Jedro

Iz prvega odstavka 106. člena ZMZ izhaja, da so za podaljšanje subsidiarne zaščite relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila subsidiarna zaščita priznana, ne zgolj tisti razlogi, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite.

Toženka v izpodbijani odločbi pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ, ni v zadostni meri obrazložila, upoštevajoč vsa merila v sodbi SEU št. C-465/07 v zadevi Elgafaji. V ponovljenem postopku bo tako morala ponovno oceniti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje, in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje v skladu s smernicami, ki so se izoblikovale v upravno sodni praksi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-296/2009/56 (1312-14) z dne 26. 9. 2013 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite z dne 11. 3. 2013. Tožena stranka v obrazložitvi navaja pravne in dejanske razloge za svojo odločitev. Uvodoma navaja, da je bil tožniku za obdobje enega leta priznan status subsidiarne oblike zaščite z odločbo tožene stranke št. 2142-296/2009/34 (1372-12) z dne 26. 4. 2012, ki je postala pravnomočna 13. 12. 2012, vendar je že z dnem vročitve 4. 5. 2012 začela veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ob njeni izdaji je bil tožnik glede na rojstni datum ... 1995 mladoleten, status subsidiarne oblike zaščite pa mu je bil priznan zaradi njegove mladoletnosti, ker bi bil kot mladoletnik brez podpore ožje ali širše družine v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ). Ker tudi na natančnih zemljevidih ni bilo mogoče najti njegovega domačega kraja in ker sam tožnik ni vedel, iz katerega okrožja province Ghazni prihaja, je tožena stranka ocenila, da prihaja iz okrožja A. v provinci Ghazni. Nadalje je ocenila, da splošna verodostojnost tožnika v postopku ni bila ugotovljena in da ni bilo utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil tožnik v izvorni državi preganjan zaradi svoje hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi ter da bi bil podvržen prisilnemu novačenju s strani Talibanov, prav tako kot tudi ne, da bi izpolnjeval pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja 28. člena ZMZ).

S tožnikom je na podlagi njegove vloge za podaljšanje subsidiarne zaščite z dne 11. 3. 2013 tožena stranka opravila osebni razgovor dne 1. 8. 2013, na katerem je bilo predočeno, da ni več mladoleten, kar za toženo stranko niti ni sporno, četudi svoje identitete ni z ničemer izkazal. V tej zvezi je tožnik navedel, da polnoletnost v Afganistanu ne pomeni kaj dosti. Glede morebitnih zadržkov pri vrnitvi v domači kraj v Afganistanu ali v Kabul je dejal, da nikjer v Afganistanu, niti v Kabulu nima nikogar, da bi se na njegovo pomoč lahko zanašal in da bi bil v primeru vrnitve lahka tarča za rekrutiranje s strani Talibanov, če si ne bi zmogel sam zagotoviti preživetja.

