 5. 2010 do 11. 12. 2011 šteje za rezidenta Slovenije in za nerezidenta Slovenije od 12. 12. 2011 dalje oziroma do spremembe okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Iz izreka drugostopenjske odločbe še izhaja, da stroški postopka niso bili priglašeni.

5. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ s tem, ko je odpravil pravnomočno odločbo z dne 20. 10. 2010, bistveno kršil pravila postopka, saj za takšno postopanje ni imel nobene pravne podlage. Z odločbo z dne 20. 10. 2010 je odločeno, da se tožnik šteje za nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2010 dalje. Ker obdobje, do kdaj je tožnika šteti za nerezidenta Slovenije, z navedeno odločbo ni bilo zaključeno, lahko pride do drugačne odločitve in sicer, ko pride do drugačnih, spremenjenih okoliščin. Ker je kasneje prvostopenjski organ ugotovil, da se je 6. 5. 2010 tožnikova hčerka z materjo vrnila v Slovenijo iz ZDA, je prvostopenjski organ upravičeno, po uradni dolžnosti, začel postopek ugotavljanja statusa rezidentstva. Sporno je v predmetni zadevi vprašanje, ali je tožnik ohranil v Sloveniji središče življenjskih interesov. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da se je v praksi izoblikovalo stališče, da se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve statusa rezidenta po določbah ZDoh-2 presoja na enak način, kot se presoja pri uporabi t.i. prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčenju.

6. Pri navedenem kriteriju davčni organ tehta vse tiste okoliščine, ki so pomembne pri presoji statusa rezidentstva, torej tudi vezi, ki so izkazane v razmerju do druge države. Močna osebna vez, ki predstavlja rezidenčno vez tožnika s Slovenijo, je njegova hčerka, ki jo je tožnik zaradi mladoletnosti dolžan še preživljati. Tožnik v razmerju do tuje države v postopku ni navedel ali izkazal nobenih osebnih vezi, socialnih ali družbenih povezav. Ker za presojo osebnih vezi posameznika zadošča že vez z vzdrževanim otrokom, seveda ob predpostavki, da posameznik v zvezi s tujino ne izkazuje nobenih drugih enako močnih osebnih vezi, v zadevi ni več bistveno, ali je oz. kdaj je razpadla tožnikova zakonska zveza. Tako se drugostopenjski organ ne spušča v pritožbene navedbe glede tega vprašanja. Tožnik v razmerju s tujino v postopku na prvi stopnji ni navedel nobenih družbenih ali socialnih okoliščin, ki bi predstavljali njegove osebne interese, zato ob tehtanju vseh interesov (osebnih in ekonomskih), ki jih ima tožnik v obeh državah, po dosedanji praksi pretehtajo osebni interesi, ki jih je imel tožnik v Sloveniji. Drugostopenjski organ poudarja, da gre pri tej določbi bolj za vprašanje tehtanja vseh interesov (osebnih ali/in ekonomskih) zato, da je mogoče določiti središče življenjskih interesov posameznika. V predmetni zadevi nesporno izhaja, da se je tožnikova hčerka z materjo iz ZDA v Slovenijo vrnila 6. 5. 2010, od tega datuma pa je hčerka v Sloveniji preživela daljše obdobje in sicer vse do 11. 12. 2011. Takrat se je vrnila v ZDA in tam ostala do konca marca 2012. 7. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja po presoji drugostopenjskega organa izhaja, da je pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da je z vrnitvijo hčerke v Slovenijo (dne 6. 5. 2010) prišlo do spremembe okoliščin, na podlagi katerih je imel davčni organ podlago, da po uradni dolžnosti izda odločbo, s katero se ugotovi, da je tožnik od 6. 5. 2010 imel v Sloveniji tako močno rezidenčno vez oz. osebni interes, ki je pretehtal nad ekonomskim. Vendar pa drugostopenjski organ meni, da je tožnika šteti za rezidenta Slovenije samo do 11. 12. 2011, saj se je po tem datumu mladoletna hčerka začela redno seliti k očetu. Hčerka se je v obdobju po 11. 12. 2011 vsako leto za določeno obdobje preselila k očetu-tožniku. Tožnik je svoje in hčerkino življenje uredil tako, da se vez s hčerko uresničuje skozi skupno življenje v ZDA. Glede na navedeno, je napačno razlogovanje prvostopenjskega organa, ki je določitev tožnikovega nerezidentskega statusa vezal na datum formalnega prenehanja zakonske zveze. Drugostopenjski organ poudarja, da je bistvena okoliščina, ki predstavlja tožnikov osebni interes, vzdrževani družinski član. To pa pomeni, da tudi, če je zakonska zveza prenehala, tožnikov osebni interes še vedno predstavlja vez z njegovo hčerko. Drugostopenjski organ zaključuje, da je tožnikova pritožba utemeljena iz pojasnjenih razlogov, pri čemer je na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sam odločil kot izhaja iz izreka navedene odločbe.

