Jedro

Ugoditev tožbenemu predlogu, da naj sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala tožnikovega pravnega položaja, saj bi s tem sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa tožene stranke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati, pri čemer sama tožena stranka to izrecno priznava. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je sodišče odločilo kot navedeno in zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se izvršitev tega sklepa opravi kakor hitro je to praktično in izvedljivo oz. najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 14. 11. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27 (3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 18. 10. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Slovenija). Predložil ni nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC ugotovila, da je bil v evidenco vnesen 17. 9. 2023, kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška). Na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je 31. 10. 2023 posredovala prošnjo za njegov sprejem, na katero je Hrvaška 14. 11. 2023 odgovorila, da je v skladu s 5. odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3.Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob predaji Hrvaški podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Glede na to, da je Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju na Hrvaško, se bo tožena stranka s pristojnim organom Hrvaške dogovorila o njegovi predaji.

Bistvene trditve tožnika

4.Tožnik v tožbi najprej navaja, da je že na osebnem razgovoru izpovedal, da se ne želi vrniti na Hrvaško in pri tem opisuje ravnanje policistov z njim, torej, da so mu prisilno odvzeli prstne odtise in z njim tudi drugače grdo ravnali, zaradi česar se ne želi vrniti na Hrvaško. Zatrjuje, da je šlo pri postopku na Hrvaškem za sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Dodatno zatrjuje kršitev 6. in 8. člena Direktive 2013/32/EU in sicer s tem, da mu Hrvaška ni zagotovila podaje prošnje na predpisani način in da na policijski postaji ni bil prisoten tolmač za angleški jezik, prav tako dokument, ki mu ga je vročila hrvaška policija, ni bil preveden v angleški jezik. Po navedbi tožnika sam odvzem prstnih odtisov, ki bi naj bil opravljen proti njegovi volji, ne more predstavljati podaje prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Tožnik trdi, da gre za sistemsko napako azilnega sistema na Hrvaškem. Očitano ravnanje hrvaških organov se namreč ponavlja in preprečuje prosilcem dostop do mednarodne zaščite in do dejanske obravnave njihove prošnje za azil kljub temu da je prosilec zaveden v sistem EURODAC kot prosilec. Na podlagi takšnih metod hrvaških organov pa se sklepa, da bodo tako obravnavani tudi vsi prosilci oz. tudi tožnik, če bo vrnjen nazaj na Hrvaško, torej, da njegova prošnja za mednarodno zaščito ponovno ne bo obravnavana skladno z veljavno zakonodajo, on pa bo ponovno izgnan iz Hrvaške kamorkoli v katerokoli drugo državo, samo, da ne ostane še naprej na Hrvaškem. Poleg tega mora vsak begunec, ki je vrnjen na Hrvaško po dublinskem postopku tam ponovno podati nov zahtevek za mednarodno zaščito. Čeprav naj bi s tem, ko je bil zaveden v EURODAC sistem, že dobil status prosilca. Zato obstaja ob vrnitvi na Hrvaško zelo verjetna možnost, da se ponovna zahteva tožnika ne bo obravnavala oz. bo rešena negativno. S tem po mnenju tožnika obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem glede dostopa do mednarodne zaščite s strani vrnjenih prosilcev po dublinskem postopku.

5.Tožnik uveljavlja še posebne osebne okoliščine glede njegovega slabega zdravstvenega stanja, in sicer v tožbi navaja, da je že na osebnem razgovoru navedel, da je bil v Nemčiji operiran zaradi prirojene tvorbe in, da še vedno jemlje zdravila, katerih pa trenutno nima. Zato mora iti čim prej na pregled k zdravniku, da mu jih ponovno predpiše. Navaja še, da zelo slabo spi, da ga boli trebuh in bo moral tudi zaradi teh zdravstvenih težav na pregled k zdravniku oz. psihiatru. Tožnik ni mogel pridobiti ustreznih zdravstvenih izvidov zaradi kratkega roka vložitve tožbe, jih bo pa nemudoma poslal sodišču, ko jih pridobi.

6.V pripravljalni vlogi tožnik zgolj izraža nestrinjanje z odgovorom tožene stranke na tožbo, pri čemer ne navede novih dejstev in zgolj dodatno utemeljuje navedbo, da tožniku ne bo omogočen postopek v skladu z Uredbo Dublin III, kar ponovno utemeljuje z obstojem t.i. push back. Ponovno navaja, da ima tožena stranka obveznost uporabe načela medsebojnega zaupanja izključno na način, da po strogi metodi presodi dejstva z vidika morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa naj tožena stranka ne bi storila. Navaja, da je načelo medsebojnega zaupanja do Hrvaške popolnoma porušeno.

7.Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oz. razveljavi in vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

8.Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo Slovenije. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Hrvaški le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

Dosedanji postopek

9.Sodišče je v navedeni zadevi dne 6. 2. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. S sodbo je zavrnilo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo pri Vrhovnem sodišču RS, ki je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču. V napotilnem delu obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišču je to naložilo prvostopenjskemu sodišču, da se opredeli do tožnikovih navedb glede nevarnosti poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ki naj bi doseglo stopnjo resnosti v skladu s sodno prakso SEU in ESČP, in s tem v zvezi v skladu s 285. členom ZPP dodatno razjasni tožnikove trditve glede zatrjevanih posledic, ki naj bi jih povzročila predaja tožnika Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, nato pa odloči o utemeljenosti podanih dokaznih predlogov. Predlagani dokazni predlogi tožnika vsebujejo predlog za imenovanje izvedencev medicinske stroke, ki naj pregledajo tožnika in podajo izvedeniško mnenje.

10.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku imenovalo izvedenko za medicino-psihiatrija, ki je opravila pregled tožnika in predložila pisno psihiatrično izvedensko mnenje z dne 13. 5. 2024. Ugotovila je, da zatrjevane psihične težave pri tožniku niso izkazane, sama predaja tožnika Republiki Hrvaški tudi ne bi poslabšala njegovega psihičnega zdravja.

11.Mnenje je bilo posredovano tožniku in toženi stranki v odgovor pri čemer je odgovor podal samo tožnik, ki se ne strinja z zaključki izvedenke in predlaga dopolnitev izvedeniškega mnenja.

12.Tožnik je dodatno s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 28. 5. 2024, navajal, da je šestmesečni rok za njegovo vrnitev Republiki Hrvaški potekel dne 14. 5. 2024. Tožena stranka je namreč odobritev zahtevka, da bo Republika Hrvaška sprejela tožnika, prejela dne 14. 11. 2023. Tožnik opozarja, da je učinek izpodbijanega sklepa prenehal veljati s potekom navedenega šestmesečnega roka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, tožena stranka pa naj obravnava tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

13.Tožena stranka je v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika dne 13. 6. 2024, št. dokumenta (oznaka tožene stranke), 2142-6498/2024/36 (1222-19), ki je v sodnem spisu zaveden pod listovno št. 110, sporočila, da bo v primeru tožnika prevzela odgovornost za obravnavo prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker je rok za predajo Republiki Hrvaški v primeru tožnika potekel dne 14. 5. 2024.

K točki I izreka:

14. Tožba ni dovoljena.

15. Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da obravnavajo države članice vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavi zadevi je bilo na podlagi (b) točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica; - ter da se predaja prosilca izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 14. 11. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka sklepa toženke). V skladu s tem določilom je Republik Hrvaška dne 14. 11. 2023 odgovorila Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

16.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V točki (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka i(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. Nadalje Uredba Dublin III v drugem odstavku 29 člena določa, da je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ah na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

17.Uredba Dublin III v 27. členu določa, da ima prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem. Države članice lahko določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba ali poteka ponovni pregled. Tožba v upravnem sporu takih odložilnih učinkov po ZUS-1 nima, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). V okviru pravnih pravil o postopku v zvezi z mednarodno zaščito odložilni učinek zaradi vložitve tožbe ni predviden.

