Jedro

Ker tožena stranka ni bila stranka Dogovora in je tudi ni podpisala, niti v njenem imenu kdo drug, tožene stranke predmetni Dogovor, po katerem je dolžna prevzeti zaloge materiala tožeče stranke, ne zavezuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 32414/2009 z dne 16. 3. 2009 v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 599.215,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 580.902,76 EUR od 14. 3. 2009 dalje do plačila, 6.758,61 EUR od 1. 1. 2009 dalje do plačila in 11.554,15 EUR od 14. 3. 2009 dalje do plačila je zavrnilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 6.688,12 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita zmotno ugotovitev, da tožena stranka ni bila stranka Dogovora z dne 24. 7. 2007 in da tega Dogovora ni podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, saj je bil tedaj direktor B. D.G., ki je bil istočasno tudi 100 % lastnik G. in P., ista oseba pa je bila odgovorna oseba v vseh družbah in je tudi podpisovala vse dogovore, torej je nesporno vedela, kakšne obveznosti sprejema. Zato naj bi bila nepravilna odločitev sodišča, da je za toženo stranko po navedenem Dogovoru prevzel obveznost nekdo, ki ni imel pooblastila za zastopanje in gre torej za situacijo iz prvega odstavka 73. člena OZ.

6. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni bila stranka Dogovora z dne 24. 7. 2007 (priloga A2). Iz navedenega Dogovora namreč izhaja, da sta bili stranki tega Dogovora le tožeča stranka oziroma O. z.o.o. in B d.o.o.. Slednjega je zastopal direktor D. G., ki se je v Dogovoru legitimiral le v tem svojstvu. Nikjer v Dogovoru ni zapisa, da G. nastopa tudi v svojstvu predstavnika oziroma zakonitega zastopnika tožene stranke. Dogovora torej G. ni podpisal v imenu tožene stranke, s tem pa je tudi ni pravno veljavno zavezal za izpolnitev Dogovora. Po prvem odstavku 56. člena OZ velja, če je pogodba sklenjena v posebni obliki, le tisto, kar je v tej obliki izraženo, torej le tisto, kar je izraženo v Dogovoru. Glede na pisnost Dogovora je bila torej očitno volja strank tega Dogovora, da bo zaveza strank izražena v posebni (pisni) obliki. Po prvem odstavku 57. člena OZ pa je taka pogodba sklenjena, ko jo podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo. Ker tožena stranka ni bila stranka Dogovora in je tudi ni podpisala, niti v njenem imenu kdo drug, tožene stranke predmetni Dogovor, po katerem je dolžna prevzeti zaloge materiala tožeče stranke, ne zavezuje. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

7. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se je s kasnejšim dogovorom o prodaji zalog, sklenjenim dne 1. 9. 2007 med pravdnima strankama in družbo P. d.o.o. (priloga A4 v priloženem spisu Pg 272/2009) slednji zavezal, da bo od tožeče stranke odkupil neprodane zaloge in končne izdelke in ne tožena stranka.

8. Prvostopenjsko sodišče v zvezi z obrambo tožene stranke zoper zahtevek tožeče stranke na plačilo zalog, da je vtoževani račun zgolj fiktiven, ker je z njim tožeča stranka prikazovala terjatev, ki jo dejansko ni, z namenom, da bi v poslovnih knjigah ob koncu leta 2007 izkazovala boljše finančno stanje od dejanskega, v kar je tožena stranka privolila, ni sledilo zgolj izpovedbi priče D. G., kot to zmotno meni pritožnica. Glede na nasprotujoči si izpovedbi prič D. G. in B. K. o fiktivnosti vtoževanega računa, je kot verodostojno ocenilo izpovedbo G z analitično sintetično presojo vseh izvedenih dokazov skladno z 8. členom ZPP, zlasti listinskih dokazov – to je Dogovora o prodaji zalog z dne 1. 9. 2007, korespondenco med tožečo stranko in družbo P. d.o.o. o plačilu zalog ter elektronskega sporočila z dne 20. 3. 2008, v katerem tožeča stranka sugerira vsebino dopisa, ki naj bi ga tožena stranka poslala tožeči stranki v zvezi z zalogami, iz česar vsega je zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili navidezno kupoprodajno pogodbo za zaloge blaga tožeče stranke, katere kavza pogodbe je bila le prikaz ugodnejšega finančnega stanja tožeče stranke.

9. Sklepanju pritožnice, da je tožena stranka z obračunom vstopnega DDV po prejemu vtoževanega računa priznala obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, spričo ocene ostalih izvedenih dokazov pritožbeno sodišče zato ne more slediti.

10. Neupošteven pa je tudi pritožbeni očitek kršitve določbe 233. člena ZPP prvostopenjskemu sodišču, ker je priči N. B. in J. G. oprostilo pričanja v predmetnem sporu. Po prvem odstavku 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem uveljavljati takoj, ko je to mogoče, v pravnih sredstvih pa le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Na v pritožbi očitane kršitve pa bi tožeča stranka lahko opozorila že na naroku za glavno obravnavo dne 9. 1. 2012. 11. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je torej po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Ker je izpodbijana sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.