8. Tožnik se z navedeno odločitvijo drugostopenjskega organa ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Sklicuje se na v zadevi že izdano sodbo Upravnega sodišča RS I U 662/2014-12 z dne 3. 2. 2015 in na napotilo iz navedene sodbe. Iz slednje izhaja, da se pri vzpostavitvi rezidenčne vezi tožnika s Slovenijo ugotavlja njegova dejanska rezidenčna vez s Slovenijo. V skladu z danimi napotili je davčni organ v ponovnem postopku zaslišal tožnikovo bivšo ženo in opravil dodatne poizvedbe, vendar pa na podlagi ugotovljenih dejstev napravil napačne zaključke. Vsi v postopku izvedeni dokazi kažejo, da je življenjska skupnost tožnika in njegove žene razpadla v letu 2008, kljub temu pa gre pri ravnanju davčnega organa za očitno arbitrarno sklepanje v tožnikovo škodo. Prvostopenjskemu organu očita, da je napačno povzel njegove navedbe glede vprašanja, koliko časa je bil tožnik prisoten od leta 2009 v Sloveniji in s tem v zvezi kolikokrat je bil zaslišan v kazenskem preiskovalnem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Tožnik se nadalje sklicuje na načelo materialne resnice ter da bi davčni organ moral v dvomu postopati v korist zavezanca in ne v njegovo škodo, kot je storil v konkretni zadevi. Tožnik je v dokaz svojih navedb predlagal celo vrsto dokazov, prav tako je podal tudi izjavo. Izpovedal je, da je že od leta 2009 dalje več kot 200 dni letno izven Republike Slovenije. Je rezident Paname, kar je dokazal s predložitvijo panamskega potnega lista. Z bivšo zakonsko partnerico A.A. od leta 2008 dalje ne živi več v skupnem gospodinjstvu, njuna življenjska skupnost je razpadla. Posledično sta se že v letu 2007 dogovarjala glede vsebine delitve skupnega premoženja, zaradi česar je bi sestavljen tudi osnutek sporazuma o delitvi skupnega premoženja (ki je bil najden v okviru hišne preiskave v letu 2008). Predlog za formalno razvezo zakonske zveze sta na pristojno sodišče vložila septembra 2013. 9. Tožnik nadalje navaja, da je davčni organ zaključil, da je močna vez, ki predstavlja tožnikovo rezidenčno vez, njegova hčerka B.B.. Nato je zmotno zaključil, da pri tej presoji zadošča že vez z vzdrževanim otrokom, zaradi česar ni več bistveno ali je oziroma kdaj je razpadla tožnikova zakonska zveza. Tožnik meni, da je takšno stališče davčnega organa zmotno in napačno. Ravno razpad življenjske skupnosti med zakoncema terja drugačno ureditev razmerij med starši in otroki. Življenjska skupnost med tožnikom in njegovo ženo je razpadla že v letu 2008. Skrb za hčerko je prevzela A.A., tožniku pa so v prvi vrsti ostali samo stiki z otrokom, v kasnejših obdobjih pa je hči pri tožniku preživljala dejansko več kot polovico leta. Zaslišana priča A.A.je izpovedala, da sta se s hčerko v letu 2010, po tem, ko sta se vrnili iz ZDA, v času počitnic (julij in avgust) nahajali na Hrvaškem, kjer imajo počitniško stanovanje. Hči B.B. se po 6. 5. 2010 ni nahajala v Republiki Sloveniji, ampak je bila vsaj do 1. 9. 2010 na Hrvaškem (kar je ob upoštevanih 125 dneh v ZDA in vsaj 62 dni na Hrvaškem – skupaj 187 dni v tujini). Priča je izpovedala, da sta bili tudi v letu 2011 in 2012 oziroma do vstopa v šolo v času počitnic na Hrvaškem. Davčni organ teh trditev tožnika ni z ničemer ovrgel. Tudi podatki, ki jih je organ pridobil od vrtca (Centra za sluh in govor), kažejo zgolj na to, kdaj je bila B.B. formalno vpisana v navedeni vrtec, ne izkazujejo pa njene dejanske prisotnosti v tem vrtcu. Središče tožnikovih osebnih interesov tako v letu 2010 in 2011 ni bilo v Republiki Sloveniji, ampak izven nje. V ničemer pa davčni organ ni dokazal tožniku ekonomskih vezi s Slovenijo. Davčni organ v obrazložitvi navaja, da je imel tožnik v Republiki Sloveniji odprte bančne račune, vendar sam obstoj računov ne dokazuje ničesar. Tožnik ima tudi v tujini odprtih več bančnih računov, s katerimi posluje. Tožnik od 1. 1. 2010 v Sloveniji tudi nima lastniških deležev v družbah, navedbe davčnega organa, da lahko tožnik družbe v Sloveniji obvladuje preko ustanovljenih družb v tujini, pa so neutemeljene in nedokazane. Na podlagi vsega navedenega tožnik meni, da ne držijo zaključki drugostopenjskega organa, da je imel tožnik od 6. 5. 2010 do 11. 12. 2011 središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Sklicuje se še na komentar Vzorčne Konvencije OECD in Vzorčne Konvencije OZN, iz katerega izhaja kaj se šteje za dom in po kateri je ključna stalnost doma. Tožnik je imel takšno prebivališče, ki mu je stalno na voljo, samo v ZDA. V ZDA, kjer živi več kot pol leta letno, ima hišo, stanovanje, avto in podjetje in tam plačuje tudi vse davke.

