Jedro

Upoštevanje dodatka za delo v kontroliranem področju ionizirajočega sevanja v osnovni plači je odvisno od dejanskega časa izpostavljenosti sevanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "Razveljavita se odločba tožene stranke Splošne bolnišnice Maribor, s št. 52010/03362 z dne 25.4.1995 in sklep komisije za varstvo pravic tožene stranke sprejet na 16. redni seji dne 4.3.1996, s katerim je bil ugovor tožnice A. Ž., zavrnjen. Tožena stranka je dolžna v izhodiščno plačo tožnice A. Ž. priznati otežene vplive delovnega okolja v skladu z določilom 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije ter dodatek za ionizirajoče sevanje v skladu z določilom 79. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in ji izdati ustrezno odločbo z upoštevanjem zgoraj navedenega, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnica prejemala ob upoštevanju težkih delovnih pogojev v skladu z določilom 76., 77. in 79. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije v izhodiščnem količniku in dejansko prejetimi plačami za čas od 25.3.1994 dalje, ko je pričela veljati citirana kolektivna pogodba, dokler prikrajšanje traja, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Razveljavita se odločba tožene stranke Splošne bolnišnice Maribor s št. 52010/01862 z dne 25.4.195 in sklep komisije za varstvo pravic tožene stranke sprejet na 16. redni seji dne 4.3.1996, v delu, ko je bil ugovor tožnice T. Š., zavrnjen.

Tožena stranka je dolžna v izhodiščno plačo tožnice priznati otežene vplive delovnega okolja v skladu z določilom 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, za čas od 23.4.1994 dalje do 29.2.1996 ter dodatek za ionizirajoče sevanje v skladu z določilom 79. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in ji izdati ustrezno odločbo z upoštevanjem zgoraj navedenega, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnica prejemala ob upoštevanju težkih delovnih pogojev v skladu z določilom 76., 77. in 79. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije v izhodiščnem količniku in dejansko prejetimi plačami za čas od 25.3.1994 dalje, ko je pričela veljati citirana kolektivna pogodba, dokler prikrajšanje traja, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka Splošna bolnišnica Maribor je dolžna tožnicama A. Ž. in T. Š. povrniti stroške postopka za zastopanje po pooblaščenki odvetnici V. Z. v znesku 204.918,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2001 do plačila in stroške sodnih taks za tožbi 1.750,00 SIT in za sodbo 7.500,00 SIT, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe".

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka smiselno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti in 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarstvo, prav tako pa ni upoštevalo razlag odbora za razlago kolektivne pogodbe dejavnosti. V posledici navedenega je tožnicama dodatek za ionizirajoče sevanje, ki jima je bil priznan v količniku 0,90, priznalo v osnovo plačo, namesto kot dodatek, ki delavcu pripada le za čas, ko dejansko dela v pogojih zaradi katerih mu ta dodatek pripada. Sodišče tudi ni upoštevalo aneksa h kolektivni pogodbi, ki je veljal od 13.4.1996, uporablja pa se od 1.4.1996, ki določa, da se dodatek za sevanje ne všteva v osnovno plačo. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe določilo tudi dve različni časovni izpolnitvi iz iste podlage in sicer je tožnici A. Š. priznalo dodatek od 25.3.1994, T. Š. pa od 23.4.1994 dalje. V izreku sodbe je toženi stranki naložilo tudi poračun prikrajšanja pri plači in navedlo kot podlago tudi 77. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, ki določa dodatek za delo s citostatiki, čeprav jih na radiološkem oddelku ne uporabljajo. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da gre za odločbo o razporeditvi delavk, čeprav gre lahko le za odločbo o določitvi plače. Tožnici sta bili na delovno mesto že razporejeni in ne moreta biti večkrat razporejeni na isto delovno mesto.

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je preprosto verjelo tožnicama, da sta ves čas izpostavljeni ionizirajočemu sevanju. Tožnici nista strokovnjakinji za to področje in tudi ne za presojo kontaminiranosti okolja, v katerem delata. Kot merilo za višino dodatka je v 79. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije navedena intenzivnost sevanja in ne čas izpostavljenosti sevanju kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav tako ne drži zaključek, da sta stalno izpostavljeni sevanju, saj sevanje traja le nekaj sekund do nekaj minut. Vsi zdravstveni zavodi v Sloveniji delavcem, ki so pri delu izpostavljeni ionizirajočemu sevanju, obračunavajo dodatek za sevanje le kot dodatek in ne v osnovni plači. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je napačno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnici sta v tem individualnem delovnem sporu zahtevali presojo odločb delodajalca, s katerimi so jima bili priznani dodatki za delo v oteženih delovnih pogojih po 76., 77. in 79. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94) in sicer je bilo sporno, da se dodatek za delo v področju ionizirajočega sevanja, določen v 79. členu kolektivne pogodbe dejavnosti, obračunava le za efektivne ure rednega dela in ni vključen v osnovno plačo. Tožnici sta sicer zahtevali razveljavitev odločb v celoti. Pritožba pravilno opozarja, da celotne odločbe ne morejo biti nezakonite, saj temeljijo na predhodnih dokončnih razporeditvah na delovno mesto in ne gre za nove odločbe o razporeditvi, temveč le o višini plače in dodatkov.

Za odločitev v tem delovnem sporu je potrebno najprej upoštevati časovno obdobje veljavnosti navedenih odločb. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je lahko sporno obdobje v zvezi z obračunavanjem dodatka po 79. členu pogodbe dejavnosti le za čas do sprejema Sprememb in dopolnitev kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 19/96), ki je spremenila določbo 70. člena tako, da se pri vrednotenju delovnih mest ne upoštevajo več oteženi pogoji dela po 79. členu kolektivne pogodbe in je od takrat dalje nedvoumno, da se dodatek za ionizirajoče sevanje izplačuje lahko le še kot dodatek za otežene delovne pogoje in vpliv delovnega okolja in se ne upošteva pri vrednotenju delovnega mesta v osnovni plači. V spornem obdobju, to je ob izdaji izpodbijanih sklepov pa je veljala določba nespremenjenega 70. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, ki ni izključevala upoštevanja 79. člena tudi pri vrednotenju delovnega mesta. Tako je bilo potrebno uporabiti 75. člen kolektivne pogodbe, ki v 2. odst. določa, da se pogoji dela, ki se pojavljajo stalno, upoštevajo že pri določitvi količnika oz. plačilnega razreda za delovno mesto in so zajeti v osnovni plači. Taki pogoji morajo trajati vsaj 2/3 delovnega časa. Zato je temeljno vprašanje, ali sta tožnici več kot 2/3 delovnega časa izpostavljeni ionizirajočemu sevanju. Tožena stranka se glede tega neutemeljeno sklicuje na določbo 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 18/91, 39/93), saj ta določba ni v nasprotju z določbo 75. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, temveč sta določbi skladni, saj tudi iz določbe 38. člena KP za negospodarske dejavnosti izhaja, da so lahko posebni pogoji dela ovrednoteni tako v osnovni plači, kot v obliki dodatkov, kar je odvisno od časa izpostavljenosti. Upoštevanje oteženih delovnih pogojev in vplivov delovnega okolja v osnovni plači tudi ni v nasprotju z določbo 3. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 18/94), kot zmotno meni tožena stranka. Je pa bistveno, ali so delavci ionizirajočemu sevanju izpostavljeni več kot 2/3 delovnega časa. To pa je mogoče ugotoviti le z dejanskimi meritvami, kot pravilno opozarja tožena stranka. Pri tem sicer ni bistvena doza, ki jo prejmejo delavci, saj je od doze odvisna višina dodatka po 79. členu kolektivne pogodbe dejavnosti, od časa trajanja izpostavljenosti pa je odvisno ali delavcu pripada dodatek ali pa je potrebno ta dodatek upoštevati pri določitvi količnikov oz. plačilnega razreda za delovno mesto tako, da je zajet v osnovno plačo delavca. Zmotno pa je razumevanje sodišča prve stopnje, da delo v pogojih ionizirajočega sevanja pomeni delo v prostoru, v katerem se opravlja dejavnost tako, da se uporabljajo naprave, ki ob aktiviranju proizvajajo ionizirajoče sevanje. Bistven je namreč čas izpostavljenosti sevanju.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali sta tožnici dejansko delali več kot 2/3 delovnega časa v kontroliranem področju ionizirajočega sevanja, pri čemer naj tudi upošteva navedbe tožene stranke, da nihče od zaposlenih pri toženi stranki, niti od zaposlenih v drugih zdravstvenih zavodih v Republiki Sloveniji ni imel ovrednotenih oteženih delovnih pogojev in vplivov delovnega okolja po 79. členu kolektivne pogodbe dejavnosti v osnovni plači. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnicama obračuna in izplača prikrajšanje pri plači tudi ob upoštevanju določbe 76. in 77. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, čeprav je bilo sporno le upoštevanje dodatka po 79. členu kolektivne pogodbe dejavnosti. Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja, da gre za spor po določbi 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98), ko sodišče ni vezano na zahtevek, temveč le na opredeljeno sporno razmerje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.