Jedro

Dolžnik niti ni določno zatrjeval obstoja dogovora in ni predlagal ustreznih dokazov v smeri utemeljevanja obstoja zatrjevanega dogovora; če naj bi takšen dogovor dejansko obstajal, bi ga moral dolžnik časovno in prostorsko opredeliti, predvsem pa je logično, da lahko dogovor v imenu strank, ki so pravne osebe, sklenejo le določene osebe z imeni in priimki.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se s p r e m e n i tako, da se zavrne ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 21.10.2004, opr.št. Ig 2004/00245.

Nadaljnji izvršilni stroški upnika se odmerijo na znesek

2.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2005 do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi opr.št. Ig 2004/00245 z dne 21.10.2004 razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka; 2.) sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici; v obrazložitvi je navedlo, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin vložil obrazložen ugovor.

Proti navedenemu sklepu je upnik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa njegovo spremembo tako, da drugostopenjsko sodišče ugovor dolžnika zavrne in mu naloži v plačilo stroške pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Navaja, da se dolžnik v ugovoru sklicuje na domnevni dogovor o nezaračunavanju zamudnih obresti in prilaga konto kartico. Bistvena stvar v tej zadevi pa je, ali je resnično obstajal dogovor o nezaračunavanju zamudnih obresti, za to trditev ni dolžnik podal nobenega dokaza. Zapis v konto kartici je stvar enostranske evidence pri dolžniku. V kolikor bi resnično obstajal dogovor bi bilo pričakovati, da bi imel tudi upnik evidentirano manjšo terjatev, ker pa upnik izkazuje terjatev v višini kot jo izterjuje, meni, da pomenijo navedbe dolžnika v ugovoru le poskus zavlačevanja pri izvršbi, saj dolžnik ni predložil nobenega dokaza, da bi bil takšen dogovor resnično sklenjen. Dokaz konto kartica torej se ne more šteti kot dokaz o dejstvu, na katerega se dolžnik sklicuje. Zato bi moralo sodišče njegov ugovor šteti kot neobrazložen oz. neutemeljen in bi ga moralo zavrniti. Upnik meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, saj iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, iz katerih razlogov je sodišče štelo ugovor za obrazložen.

Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana, ker 53. čl. ZIZ določa, da mora dolžnik predložiti dokaze za dejstva, na katere se sklicuje. Po mnenju upnika gre za zlorabo navedene določbe, ker je dolžnik predložil konto kartico, katera v predmetni zadevi nima prave dokazne teže, saj gre le za enostranski zapis konta 220, kateri sploh ni konto za evidentiranje obveznosti iz naslova obresti. Pravilen konto po računovodskih standardih za knjiženje obveznosti iz naslova zamudnih obresti je konto 280. Pritožba upnika je utemeljena.

Skladno z 2. odst. 53. čl. in 2. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen, če dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. V obravnavanem primeru je bil skladno z upnikovim predlogom izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin, dveh obračunov zamudnih obresti.

Terjatev po teh obračunih je dolžnik izpodbijal s trditvijo, da je bil z upnikom v dogovoru, da mu ne bo zaračunal zamudnih obresti in da je stanje njegovega dolga do upnika le 25.927,94 SIT, ter da zato izpodbija izvršbo v (preostalem) znesku 461.918,06 SIT; pri tem se je skliceval na svojo konto kartico, ki jo je v fotokopiji priložil in predlagal zaslišanje obeh strank.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob tem, da so navedbe dolžnika v ugovoru kontradiktorne že same po sebi, saj po eni strani izpodbija terjatev iz naslova zamudnih obresti v celoti (in se sklicuje na dogovor z upnikom), po drugi strani pa v delu priznava svoj dolg do upnika, ni dolžnik niti določno zatrjeval obstoja dogovora in ni predlagal ustreznih dokazov v smeri utemeljevanja obstoja zatrjevanega dogovora; če naj bi takšen dogovor dejansko obstajal, bi ga moral dolžnik časovno in prostorsko opredeliti, predvsem pa je logično, da lahko dogovor v imenu strank, ki so pravne osebe, sklenejo le določene osebe z imeni in priimki. Glede na to v konkretnem primeru dolžnik zgolj z navedbo, da predlaga "zaslišanje obeh strank", ni ustrezno predlagal dokaza, s katerim bi se lahko v sledeči pravdi ugotavljalo po dolžniku pavšalno zatrjevano dejstvo obstoja dogovora, na kar smiselno utemeljeno opozarja tudi upnik v pritožbi.

Predložena konto kartica pa se tudi ne more upoštevati kot dokaz, da je terjatev upnika dejansko nižja od uveljavljene, saj gre pri njej le za enostransko evidentiranje dolžnikovih obveznosti v njegovih poslovnih knjigah.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa. Hkrati je odmerilo nadaljnje upnikove izvršilne stroške, nastale v zvezi z vloženo pritožbo, v znesku 2.400,00 SIT (materialni stroški in sodna taksa) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča druge stopnje do plačila.