10. Tožnik še izpostavlja, da iz obrazložitve davčnega organa izhaja, da je njegov status nerezidentstva glede na prisotnost mld. B.B. v ZDA nedvomno ugotovljen tudi za obdobje od 1. 1. 2010 do 5. 5. 2010. Iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je opredelitev tožnikovega statusa v tem delu povsem neutemeljeno izpadla. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločitev (tako prvostopenjske odločbe kot drugostopenjske odločbe) odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

12. Tožnik v pripravljalni vlogi izpostavlja, da je odgovor tožene stranke neobrazložen in pavšalen, zaradi česar predlaga, da sodišče izda zamudno sodbo oziroma sodbo na podlagi pripoznave.

13. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo odgovarja, da se v upravnem sporu določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uporabljajo, kolikor Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne določa drugače. Tožena stranka, glede na ureditev po ZUS-1, ni zavezana podati obrazloženega odgovora na tožbo. Na določbe ZPP v odgovoru na tožbo in izdaji zamudne sodbe se torej v upravnem sporu ni mogoče sklicevati (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 348/2011 z dne 30. 8. 2012).

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je odločitev drugostopenjskega organa pravilna in zakonita. Drugostopenjski organ je pritožbi tožnika delno ugodil, odpravil prvi odstavek prvostopenjske odločbe, drugi in tretji odstavek prvostopenjske odločbe pa spremenil tako, da se tožnik za davčne namene v skladu z ZDoh-2 šteje za rezidenta Slovenije od 6. 5. 2010 do 11. 12. 2011, za nerezidenta Slovenije pa od 12. 12. 2011 dalje do spremembe okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status.

16. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ sta pri ugotavljanju tožnikovega rezidentskega statusa ugotavljala obstoj pravne podlage iz 6. člena ZDoh-2 in sicer sta ugotavljala, kje je imel tožnik v relevantnem obdobju središče svojih osebnih in ekonomskih interesov.

