Jedro

Zaradi neizpolnitve obveznosti, da bo blago izvoženo v roku enega leta v najmanj 30% večji vrednosti uvoženega blaga, je uvoznik dolžan poravnati carinske obveznosti v polnem znesku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 16.7.1993, s katero je ta zahtevku tožeče stranke delno ugodila, tako da ji je obračunala uvozne davščine zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza, prevzete ob uvozu, zavrnila pa je zahtevek v delu, ko je tožeča stranka uveljavljala obračun po 50 % znižani carinski stopnji na podlagi priloženega potrdila Gospodarske zbornice Slovenije, da se višnje, ki so bile predmet uvoza, ne proizvajajo v Sloveniji. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da se ob nespornem dejstvu, da izvoz ni bil realiziran, za obračun uporabijo predpisi, veljavni na dan 30.6.1993, ko je bil vložen zahtevek. Carinarnica je tožeči stranki obračunala polno carinsko stopnjo brez ugodnosti. Pritožnik je ob uvoznem carinjenju uveljavljal 5. člen odloka, izdanega na podlagi 49. člena carinskega zakona (šifra 4905 v rubriki 24 uvozne carinske deklaracije) sedaj uredbe. Pri obračunu uvoznih davščin na podlagi pritožnikove prošnje z dne 30.6.1993 pa naknadno ni mogoče uveljaviti druge ugodnosti, različne od ugodnosti, uveljavljene pri uvozu, saj gre za obračun po istem temelju, ne pa spremenjenem, seveda ob ugotovljenem dejstvu, da prevzeta obveznost izvoza ni bila izpolnjena. Pri naknadnem obračunu stranka nima pravic, ki jih ima ob carinjenju blaga.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje ter zmotno uporabila materialno pravo. Celotna količina uvoženih višenj je še vedno namenjena izvozu, zato tožeča stranka meni, da je upravičena do podaljšanja roka, to je do 30.6.1994 in s tem na oprostitev dajatev, če v tem roku opravi izvoz. Tožeča stranka nadalje navaja, da je prav gotovo upravičena na 50 % znižanje dajatev glede na predloženo potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije, da se blago ne proizvaja v Sloveniji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Nadalje še navaja, da je enoletni rok prekluziven in v kolikor uvoženo blago ni izvoženo v predpisanem roku in vrednosti, se obračunajo uvozne davščine po predpisih, ki veljajo na dan izteka roka oz. na dan vložitve zahteve za obračun. Glede uveljavljanja 50 % nižje carinske stopnje ob obračunu tožena stranka meni, da bi šlo v primeru uveljavitve tega zahtevka za uvoz surovin po drugi pravni podlagi, to je različni od prijavljene in uveljavljene ob carinjenju.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka uvozila blago 13.7.1992 z uveljavitvijo ugodnosti iz 5. člena tedaj veljavnega odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1992 (Uradni list RS, št. 27/92), to je brez plačila carine in drugih davščin, ob pogoju, da bo blago v roku enega leta izvoženo in v vrednosti, ki najmanj za 30 % presega vrednost uvoženega blaga. Nesporno je tudi, da je dne 30.6.1993 tožeča stranka vložila zahtevek za obračun uvoznih davščin, ker do realizacije izvoza ni prišlo. Sporna pa je njena zahteva, ker ob obračunu uveljavlja ugodnost po 7. členu takrat veljavne uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993 (Uradni list, št. 15/93), to je 50 % nižjo carinsko stopnjo od predpisane, ker je predložila ustrezno potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije.

Tožbeni ugovor, da je blago še vedno namenjeno izvozu in da je zato tožeča stranka upravičena do podaljšanja roka ter s tem do oprostitve carine, ni utemeljen. Tožeča stranka bi bila upravičena do ugodnosti oprostitve carine, če bi izpolnila pogoj, to je izvoz blaga v roku enega leta v najmanj 30 % večji vrednosti uvoženega blaga. Zaradi neizpolnitve tega pogoja je bila dolžna poravnati carinske obveznosti pri uvozu. Zato je carinarnica postopala pravilno, da ji je naložila plačilo carine v polnem znesku, ker tako določa 2. odstavek 50. člena carinskega zakona. Ob tem carinarnica ni mogla upoštevati drugih ugodnosti kot tistih, ki so bile uveljavljene pri uvozu. Blago se namreč carini na podlagi vložene deklaracije (1. odstavek 252. člena carinskega zakona). Med drugimi podatki se v carinsko deklaracijo vpišejo tudi podatki, ki so podlaga za uveljavitev olajšav ali za plačilo davščin pri uvozu blaga. Tožeča stranka je uveljavljala ob uvozu ugodnosti po 5. členu citiranega odloka (šifra 4905 v rubriki 24 uvozne carinske deklaracije), zato naknadno ni mogla spreminjati namena oziroma pravne in dejanske podlage za uvoz ter tudi ne navajati drugih podatkov za uveljavljanje drugih ugodnosti kot tistih, ki jih je uveljavljala ob uvozu. Pravilnosti izračuna carinskih dajatev pa tožeča stranka ni osporavala.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe predpisov bivše SFRJ je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).