Jedro

Upravitelj ima v postopku insolventnosti omejeno možnost pritožbe, vendar pa zato še ni mogoče sklepati, da ima vselej, ko vloži pritožbo, tudi pravico do povrnitve tako nastalih (pritožbenih) stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Pritožnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru upravitelja z dne 2.12.2014 (red. št. 714) zoper sklep o nagradi upravitelja z dne 27.11.2014 (red. št. 707) in 3. točko izreka razveljavilo.

2. Zoper navedeni sklep se je razrešeni upravitelj pravočasno pritožil, in sicer smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da bi se pavšalno nadomestilo v višini 5% izplačalo v breme 10% še neizplačane nagrade pritožnika, kateremu se za ta odstotek nagrada zmanjša. 3. Pritožba ni dovoljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27.11.2014 (med drugim) razrešenemu upravitelju naložilo vračilo presežka nagrade iz drugega odstavka 8. člena Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (v nadaljevanju: Pravilnik). Ker je po ugovoru pritožnika ugotovilo, da ni pravne podlage, po kateri bi sodišče upravitelju, ki je bil razrešen na svojo zahtevo, smelo naložiti vračilo presežka nagrade iz drugega odstavka 8. člena Pravilnika, je z izpodbijanim sklepom ugovoru ugodilo in 3. točko izreka sklepa razveljavilo.

5. Pritožnik odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je sklep kljub ugodenemu ugovoru še vedno napačen in navaja razloge, zaradi katerih meni, da bi moralo sodišče prve stopnje sklep spremeniti tako, kot to sam predlaga.

6. Pritožnik za izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje nima pravnega interesa. Njegovemu ugovoru s predlogom, da se sklep v delu, ki se nanaša na vračilo nagrade, razveljavi, je bilo ugodeno in 3. točka izreka sklepa z dne 27.11.2014 razveljavljena, zaradi česar pritožnik nima pravnega / pravovarstvenega interesa za pritožbo. Pravico do pritožbe ima namreč le tisti, ki bi mu – če bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena – le-ta prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Povedano drugače: pravni interes za pritožbo ima tisti, čigar položaj bi se z odločbo višjega sodišča izboljšal; pa ne nasploh, pač pa glede na tisto, kar se je zahtevalo v postopku na prvi stopnji (J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, str. 351 in 352).

7. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da ni pravne podlage za sklep, s katerim bi sodišče razrešenemu upravitelju smelo naložiti vračilo presežka nagrade iz drugega odstavka 8. člena Pravilnika. To mora namreč storiti razrešeni upravitelj sam, in sicer v 15-tih dneh od pravnomočnosti sklepa o njegovi razrešitvi. Če tako ne ravna, neplačane obveznosti izterja novi upravitelj, za kar pa ne potrebuje (posebnega) sklepa sodišča. Sodišče zato tudi ne odloča o tem, kolikšen znesek je razrešeni upravitelj dolžan vrniti, saj to določa Pravilnik v 8. členu, pri čemer prvi odstavek določa pravne posledice v primeru krivdne razrešitve, drugi odstavek istega člena pa velja za primere, kakršen je predmetni, ko je torej upravitelj razrešen na svojo zahtevo. Čeprav to za odločitev ni bistvenega pomena, višje sodišče s tem odgovarja na (neutemeljene) pritožbene navedbe v delu, v katerem pritožnik trdi, da upravitelj, ki je razrešen na svojo zahtevo in iz nekrivdnih razlogov, nagrade ni dolžan vrniti.

8. Glede na obrazloženo je višje sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 343. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP, vsi pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, pritožbo zavrglo.

9. Glede pritožnikovih stroškov pritožbe: upravitelj ima v postopku insolventnosti omejeno možnost pritožbe (primerjaj drugi odstavek 126. člena ZFPPIPP), vendar pa zato še ni mogoče sklepati, da ima vselej, ko vloži pritožbo, tudi pravico do povrnitve tako nastalih (pritožbenih) stroškov. Glede stroškov je potrebno izhajati iz osnovnega koncepta insolvenčnega zakona, ki je določen v 129. členu, in ki celo upniku odreka pravico do vračila stroškov (tudi v primeru utemeljene pritožbe), ter upoštevati, da je povračilo stroškov upravitelju določeno v 105. členu ZFPPIPP (prim. Cst 474/2014). Po tem členu ima upravitelj pravico do povrnitve stroškov, ki so mu nastali pri opravljanju nalog in pristojnosti upravitelja, pri čemer podrobnejša pravila o stroških, do povrnitve katerih je upravičen upravitelj, določa Pravilnik (prim. 114. člen ZFPPIPP). Le-ta v VII. poglavju izrecno našteva stroške, do povrnitve katerih je upravitelj upravičen, med katerimi pa ni pritožbenih stroškov, tako tudi ne sodnih taks, ki nastanejo s sicer dovoljenimi pritožbami upravitelja. Niti ZFPPIPP niti Pravilnik torej ne predvidevata, da bi bil upravitelj upravičen do plačila stroškov v višini sodnih taks za pritožbo. Tudi sicer pa pritožnik s pritožbo ni uspel, tako da tudi iz tega razloga sam nosi pritožbene stroške.