V nadaljevanju obrazložitve se tožena stranka opredeljuje do informacij, poročil in člankov, ki ji jih je v odlomkih posredoval sam tožnik, ter do njegovih komentarjev na poročila, informacije in članke, ki jih je sama uradoma pridobila in ki mu jih je posredovala tožena stranka. Tožnik je podal obsežen komentar skupaj z večjim številom odlomkov iz različnih citiranih informacij o njegovi izvorni državi. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka ugotavlja, da ni nerazumno od tožnika pričakovati, da bi ob povratku v Afganistan bival v Kabulu, za katerega iz različnih poročil, zlasti poročila danske Službe za priseljevanje ter iz izpostavljenih sodb Vrhovnega sodišča RS, izhaja, da je precej varen, vsekakor varnejši od mnogih krajev v Afganistanu. Med drugim navaja, da „je za namen ocene samovoljnega nasilja potrebno odmisliti samovoljne napade na civiliste, saj le-ti, glede na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie s 17. 2. 2009 ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine“. Kot izhaja iz predstavljenih informacij, se ciljno nasilje zadnja leta povečuje in predstavlja velik delež žrtev med civilisti, raven samovoljnega nasilja nad civilisti v okraju A. pa je zelo majhna in vsekakor ni takšna, da bi sama po sebi utemeljevala priznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ. Sicer tožena stranka sprejema, da v provinci Ghazni poteka oborožen spopad, vendar zaradi šibke prisotnosti nasilja v okraju A. ne more zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja v tem okraju takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci. Nadalje meni, da je sicer res, da obstajajo problemi zaradi majhnih nastanitvenih možnosti in slabih možnosti zaposlitve in ostalega. Vendar iz poročil izhaja, da imajo mladi samski moški, celo tisti brez izobrazbe, boljše možnosti za zaposlitev in da preživijo v Kabulu. Res je tudi sicer, da v Kabulu prihaja do nasilja. Vendar je glede na število prebivalcev v Kabulu, ki je večmilijonsko mesto, število žrtev relativno majhno. Pri tem izpostavlja stališče, ki je bilo potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 12/2013 z dne 24. 1. 2013, da tveganje, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ene države ali ena skupina prebivalstva, ne pomeni individualne grožnje. Tožnik pa se po mnenju tožene stranke tudi ne more uspešno sklicevati na slabe življenjske razmere v Kabulu, kot so slabe higienske razmere, življenje v šotorih, velika brezposelnost in podobno, saj te ne predstavljajo resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Tožena stranka se je glede na vse navedeno oprla na 3. odstavek 106. člena ZMZ in tožnikovo prošnjo zavrnila.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Prvenstveno opozarja, da izpodbijana odločba temelji na nepravilni uporabi materialnega prava, češ da je tožena stranka ob razlagi 106. člena ZMZ ravnala v nasprotju s to normo, pa tudi z ustaljeno sodno prakso, kot med drugim izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča RS, izraženega v sodbi št. I Up 309/2013 z dne 5. 9. 2013, da so pri presoji upravičenosti podaljšanja subsidiarne zaščite relevantni vsi razlogi, ki jih je vlagatelj uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je že bila priznana subsidiarna oblika zaščite, torej vsi razlogi iz prošnje, ne pa zgolj tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne oblike zaščite. To stališče v tožnikovem primeru ni bilo upoštevano, kljub temu, da je bila tožena stranka seznanjena s citirano sodbo. Iz izpodbijane odločbe na strani 6 namreč izhaja, da je po mnenju tožene stranke za presojo podaljšanja subsidiarne oblike zaščite pomembna le splošna varnostna situacija v vlagateljevi izvorni državi zaradi presoje resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega in oboroženega spopada. Ker je bila tožniku subsidiarna zaščita priznana zaradi njegove tedanje mladoletnosti in splošne varnostne situacije v izvorni državi, je tožena stranka pri presoji upravičenosti do podaljšanja subsidiarne zaščite štela za relevantni zgolj ti dve okoliščini, kar izhaja tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom. Iz izpodbijane odločbe na strani 5 pa izhaja, da tožena stranka avtomatično zaključuje, da ker je kot neverodostojne ocenila tožnikove navedbe v postopku pridobivanja mednarodne zaščite, tudi v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite ni osnove, da bi odstopila od te ocene. To pa je po mnenju tožnika v nasprotju z določbo 106. člena ZMZ, ki je že ob uporabi jezikovne metode razlage povsem jasna, saj mora tožena stranka preverjati obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, in sicer zaradi manjšinske hazarske narodnosti, šiitske veroizpovedi in ogroženosti zaradi nevarnosti prisilnega novačenja s strani Talibanov, vendar v konkretnem primeru ni preverila vseh naštetih razlogov, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki mu je dejansko bila priznana v obliki statusa subsidiarne zaščite. Nadalje kot neutemeljen označuje tudi njen zaključek, da bi tožnik lahko živel v Kabulu, kjer bi bil očitno prepuščen samemu sebi, na ulici, brez zaposlitve in odvisen od pomoči drugih, če bi mu jo bili pripravljeni nuditi. Mesto Kabul se sooča s povečanim terorističnim nasiljem zaradi nasilnih talibanskih napadov večjih razsežnosti, in sicer vse od aprila 2013 dalje, ko je bila napovedana „pomladna ofenziva“, kar med drugim izhaja iz citiranih poročil. Sodišču tožnik predlaga, da na glavni obravnavi izvede dokaz z zaslišanjem tožnika in odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da ugodi njegovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe ter vztraja pri dejanskih ugotovitvah in pravni podlagi, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je v obravnavani sporni zadevi že odločalo in je s sodbo št. I U 1585/2013 z dne 3. 1. 2014 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je vložila pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom št. I Up 50/2014 z dne 13. 2. 2014 ugodilo, ker je presodilo, da gre za kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 75. člena ZUS-1 in je navedeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je presodilo, da je upravno sodišče toženi stranki neutemeljeno očitalo zmotno uporabo materialnega prava, tako da so bili razlogi v sodbi za odpravo izpodbijane odločbe v nasprotju s tem, kar je navedeno v izpodbijani odločbi o zavrnitvi tožnikovega predloga za podaljšanje subsidiarne stališče. Sodišče je v ponovljenem postopku presodilo, da je tožba utemeljena.

