Jedro

Gradnja predstavlja za tožnika in njegovo štiričlansko družino dom, v katerem živijo. Tožeča stranka navaja, da bi izvršitev odločbe za tožečo stranko pomenila izgubo doma, tožnik pa ne razpolaga s finančnimi sredstvi, ki bi mu omogočala, da bi družini priskrbel drugo bivališče. Po presoji sodišča je s tem nastanek težko popravljive škode ob izvršitvi izpodbijane odločbe za tožnika (in njegovo družino) izkazan.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Murska Sobota, št. 06122-2128/2017/10 z dne 17. 7. 2017 in odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-156/2017/2 (06421125) z dne 28. 9. 2017 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno prvostopno odločbo je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naloženo, da takoj po vročitvi te odločbe ustavi vsa gradbena dela na nelegalni gradnji - dvoetažni stanovanjski stavbi, pozidane površine cca. 270 m2, ki jo kot investitor gradi brez gradbenega dovoljenja na zemljišču s parc. št. 661/1 k.o. ... (1. točka izreka). Zavezancu je bilo naloženo, da v roku šestih mesecev od vročitve te odločbe odstrani nelegalno gradnjo iz 1. točke izreka te odločbe in vzpostavi prejšnje stanje (2. točka izreka). Opozorjen je bil na to, da bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti odstranitve objekta začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na njegove stroške ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za nelegalno gradnjo so bile odrejene prepovedi: izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, uporaba ali opravljanje gospodarske dejavnosti v njej, vpis in spremembe v zemljiški knjigi ter promet z njo ali z zemljiščem, na katerem je (4. točka izreka).

2. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor pa je s svojo odločbo prvostopno odločitev v 2. točki izreka dopolnilo z opisom nelegalne gradnje, katere odstranitev se nalaga, v ostalem pa pritožbo zavrnilo.

3. Tožnik je zoper zgoraj navedena akta vložil tožbo v upravnem sporu, nato pa še zahtevo za izdajo začasne odredbe. Navaja, da ima za predmetno gradnjo gradbeno dovoljenje, so pa bila pri gradnji storjena določena odstopanja. Tožena stranka je za izvršitev izpodbijane odločbe že izdala odločbo, št. 0612-2128/2017/20, s katero je dobavitelju električne energije naložila prekinitev dobave električne energije, A. pa je tožniku sporočil, da bo dne 30. 11. 2017 dobavo električne energije ustavil. Glede na to tožnik predlaga izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala nepopravljiva in težko popravljiva škoda. Stanovanjska stavba, za katero je inšpekcijski organ odredil rušenje, je vpisana v kataster stavb pri Geodetski upravi RS, št. stavbe 394, priključena je tudi na električno in vodovodno omrežje. V stanovanjski stavbi stanuje tožnik s svojo družino in sicer zunajzakonsko partnerico in hčerkama B.B. in C.C. V primeru rušitve objekta bo tožniku in njegovim družinskim članom nastala nepopravljiva oziroma težko popravljiva škoda, saj gre za rušenje stanovanjske hiše, v kateri živi tožnik z družino. Če bi do rušenja prišlo, tožnik in njegova družina ostanejo brez stanovanja. Glede na to bi tožnik brez izdaje začasne odredbe utrpel nepopravljivo škodo v obliki izgube stanovanjske hiše. Tožnik se je ob gradnji stanovanjske hiše zadolžil z najemom kredita v višini 125.000,00 EUR, ki ga mora odplačevati, in zato v primeru rušitve nima denarja, da bi družini priskrbel drugo bivališče. 4. Sicer pa z odložitvijo rušitve do pravnomočne odločitve v tej zadevi javna korist ne bo prizadeta. Dodaja, da so bile na mestu gradnje ruševine predhodnega objekta in je Občina Rogašovci že leta 2014 začela postopek spremembe občinskega odloka, s katerim bi celotna parcela 661/1 ponovno spadala pod stavbno zemljišče, kar bo omogočilo legalizacijo neskladne gradnje. Parcela 661/1 je nastala z združitvijo parc. št. 661 in 663, sporna stavba pa se dejansko nahaja na bivši parceli 661. Kot izhaja iz dopisa Občine Rogašovci, bo celotna parcela, na kateri se nahaja sporna gradnja, predvidoma v marcu 2018 postala stavbno zemljišče. 5. Izdaja začasne odredbe pa je utemeljena tudi z vidika presoje učinkovitega sodnega varstva. Sodno varstvo namreč v primeru, da bi bil objekt porušen, ne bi bilo učinkovito, saj bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja praktično nemogoča. Predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

6. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe smiselno predlaga, da sodišče zahtevo zavrne. Ker v zadevi še ni izdan sklep o dovolitvi izvršbe, po mnenju tožene stranke možnost nastanka nepopravljive škode izgube doma ne obstaja. Vse električne naprave v objektu je tudi po odklopu možno priključiti na prenosni agregat. 7. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

8. Tožeča stranka z zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločitve. Izdajo začasne odredbe v upravnem sporu ureja 32. člen ZUS-1. Drugi odstavek tega člena določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. Začasna odredba v upravnem sporu je institut, ki tožniku omogoča, da ob določenih izpolnjenih pogojih doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odložitvena začasna odredba). Osnovni namen začasne odredbe je zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Za to so namreč potrebna ustrezna procesna sredstva, ki v času postopka pred sodiščem preprečujejo ravnanja, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa ne bi moglo doseči namena, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že med sodnim postopkom nastanejo hujše škodljive posledice oziroma ji med sodnim postopkom ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bo izničilo morebitni poznejši uspeh v postopku. Takšno sodno varstvo ne more biti več ne učinkovito ne smiselno.

10. Izpodbijani akt v obravnavani zadevi je odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, s katero je tožeči stranki izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), to je odstranitev nelegalne gradnje in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Kot izhaja iz tožbenih navedb in navedb zahteve za izdajo začasne odredbe, zadevna gradnja predstavlja za tožnika in njegovo štiričlansko družino dom, v katerem živijo. Tožeča stranka navaja, da bi izvršitev odločbe za tožečo stranko pomenila izgubo doma, tožnik pa ne razpolaga s finančnimi sredstvi, ki bi mu omogočala, da bi družini priskrbel drugo bivališče. 11. Po presoji sodišča je s tem nastanek težko popravljive škode ob izvršitvi izpodbijane odločbe za tožnika (in njegovo družino) izkazan. Izguba doma za štiričlansko družino, ki se s tem znajde pred velikimi eksistenčnimi težavami, gotovo pomeni težko popravljivo škodo. Pri presoji prizadetosti javne koristi v skladu z načelom sorazmernosti, pa je treba upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017. V skladu z njo je treba pri posegu v posameznikovo pravico do doma (kar izvršitev inšpekcijske odločbe o odstranitvi gradnje, ki posamezniku predstavlja dom, je) presoditi sorazmernost takega posega upoštevajoč konkretne okoliščine posamezne zadeve. V posameznikovo pravico do doma namreč ni mogoče poseči brez presoje sorazmernosti takega posega.

12. Glede na obrazloženo je sodišče zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodilo. Navedbo tožene stranke, da ni razloga za izdajo začasne odredbe, sodišče zavrača kot neutemeljeno. Res se postopek izvršitve predmetne odločbe še ni začel, saj tudi čas za prostovoljno izpolnitev obveznosti še ni potekel, vendar pa to ne pomeni, da tožeča stranka, ki s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo, ki lahko nato kasneje predstavlja izvršilni naslov za začetek izvršilnega postopka, ne more predlagati odložitve izvršitve izpodbijanega akta. Zahtevo za izdajo odložitvene začasne odredbe je mogoče vložiti glede tistih upravnih odločb, ki se izvršujejo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), v primeru uspeha s takšno zahtevo za izdajo začasne odredbe pa se izvršilni postopek v času, za katerega je bila izdana začasna odredba, ne more niti začeti. Paricijski rok se namreč določi tako, da se stranki omogoči izpolnitev obveznosti (tretji odstavek 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru - ZIN), z izdano začasno odredbo pa se to za čas trajanja začasne odredbe odloži. Drugačna razlaga bi pomenila, da je mogoče začasno odredbo izdati samo, ko je izvršilni postopek že v teku, kar pa gotovo ni namen inštituta začasne odredbe, kot ga določa 32. člen ZUS-1. 13. Ob tem je dodati, da ima v tem upravnem sporu izpodbijana odločba očitno že svoje učinke, saj je prvostopni organ dne 15. 11. 2017, torej še pred potekom paricijskega roka, izdal odločbo, s katero je A. naložil odklop predmetne gradnje od električnega omrežja. Za v tem času in prostoru normalno izvrševanje pravice do doma je ključen tudi priključek na električno omrežje, saj si življenja brez električne energije po sodobnih standardih ni mogoče predstavljati. Očitno se tega zaveda tudi tožena stranka, ki je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe zapisala, da je električne naprave mogoče priključiti na prenosni agregat, a takšna (nekoliko nenavadna) pripomba gornjega zaključka ne more ovreči. 14. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.