Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica v tej fazi postopka še ni izkazala utemeljenosti svojih navedb, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma o njih še ni mogoče presojati, saj bo šele potek dokaznega postopka pokazal, ali je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen oziroma ali je tožena stranka ravnala v skladu z določbami ZDR-1, kar bo v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 morala tudi dokazati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v tej fazi, ko sodišče še ni izvajalo dokazov, verjetnost obstoja terjatve še ni izkazana, s tem pa že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ni podan. Pravilno je utemeljilo, da bi bila terjatev verjetno izkazana, če bi razlogi, ki govorijo v prid njenemu obstoju, prevladali nad nasprotnimi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica uveljavljala, da ji je tožena stranka za čas trajanja spora o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja dolžna plačati ustrezno nadomestilo plače in jo ponovno prijaviti v sistem vseh socialnih zavarovanj ter ji plačati ustrezen manjkajoč znesek nadomestila plače za mesec marec 2024. 2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da bo šele po izvedbi dokaznega postopka lahko presodilo, ali je bil razlog za redno odpoved zakonit v smislu 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče ni upoštevalo, da je pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iskati v njenem družinskem življenju, tj. v družinskih obveznostih ter socialnem poreklu. Sodišče bi moralo presojati, ali gre v primeru odpovedi tožnice za neutemeljene odpovedne razloge, katere tožnica zatrjuje. Tožnica pojasnjuje, da je do domnevnih kršitev blagajniških navodil prišlo v mesecu decembru 2023 in tega dne je delodajalec tožnico po navodilu prokuristke A. A. s pomočjo B. B. ob 16.00 uri povabil v pisarno. Tožnica meni, da bi jo predhodno moral delodajalec pisno obvestiti ter jo povabiti na zagovor, kar pa ni storil. Navedeno je delodajalec izvršil šele dne 19. 1. 2024, ko je tožnico povabil na zagovor. Delodajalec je nato tožnici dne 19. 1. 2024 prepovedal opravljati delo za čas trajanja postopka redne odpovedi iz krivdnega razloga. Nadrejeni B. B. jo je obtožil kraje in dejansko tega dne zoper tožnico začel kazenski postopek. S postavljanjem kapcioznih in sugestivnih vprašanj je tožnico spravil v hudo stisko. Tožnica navaja, da ji dnevno nastaja nenadomestljiva škoda, tako je njen sin v šoli bil deležen posmeha učiteljice, ko je bilo govora o zaposlitvi staršev, prav tako je velika verjetnost, da bo tožnica utrpela finančni zlom, preselitev in materialno škodo, ki jo je navedla v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnica meni, da je z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazala obstoj neutemeljenih odpovednih razlogov in je zato predlog za izdajo začasne odredbe dovolj substanciran, da bi temu sodišče lahko ugodilo. Sodišče naj z obravnavo vseh predloženih dokazov in listin ugotovi, da delodajalcu grozi le neznatna škoda v primerjavi s tožnico, in sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni odločitev sodišča prve stopnje in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnice v pritožbi in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pazi po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo odločilna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica je dne 15. 3. 2024 vložila tožbo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 29. 1. 2024. Dne 26. 4. 2024 je podala predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da sodišče toženi stranki naloži, da tožnici izplačuje nadomestilo plač za čas trajanja spora o nezakonitosti odpovedi in da jo ponovno prijavi v sistem vseh zavarovanj. Na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) izda sodišče v individualnem delovnem sporu začasno odredbo za zavarovanje terjatve po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po prvem odstavku 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, ki so določene v drugem odstavku tega člena. Izmed teh tožnica v pritožbi vztraja, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek verjetno izkazane težko nadomestljive škode.

7. Izdana začasna odredba je regulacijska, z njo se začasno, do pravnomočne odločitve o glavni stvari ureja sporno pravno razmerje. Z izdajo take odredbe se varuje obstoječe stanje in prepreči nastanek nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v primeru, ko kasnejše sodno varstvo ne bi moglo doseči svojega namena. Velja, da se sme izdati le izjemoma, v nujnih primerih in le ob izpolnitvi restriktivno presojanih pogojev, toliko bolj, če se pokriva s postavljenim tožbenim zahtevkom. V teh primerih se namreč lahko prejudicira odločitev o glavni stvari, s čimer predlog za izdajo začasne odredbe lahko postane vzvod za nadomestitev rednega sodnega postopka, posledično pa se poseže v varstvo pravic nasprotne stranke.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica v tej fazi postopka še ni izkazala utemeljenosti svojih navedb, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma o njih še ni mogoče presojati, saj bo šele potek dokaznega postopka pokazal, ali je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen oziroma ali je tožena stranka ravnala v skladu z določbami ZDR-1, kar bo v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 morala tudi dokazati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v tej fazi, ko sodišče še ni izvajalo dokazov, verjetnost obstoja terjatve še ni izkazana, s tem pa že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ni podan. Pravilno je utemeljilo, da bi bila terjatev verjetno izkazana, če bi razlogi, ki govorijo v prid njenemu obstoju, prevladali nad nasprotnimi.

9. Čeprav ni bil podan že temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost izkazane terjatve) in sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati še nadaljnjih pogojev, se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do nadaljnjih pogojev in pravilno zaključilo, da jih tožnica ni izkazala. Tožnica je zatrjevala, da bo ostala brez rednega mesečnega prihodka, ki ji omogoča eksistenco in s katerim preživlja mladoletne otroke in partnerja in nima drugih virov sredstev preživljanja. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da takšno zatrjevanje ne predstavlja ustrezne opredelitve težko nadomestljive škode, saj tožnica ni podala nobenih trditev (niti dokazil), s katerim bi konkretizirala svoje premoženjsko stanje oziroma premoženjsko stanje svoje družine.

10. Ni utemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje tožnice, da je izkazala predpostavko iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, tj. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo kot pavšalne trditve tožnice, da je tožena stranka ekonomsko močnejša stranka in ima zadostna finančna sredstva, da je predlagana začasna odredba ne bi finančno izčrpala.

11. Ker ni bil podan že temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, tj. verjetno izkazana terjatev, je sodišče prve stopnje tožničin predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1, saj tožena stranka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške.