Jedro

Na strani toženca ni odškodninske odgovornosti za po tožnici zatrjevano premoženjsko škodo, ki naj bi slednji nastala z nedovoljenim posekom lesa. Po prepričanju sodišča druge stopnje tožnici ni uspelo dokazati niti protipravnosti toženčevega ravnanja oz. da naj bi protipraven posek opravil ali vsaj odredil prav toženec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je dolžan toženec na TRR njenih pooblaščencev plačati znesek 1.039,99 EUR (prej 249.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, povečane za 20% DDV z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (1. odstavek izreka). Tožnici je prvostopno sodišče še naložilo, da je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti njegove pravdne stroške v višini 976,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. odstavek izreka).

Zoper tako odločitev se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja nepravilnost prvostopnega zaključka o neobstoju vzročne zveze med spornim posekom gozda in škodo, ki je tožnici zaradi tega nastala, ker naj bi imel toženec M. d.o.o. pri spornem poseku zgolj vlogo kupca. Tak zaključek naj bi sodišče prve stopnje utemeljilo izključno z izpovedbo zastopnika toženca M. in po njem predlagane priče H., pri čemer je sodišče prve stopnje v njuni izpovedbi neutemeljeno popolnoma in nekritično zaupalo, tudi v nasprotju s tem, kar je bilo sicer povedano na razpravah. Tožnica poudarja, da je toženec s sklicevanjem na sanitarno sečnjo, ki ni bila predmet spora, poskušal ves čas postopka zamegljevati zadevo. Izpoved zastopnika toženca je po prepričanju tožnice polna nasprotij, saj iz njegovega opisa načina dela izhaja, da se je z lastnikom o ceni in načinu plačila lesa ob prisotnosti sekača pogovarjal šele potem, ko je bil les na kupu pripravljen za odvoz, pri spornem poseku pa do takega pogovora očitno ni prišlo, saj je bila mati pritožnice v času poseka že pokojna, s tožnico pa se o poseku ni nihče pogovarjal. Ob tem naj bi bila izpovedba zastopnika toženca, da se je z materjo tožnice o spornem poseku in odkupu lesa dogovoril že spomladi, malo verjetna. Po prepričanju pritožnice se je tako sporni posek in odkup opravil kar brez dovoljenja oz. soglasja lastnika. Izpovedba priče H. pa je bila po prepričanju pritožnice prilagojena njegovemu položaju, saj je opravičeval svoje sodelovanje pri nezakonitem poseku in sočasnem odkupu tam pridobljenega lesa. Sodišče prve stopnje se nadalje sploh ni opredelilo do izpovedbe tožnice, da je njena mati, ki je čuvala gozd, dala podirati samo bolno drevje in ni nikoli sekala iz ekonomskih razlogov, kar pa je sporna sečnja očitno bila, poleg tega se z zastopnikom toženca njena mati sploh ni hotela pogovarjati. Tožnica priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne odločitve. Sodišče prve stopnje je po prepričanju toženca pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno razsodilo. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji v okviru trditvene podlage pravdnih strank in po njih ponujenih dokazov pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, nanj pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi tožbenih in nadaljnjih zatrjevanj tožnice pravilno razbralo, da tožnica svoj zoper toženca naperjen zahtevek na povračilo premoženjske škode v višini 1.039,99 EUR utemeljuje na nedopustnem ravnanju toženca in s tem na njegovi deliktni odgovornosti. Po zatrjevanjih tožnice bi naj namreč toženec z opravljenim posekom lesa v gozdu tožnice brez njenega dovoljenja in brez ustrezne odločbe o odobritvi poseka v gozd protipravno posegel, s tem pa tožnici povzročil premoženjsko škodo v obliki prenizkega plačila za posekan les, izgubljenega dobička zaradi nepotrebnega poseka lesa in s tem izgube kvalitetnega in količinskega prirastka, poškodovane gozdne ceste in nepotrebnega stroška za izdelavo izvedenskega mnenja (o višini škode, ki je tožnici z nedovoljenim posekom nastala). Pravilno je prvostopno stališče, da bi morala tožnica ob opisanih zatrjevanjih za uspeh svojega tožbenega zahtevka izkazati kumulativni obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti toženca, torej njegovo protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastankom škode ter odgovornost toženca, pri čemer pa se slednja domneva, saj breme dokaza neobstoja krivde povzročitelja škode v skladu s pravilom o obrnjenem dokaznem bremenu pri krivdni odgovornosti, kakršna je bila smiselno zatrjevana, bremeni toženca (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Protipravnost ravnanja toženca je tako tožnica videla v njegovem samovoljnem poseku dreves v njenem gozdu, opravljenem brez tožničinega dovoljenja, kakor tudi brez odločbe o odobritvi poseka oz. vsaj pred njeno izdajo. Vendar pa tožnica v dokaz svojih zatrjevanj, da naj bi ta dejanja opravil prav toženec oz. da naj bi le-ta bila opravljena po njegovem naročilu, ni predložila nobenih dokazov. Ob nasprotnih zatrjevanjih toženca, da je sam nastopal zgolj v vlogi kupca lesa, ni pa izvedel sečnje lesa, za kar je toženec ponudil zadovoljive dokaze, je sodišče prve stopnje njegovemu ugovoru pasivne legitimacije povsem utemeljeno sledilo. Slednje je namreč poleg izpovedbe zakonitega zastopnika toženca M. potrdila tudi priča H. kot pristojni gozdar, po izpovedbi katerega je označevanje dreves za sečnjo jeseni na podlagi dogovora s pravno prednico tožnice spomladi opravil on sam, ki je bil pooblaščen izdati tudi odločbo Zavoda za gozdove, le-to pa je v obravnavanem primeru po lastni izpovedbi izdal prepozno, šele po že izvedenem jesenskem poseku. Da je les za posek označil H., je sodišče prve stopnje pravilno razbralo tudi na podlagi izpovedbe priče Hr.. Iz nadaljnje izpovedbe priče H., da je potem, ko je drevesa jeseni označil, odšel k V. (sekaču, s katerim se je tožničina mati že spomladi dogovorila, da bo opravil posek), in mu pokazal, katera drevesa se naj posekajo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni nobenega dokaza, da bi sečnjo naročil zakoniti zastopnik toženca M. (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 3), kar je slednji tudi ves čas postopka zatrjeval. Povsem sprejemljiv je zato prvostopni zaključek, da je imel zakoniti zastopnik toženca M. (in s tem tudi toženec) v celotnem dogajanju od organizacije poseka do prodaje lesa zgolj vlogo kupca. Les je prevzel šele takrat, ko so bila drevesa že podrta in les celo deloma razrezan ter prepeljan na mesto odvoza (izpovedbe Hr., H. in M.). Na podlagi dogovora z lastnico (pravno prednico tožnice) je sicer toženec plačal sekača, kar se je odštelo od kupnine za les, ni pa s tem prevzel odgovornosti za opravljeno sečnjo skupaj z organizatorjem le-te in sekačem. Zato toženec ne odgovarja za škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi nepotrebnega poseka (ki ga on ni odkazal), niti za škodo na gozdni poti, nastalo ob vleki do odvoznega mesta (obrazložitev prvostopne sodbe na straneh 3 in 4). Posledično ga seveda ne morejo bremeniti niti stroški izdelave izvedenskega mnenja, s katerim se je ta škoda ugotavljala. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, tožencu ni mogoče naprtiti niti smiselno zatrjevane pogodbene odgovornosti za škodo zaradi zatrjevanega prenizkega ovrednotenja lesa v kupoprodajni pogodbi, ki jo je tožnica dne 10.12.2002 sklenila s tožencem, pa njene razveljavitve ni nikoli zahtevala (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 5). Sicer pa slednjega prvostopnega zaključka tožnica v svoji pritožbi niti izrecno ne graja.

