Jedro

Presoja višine odškodnine zaradi duševnih bolečin ob smrti moža in očeta.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnikom, ker je zakrivil smrt njihovega moža oziroma očeta, plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer ženi 200.000,00 SIT, sinu A. 100.000,00 SIT, hčeri 140.000,00 SIT in sinu B. 200.000,00 SIT. Pritožbi tožnikov je sodišče druge stopnje ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožencu naložilo, da mora plačati ženi 400.000,00 SIT, sinu A. 300.000,00 SIT, hčeri 350.000,00 SIT in sinu B. 400.000,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1991 dalje do dneva plačila. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti tej sodbi vlagata obe stranki revizijo. Tožniki niso zadovoljni z zavrnilnim delom sodbe sodišča druge stopnje in v tem obsegu uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti tako, da bo odškodnina za sina A. zvišana za 100.000,00 SIT ter za hčerko za 50.000,00 SIT. Premalo je bilo upoštevano, da sta bila slednja tožnika neposredni priči nasilne smrti svojega očeta, zaradi česar so vsi tožniki prestajali zelo intenzivne duševne bolečine. Tožniki grajajo tudi odločitev sodišča druge stopnje o pravdnih stroških in predlagajo ustrezno spremembo.

Tožena stranka vlaga revizijo proti obsodilnemu delu izpodbijane sodbe ter uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Res je, da sta prva tožnica in četrti tožnik upravičena do višje odškodnine, vendar pa življenjska pot zaradi očetove smrti pri ostalih dveh tožnikih ni bila spremenjena. Tretja tožnica se je poročila že maja 1988, drugi tožnik pa je odšel od doma v novo družinsko skupnost že februarja 1988. Tožena stranka ponovno poudarja, da je pokojnik soprispeval k svoji smrti in nastali škodi. Tudi tožena stranka ni zadovoljna z odločitvijo sodišča druge stopnje o pravdnih stroških. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in realno znižanje dosojene odškodnine ali pa v napadnem obsegu njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pravdni stranki na reviziji druga drugi nista odgovorili, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Uveljavljana deljena odgovornost pokojnega (209. člen ZOR) za tožnikom nastalo škodo je bila utemeljeno zavrnjena. Revizijsko sodišče se strinja s pravnim naziranjem, ki sta ga sprejeli nižji sodišči in po katerem pokojnikovo odklanjanje sodelovanja v urejanju sosedskih odnosov ter vztrajanje na pravicah lastnika zemljišča ni imelo elementov protipravnosti. Zato o izzvanosti k dejanju, ki je povzročilo škodo, s stališča toženčeve odškodninske, civilno-pravne odgovornosti, ni mogoče govoriti. Pokojnemu torej ni mogoče pripisati sokrivde pri odgovornosti za lastno smrt, ki je izključna posledica toženčevega nasilnega ravnanja.

Sicer pa je sodišče druge stopnje v zadostni meri upoštevalo vse elemente tožnikom nastale škode in jim zaradi duševnih bolečin ob smrti moža in očeta odmerilo pravično denarno odškodnino (201. člen ZOR). Namen odškodovanja za vtoževano vrsto nepremoženjske škode je v denarni satisfakciji, ki naj nudi ustrezno zadoščenje. V tem obsegu je glede intenzivnosti duševnih bolečin vseh tožnikov utemeljeno poudarjena okoliščina, da so pokojnikovo smrt kot neposredne priče sodoživeli in je zato v njihovi duševnosti pustila neizbrisno sled. Do izraza so prišla tudi ostala specifična dejstva, ki se posebej nanašajo na drugotožnika in tretjetožnico in ki jih je sodišče druge stopnje, ker zmanjšujejo obseg nastale škode, v zadostni meri upoštevalo kot podlago za določitev nižje odškodnine. Kljub revizijskim pomislekom tožnikov, da so enako prizadeti in da torej prestajajo škodo enakega obsega (vsi so bili kot družina močno navezani drug na drugega), ni mogoče prezreti pri omenjenih dveh tožnikih pravno odločilnih dejstev, zaradi katerih glede njunih bodočih duševnih bolečin ni mogoče predvideti enake intenzivnosti kot pri ostalih dveh tožnikih.

Odločitev sodišča o stroških postopka se vedno šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP). Zato je treba dovoljenost revizije presojati v okviru 400. člena ZPP. Vendar pa odločba o pravdnih stroških gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Zahteva za vrnitev pravdnih stroškov je namreč akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno. Revizijsko sodišče poseže v stroškovni izrek odločbe sodišča druge stopnje le takrat, če to terja sprememba v glavni stvari (169. člen ZPP). Zato revizijsko sodišče v odločitev sodišča druge stopnje o pravdnih stroških ni posegalo.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določba zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).