17. Skladno z ZDoh-2 je obseg zavezanosti fizične osebe za plačilo dohodnine odvisen od njenega statusa rezidenta ali nerezidenta. ZDoh-2 v 6. členu fizično osebo opredeljuje za rezidenta, če v kateremkoli času v davčnem letu pridobitve dohodka izpolnjuje katerega od pogojev, ki so določeni v tem členu. Med temi pogoji je v relevantnem obdobju veljavnem 6. členu ZDoh-2 v 5. točki določen pogoj, da ima zavezanec svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Oba, tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ, sta v obravnavani zadevi zaključila, da je imel tožnik v obdobju, to je v času od 6. 5. 2010 dalje status rezidenta Slovenije, pri čemer je prvostopenjski organ odločil, da ima tožnik status rezidenta Slovenije (vse) do 8. 10. 2013 (do razveze zakonske zveze), drugostopenjski organ pa odločil, da ima tožnik status rezidenta Slovenije (le) do 11. 12. 2011. 18. Po stališču drugostopenjskega organa je za tožnika (za razliko od organa prve stopnje) zadostna rezidenčna vez, ki je predstavljala pomembno vez oziroma osebni interes, ki jo je tožnik v relevantnem obdobju ohranjal v Sloveniji, njegova hčerka, ki jo je bil tožnik zaradi mladoletnosti dolžan preživljati. Tudi po presoji sodišča gre za močno osebno vez. V obdobju od 6. 5. 2010 do 11. 12. 2011 (na katerega se nanaša drugostopenjska odločitev, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije), je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnikova hči, ki se je vrnila v Slovenijo 6. 5. 2010, bivala v Sloveniji, kjer je bila vpisana v vrtec v Mariboru. Čeprav se je tožnik odselil iz Slovenije in je živel v tujini (ZDA), pa je tudi po presoji sodišča tožnikovo rezidenčno vez v Sloveniji predstavljala njegova hčerka. To je bila tožnikova močna osebna vez, pri čemer tožnik ni izkazal, da bi imel v tujini druge, enako močne osebne vezi. Ker gre za tako močno vez, je drugostopenjski organ zaključil, da v zadevi ni več bistveno, ali je oz. kdaj je razpadla tožnikova zakonska zveza. Sodišče se strinja z drugostopenjskim organom, da tožnik v razmerju do tuje države v postopku ni navedel ali izkazal nobenih osebnih vezi, socialnih ali družbenih povezav do tuje države, torej ni izkazal močnejše rezidenčne vezi s tujo državo. Zato je drugostopenjski organ pravilno upošteval, da je v relevantnem obdobju obstojala tožnikova močnejša rezidenčna vez v Sloveniji, ki jo je predstavljala njegova hčerka, ki je prebivala v Sloveniji z materjo – tožnikovo ženo, s katero tožnik še ni bil uradno razvezan. Ob tehtanju vseh tožnikovih interesov (osebnih in ekonomskih) v obeh državah je drugostopenjski organ pravilno kot pomembnejše ocenil osebne interese, kar je tudi stališče upravnosodne prakse. Drugostopenjski organ je za razliko od prvostopenjskega organa odločil, da je tožnik rezident Slovenije (le) do 11. 12. 2011, saj se bilo v postopku ugotovljeno, da se je po tem datumu mladoletna hčerka začela redno seliti k tožniku. Zato je odločil, da se od 12. 12. 2011 tožnik šteje za nerezidenta Slovenije.