ZMZ z določili 106. člena ureja postopek za podaljšanje subsidiarne zaščite. Tako je s 1. odstavkom 106. člena ZMZ glede podaljšanja subsidiarne zaščite določeno, da v postopku opravi pristojni organ osebni razgovor z osebo, za katero se v skladu s 6. odstavkom 105. člena ZMZ ugotovi, da je v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, ter se preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je že bila priznana subsidiarna zaščita. Na podlagi 3. odstavka 106. člena ZMZ pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, za kar gre torej v obravnavani sporni zadevi. Iz citirane določbe 1. odstavka 106. člena ZMZ torej izhaja, da so relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v že prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila subsidiarna oblika zaščite tudi priznana, torej vsi razlogi iz prošnje, ne zgolj tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite. Zakonodajalec je določil razloge za priznanje subsidiarne zaščite (3. odstavek 2. člena ZMZ), kot tudi za podaljšanje subsidiarne zaščite (1. odstavek 106. člena ZMZ) z določili 1. do 3. alineje 28. člena ZMZ.

Tožena stranka se je pri odločitvi v izpodbijani odločbi izrecno oprla (na str. 22, odst. 3) tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 12/2013 z dne 24. 1. 2013, ki pa je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-150/13-21 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS št. 14/2014 z dne 21. 2. 2014), zato je ob upoštevanju določila 3. odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) sodišče izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku v obravnavani zadevi presojalo tudi z vidika citirane odločbe Ustavnega sodišča, v kateri Ustavno sodišče navaja, da mora pristojni organ, med drugim, napolniti vsebino pravnega pojma resne škode, ko gre za vprašanje subsidiarne zaščite, saj mora presoditi, ali v delu izvorne države, kamor naj bi bil prosilec razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo. Nadalje navaja, da so pravni pojmi, ki jih izpostavlja tožnik, bili predmet razlage Sodišča Evropske unije v sodbi št. C-465/07 v zadevi Elgafaji. S to sodbo je Sodišče Evropske unije odločilo, da je treba točko (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive v zvezi s točko (e) 2. člena iste direktive razlagati tako, da: - obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine; - se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oborožen spopad, po presoji pristojnih funkcionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo.

Ustavno sodišče je v citirani odločbi dalo navodilo, da je po eni strani treba ugotoviti dejstva, na podlagi katerih pristojni organ (in za njim tudi sodišče) sprejme oceno o tem, ali posameznika grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, na drugi strani pa dejstva, na podlagi katerih sprejme oceno o stopnji samovoljnega nasilja, ki bi posamezniku samo zaradi navzočnosti na ozemlju, na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo.

Ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča v citirani odločbi sodišče v ponovljenem postopku ocenjuje, da tožena stranka pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ, ni v zadostni meri obrazložila, upoštevajoč vsa merila v sodbi Sodišča Evropske unije št. C-465/07 v zadevi Elgafaji (četudi tožena stranka na str. 15 izrecno izpostavlja le 39. odstavek te sodbe), saj po mnenju sodišča ni bilo v zadostni meri pojasnjeno, zakaj v konkretnem primeru niso podani pogoji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ.

Skladno s 3. alinejo 28. člena ZMZ resna škoda zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V sodbi Sodišča Evropske unije št. C-465/07 v zadevi Elgafaji je v 35. točki navedeno, da je treba izraz „individualno“ razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilna za potekajoč oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč držav članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo, ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15 (c) Direktive Sveta 2004/83. V primerljivi zadevi je upravno sodišče v sodbi št. I U 498/2013, pozneje pa še v sodbah št. I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014 in I U 267/2014 z dne 19. 2. 2014, zavzelo stališče, da kar zadeva vprašanje, katere elemente nasilja in kakšna stopnja intenzivnosti tega nasilja mora biti podana za podelitev subsidiarne zaščite, Sodišče Evropske unije v citirani sodbi št. C-465/07 v zadevi Elgafaji ni dalo nobene razlage, ker se je omejilo zgolj na razmerje med individualnostjo in diskriminatornostjo nasilja z vidika dokaznega bremena. Upravno sodišče je v citirani sodbi tudi ugotovilo, da je potrebna določena standardizacija odločanja v primerljivih zadevah v zvezi s subsidiarno zaščito, pri čemer ugotavlja, da iz akademske študije primerjave sodne prakse v članicah EU, in sicer Združenega kraljestva, Francije, Nizozemske in Češke, izhajajo najbolj pogosto uporabljeni elementi pri sodiščih držav članic EU: število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter (ne)zmožnost države zagotavljati najosnovnejše storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, preskrbe hrane ali pitne vode.