18.V zadevi ni sporno, da je Republika Hrvaška 14. 11. 2023 na poziv tožene stranke, odobrila zahtevo, da bo ponovno sprejela tožnika in obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito v skladu z določbami Uredbe Dublin III. Tega dne, torej 14.11.2023, je pričel teči šestmesečni rok, ki ga Uredba Dublin III določa v drugem odstavku 29 člena in s potekom katerega je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev. Med strankama postopka ni sporno, da je rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški potekel dne 14.5.2024, tožena stranka je to dejstvo izrecno potrdila v vlogi z dne 13. 6. 2024. Sodišče tako ugotavlja, da je rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški potekel dne 14.5.2024. Sodišče še ugotavlja, da se je šestmesečno obdobje, šteto od 14. 22. 2023, zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve tožene stranke, v času trajanja postopka pred sodiščem prve stopnje in zato tožnik tega seveda ni mogel navajati v tožbi.

19.Če se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, se odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v povezavi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.

20.S potekom časa, to je po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III (odložilni učinek v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III pa v obravnavani zadevi ni podan), časovni učinek navedenega akta, torej izpodbijanega sklepa, preneha veljati. Spremenijo se torej okoliščine, ki bi izvršbo izpodbijanega sklepa dopuščale, pri čemer gre zato za situacijo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1. Ker sklep tožene stranke za tožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški, ne učinkuje več od 14. 5. 2024 dalje, ker se njegova predaja ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa in ob izrecni navedbi tožene stranke, da prevzema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, si z odločitvijo v tem sodnem postopku tožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Tožena stranka ga namreč na podlagi njenega, pred sodiščem izpodbijanega, sklepa, v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija je postala odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje, njegova prošnja pa se mora po razveljavitvi odločitve o nedopustnosti prošnje zaradi uporabe meril Uredbe Dublin III, obravnavati pred toženo stranko v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1. Kar je tožnik zahteval s tožbo, torej odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev v ponovni postopek pred toženo stranko, je nastopilo s potekom šest mesečnega roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III neposredno na podlagi zakona.

21.Ugoditev tožbenemu predlogu, da naj sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala tožnikovega pravnega položaja, saj bi s tem sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa tožene stranke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati, pri čemer sama tožena stranka to izrecno priznava. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je sodišče odločilo kot navedeno in zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

22.Iz določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, namreč izhaja, da mora imeti tožnik ves čas postopka pravni interes za tožbo, sicer je tožba nedovoljena in jo sodišče s sklepom zavrže, pri čemer mora sodišče paziti na obstoj pravnega interesa po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

23.Tožena stranka torej svojega sklepa o zavrženju tožnikove prošnje in predaji Republiki Hrvaški ne sme izvršiti po poteku roka, v katerem je bila upravičena to storiti. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1 mora v takem primeru ta sklep razveljaviti in pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati kot država, ki je za to odgovorna.

K točki II izreka:

24.Sodišče je zahtevo za izdaje začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

25.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

26.Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, ter, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in s tem ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, kar bi pomenilo kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS. Upoštevajoč zgoraj navedene razloge tega sklepa, iz katerih izhaja, da tožena stranka ne more več izvršiti izpodbijanega sklep na način, da bi tožnika vrnila v Republiko Hrvaško in da mora v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1 mora v takem primeru izpodbijani sklep razveljaviti in tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati kot država, ki je za to odgovorna, je očitno, da tožnik nima več pravnega interesa za izdajo predlagane začasne odredbe. Kot je navedeno predhodno v razlogih tega sklepa, sta sama tožba in s tem tudi zahteva za izdajo začasne odredbe nedovoljena in ju sodišče v takem primeru s sklepom zavrže, pri čemer mora paziti na obstoj pravnega interesa po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa tožene stranke.

-------------------------------

Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo b.) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske Uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej Uredbi zavezana pod pogoji s členom 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnjo se obravnava in, ki je podal prošnjo v drugi državi članici, ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

Sodba VSRS I Up 255/2016 z dne 23. 11.2016.

Sklep VSRS I Up 127/2024 z dne 11.6.2024

Zveza:

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/1

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/2

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.