19. Po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Tožnik očita prvostopenjskemu organu, da je v skladu z danimi napotili Upravnega sodišča RS v sodbi I U 662/2014 z dne 3. 2. 2015 v ponovljenem postopku zaslišal tožnikovo ženo in opravil dodatne poizvedbe, vendar je na podlagi ugotovljenih dejstev napravil napačne zaključke. Glede na to, da je drugostopenjski organ delno ugodil tožnikovi pritožbi in je predmet presoje v tem upravnem sporu drugostopenjska odločba in razlogi, ki so njena podlaga, sodišče ugovore, ki se nanašajo na odločbo prvostopenjskega organa, kot nerelevantne zavrača. Zato zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na to, da je tožnikova zakonska zveza s A.A. razpadla in da od leta 2008 nista več živela v skupnem gospodinjstvu. Kot že pojasnjeno, drugostopenjski organ pri svoji odločitvi teh okoliščin ni ocenil kot relevantnih. Po mnenju tožnika pa je napačen tudi zaključek drugostopenjskega organa, ki je razpad tožnikove zakonske zveze ocenil kot nebistven. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da se ob razpadu življenjske skupnosti med partnerjema spremenijo tudi odnosi z mladoletnim otrokom. Vendar pa se izpodbijana odločitev drugostopenjskega organa nanaša zgolj na čas od 6. 5. 2010 do 11. 12. 2011, to je na čas, ko je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnikova hči večino časa bivala v Sloveniji in obiskovala vrtec v Sloveniji (razen v času šolskih počitnic) ter tako za tožnika predstavljala rezidenčno vez s Slovenijo. Po tem datumu, to je od 12. 12. 2011 dalje, ko je bilo ugotovljeno, da tožnikova hči ni več večino časa bivala v Sloveniji, pa je drugostopenjski organ odločil, da se tožnik šteje za nerezidenta Slovenije. Pri tem po presoji sodišča na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva tožnikovo sklicevanje, da je bila tožnikova hči sicer formalno vpisana v vrtec, vendar pa to ne izkazujejo njene dejanske prisotnosti v tem vrtcu, saj tožnik niti konkretno ne navede, da vrtca ni obiskovala in v katerem obdobju..

20. Ob zaključku drugostopenjskega organa, ki je pri svoji odločitvi kot bistveno štel tožnikovo osebno vez, to je tožnikovo hčerko, se do drugih – ekonomskih vezi ni opredeljeval. Tožnik meni, da pri odločitvi ne bi smele popolnoma izostati ekonomske vezi. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Prvostopenjski organ je sicer pri svoji odločitvi izhajal tudi iz ekonomskih vezi tožnika s Slovenijo (odprti računi v Sloveniji, obvladovanje družb v Sloveniji preko ustanovljenih družb v tujini), kar pa je drugostopenjski organ po presoji sodišča pravilno ocenil kot nebistveno. Sodišče zato zavrača tožnikove ugovore, da ne držijo zaključki, da je imel tožnik od 6. 5. 2010 do 11. 12. 2011 središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji ter njegovo sklicevanje, da je tožnikova hči obiskovala (najprej) vrtec, kasneje pa šolo, pol leta v Sloveniji in pol leta v ZDA. Za relevantno obdobje (od 6. 5. 2010 do 11. 12. 2011) je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnikova hči večino časa bivala v Sloveniji (bila vpisana v vrtec v Sloveniji), na kasnejše obdobje pa se odločitev drugostopenjskega organa ne nanaša. Ob zaključku, da so pri navedeni odločitvi bistvene tožnikove osebne vezi, ki jih glede tujine tožnik ni izkazal, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da ima v ZDA hišo, stanovanje, avto in podjetje.

21. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da mu je bil status nerezidenta za obdobje od 1. 1. 2010 do 5. 5. 2010 priznan z odločbo prvostopenjskega organa, drugostopenjska odločba pa ne vsebuje navedene odločitve, zaradi česar meni, da v tem delu ni bilo odločeno. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa namreč izhaja, da je prvostopenjski organ bistveno kršil pravila postopka, ko je s prvostopenjsko odločbo odločil, da se odpravi odločba Finančne uprave RS št. DT 4217-1010/2010 (09041-37)-8 z dne 20. 10. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da se tožnik šteje za nerezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2010 dalje. Ker obdobje, do kdaj je tožnika šteti za nerezidenta, z navedeno odločbo ni bilo zaključeno, lahko pride do drugačne odločitve (kar se je zgodilo, ko je kasneje prvostopenjski organ ugotovil, da se je 6. 5. 2010 hčerka tožnika z materjo vrnila v Slovenijo). Drugostopenjski organ je zato odločitev prvostopenjskega organa v navedenem delu odpravil (to je odločitev o odpravi odločbe z dne 20. 10. 2010, prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe), kar pomeni, da je navedena odločitev (da se tožnik šteje za nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2010 dalje), še vedno v veljavi.

22. Ker so torej tožbeni ugovori neutemeljeni in ker nepravilnosti, na katere pazi uradoma, sodišče ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

23. Ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločitve, je sodišče na podlagi 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.