Tožena stranka je svojo odločitev v dejanskem pogledu oprla na okoliščine, ki jih je med drugim navedla v obrazložitvi, in sicer (na str. 6, 6. odstavek), da je tako „v konkretnem primeru za presojo podaljšanja subsidiarne oblike zaščite pomembna le splošna varnostna situacija v vlagateljevi izvorni državi zaradi presoje resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega in oboroženega spopada“ ter še (na str. 14, 2. odstavek) „čeprav je vsaka civilna žrtev v oboroženem spopadu tragična in nepotrebna izguba, pa je potrebno priznati, da je v primerjalnem smislu število civilnih žrtev v Afganistanu relativno majhno ter da sam spopad ni posebej močno uperjen zoper civiliste. Številka 3000 civilnih smrtnih žrtev letno v državi, za katero se ocene o številu prebivalstva gibljejo od 23 pa tja do 30 milijonov, pa ni tako velika glede na vojno in nestabilno stanje v državi“ in še (na str. 14, odst. 4) da iz „poročil izhaja, da se je v prvem četrtletju 2013 v provinci Ghazni povečalo število napadov protivladnih elementov v primerjavi z enakim obdobjem v letih 2011 in 2012“ ter nadalje (na str. 15, odst. 1), da „k temu pristojni organ dodaja, da števila mrtvih in ranjenih civilistov, ki se objavljajo, zajemajo vse civiliste. Za namen ocene samovoljnega nasilja pa je potrebno odmisliti samovoljne napade na civiliste, saj le-ti, glede na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie s 17. 2. 2009 ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine“ in še (na str. 15, odst. 2), da „pristojni organ na podlagi preučenih informacij sicer sprejema, da v provinci Ghazni poteka oborožen spopad, vendar pa zaradi šibke prisotnosti nasilja v okraju A. ne more zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja v tem okraju takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci.“ Take ocene tožene stranke pa po mnenju sodišča niso v skladu s stališči iz sodbe Sodišča Evropske unije C- 465/07, ki med drugim v že citirani 35. točki navaja, da je individualno grožnjo potrebno razumeti tako, da je stopnja samovoljnega nasilja tolikšna, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali v zadevno pokrajino samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ta del sodbe Sodišča Evropske unije je po mnenju sodišča potrebno razlagati tako, kot je sodišče navedlo v primerljivi zadevi v že citirani sodbi št. I U 167/2014 z dne 19. 2. 2014, da čim obstaja na nekem območju možnost, da bi kdorkoli, ki bi se ob napačnem času znašel na napačnem kraju, lahko bil ubit, ker tam poteka oborožen spopad, s tem nahajanje na tem območju ustreza definiciji resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi glede možnosti notranje razselitve v Kabul ocenila tudi razmere v Kabulu (na str. 16 - 22). Na strani 20 odločbe med drugim navaja, da je do rasti nasilja prišlo tudi v Kabulu, kjer je število varnostnih incidentov nekoliko naraslo v primerjavi z letom 2012, vendar pa je teh incidentov še vedno malo; glede na en vir se je v prvem četrtletju leta 2013 zgodilo 12 varnostnih incidentov, ki so jih povzročili uporniki, glede na drugi 8. Res je, da ob takšnih napadih včasih prihaja tudi do žrtev med civilisti, ki niso bili tarče, vendar pa je že samo število napadov v Kabulu zelo majhno in četudi v nekaterih primerih v teh napadih umre tudi nekaj civilistov, Kabula ni mogoče oceniti z visoko stopnjo varnostnega tveganja. Nadalje navaja (na str. 21, 1. odst.), da gledano s stališča varnostnih razmer, je Kabul precej varno mesto, vendar to po mnenju sodišča še ne pomeni, da je dovolj varen za kateregakoli civilista, ki bi se tam znašel, da ne bi že zgolj zaradi navzočnosti v Kabulu tvegal, da je tudi sam lahko žrtev takega napada, oziroma to po mnenju sodišča še vedno ne pomeni, da bi se lahko vsak civilist, ki bi se znašel v Kabulu, tam nahajal povsem brez tveganja, da se tudi njemu zgodi tak napad in iz tega razloga po mnenju sodišča niso bila dovolj upoštevana stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije C-465/07. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku ponovno oceniti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje v skladu s smernicami, ki so se izoblikovale v upravno sodni praksi (tako tudi v sodbi št. I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014 in I U 267/2014 z dne 19. 2. 2014). Predvsem bo morala tožena stranka upoštevati v tej sodbi poudarjena stališča iz citirane sodbe Sodišča Evropske unije in odločbe Ustavnega sodišča, da je potrebno sprejeti oceno o tem, ali posameznika grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj. Sodišče je iz navedenih razlogov moralo tožbi ugoditi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker gre pri nepopolni uporabi sodbe Sodišča Evropske unije, ki je sicer tožena stranka v odločbi ni spregledala, za napačno uporabo materialnega prava.