Opisanega drugostopnega zaključka o pravilnosti prvostopne odločitve ne more omajati pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere tožnica sodišču prve stopnje očita popolno in nekritično zaupanje v verodostojnost izpovedbe zakonitega zastopnika toženca M. in priče H.. V pritožbi zatrjevanih nasprotij v izpovedbi zakonitega zastopnika toženca namreč ni zaslediti, saj je slednji najprej izpovedal o času in načinu dogovora o ceni lesa med kupcem in lastnikom lesa na splošno (z lastnikom se o ceni lesa pogovarja šele potem, ko je les na kupu pripravljen za odvoz, saj ga pred tem še pregleda zaradi ugotovitve kvalitete), kakor tudi v konkretnem primeru, ko naj bi do dogovora o ceni lesa s pravno prednico tožnice prišlo že spomladi. Sicer pa bi lahko tožnica na ceno lesa vplivala še ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 10.12.2002, ki jo je nesporno sama tudi podpisala. V kolikor je menila, da je za les ponujena prenizka cena, bi lahko sklenitev kupoprodajne pogodbe odklonila. Tudi nadaljnja pritožbena graja, da je bila izpovedba priče H. prilagojena njegovemu položaju, saj naj bi opravičeval svoje sodelovanje pri nezakonitem poseku in sočasnem odkupu tam pridobljenega lesa, prepričanja v pravilnost prvostopnega zaključka ne more omajati. Iz zgoraj povzetih prvostopnih zaključkov, kolikor le-ti temeljijo tudi na izpovedbi priče H., je namreč mogoče razbrati, da se je slednji v svoji izpovedbi obremenil in izpostavil več nepravilnosti svojega ravnanja pri odkazovanju lesa za posek, zato ni slediti pritožbeni graji, da je ta priča s svojo izpovedbo poskušala svoje ravnanje v sporni zadevi opravičevati.

Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje sicer ne dvomi v v pritožbi ponovno izpostavljeno, da je bil namreč sporni posek opravljen kar brez dovoljenja oz. soglasja lastnice. Tak zaključek je pravzaprav sprejelo že sodišče prve stopnje. Vendar pa tožnici, na kateri je bilo dokazno breme, ni uspelo dokazati, da je sporni posek odkazal, naročil ali pri njem na kakršenkoli drug način sodeloval prav toženec, za katerega je bilo izkazano zgolj, da je v celotnem dogajanju od organizacije poseka do prodaje lesa nastopal v vlogi kupca. Upoštevaje po tožnici podpisano in nikoli razveljavljeno kupoprodajno pogodbo o prodaji spornega lesa, tožnica tudi ni uspela dokazati v pritožbi izpostavljenega, da naj bi se ne le posek ampak tudi odkup lesa opravil brez soglasja lastnice. Sodišče prve stopnje se sicer res ni izrecno opredelilo do izpovedbe tožnice, da je njena mati, ki je čuvala gozd, dala podirati samo bolno drevje in ni nikoli sekala iz ekonomskih razlogov, je pa taki tožničini izpovedbi prvostopno sodišče očitno sledilo, upoštevaje zgoraj opisano, ko pravzaprav ni dvomilo v resničnost tožbenih zatrjevanj, da je bil obravnavani posek opravljen brez dovoljenja takratnega lastnika gozda in pred izdajo ustrezne odločbe, vendar pa tožnici ni uspelo dokazati, da bi prav toženec ta dejanja zagrešil oz. jih vsaj naročil. Za odločitev nepomembna je tudi v pritožbi izpostavljena izpovedba tožnice, da naj se tožničina mati z zakonitim zastopnikom toženca sploh ne bi hotela pogovarjati, kar pa je nenazadnje tudi v nasprotju z izpovedbami prič H., Hr. in M. o dogovorih o nakupu lesa med pravno prednico tožnice in tožencem že spomladi. Sicer pa je spomladansko prodajo lesa iz sanitarne sečnje tožnica tudi sama potrdila.

Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da na strani toženca ni odškodninske odgovornosti za po tožnici zatrjevano premoženjsko škodo, ki naj bi slednji nastala z nedovoljenim posekom lesa. Po prepričanju sodišča druge stopnje sicer glede na vse zgoraj obrazloženo tožnici ni uspelo dokazati niti protipravnosti toženčevega ravnanja oz. da naj bi protipraven posek opravil ali vsaj odredil prav toženec. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi istega dejanskega stanja sprejelo nekoliko drugačen zaključek o „odsotnosti vzročne zveze med odkazovanjem dreves za sečnjo, sečnjo samo (tudi brez ustreznega predhodnega dovoljenja) in spravilom posekanega lesa ter ravnanjem toženca, saj slednji teh dejanj ni opravljal niti jih ni naročal“ (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 4). V vsakem primeru pa tožnici ni uspelo dokazati elementa odškodninske odgovornosti, ki je v njenem dokaznem bremenu, pa naj bo to protipravnost ravnanja ali vzročna zveza med protipravnim ravnanjem povzročitelja škode in zatrjevano škodo, kar je zadoščalo za prvostopni zaključek, da toženec za tožnici nastalo škodo ne odgovarja (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 4).

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.

V smislu prvega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) je bil v postopku uporabljen ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D.