Jedro

Izven območja nepremičnin, na katerih se nahaja trgovski kompleks, toženka ni bila dolžna izvajati svojih storitev, in s tem tudi ne skrbeti za čistost in varnost pohodne površine. Če pa je toženka te storitve dejansko vsakodnevno izvajala brez pravne podlage na celotni ploščadi pred trgovskim kompleksom, to še ne utemeljuje njene odgovornosti za morebitno opustitev izvajanja zimske službe na dan škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da ji tožena stranka plača znesek 15.974,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (I. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne 1.514,47 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da ugotovi utemeljenost njenega tožbenega zahtevka po temelju, zadevo pa zaradi odločanja o višini tožbenega zahtevka in odločitve o stroških vrne v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. V pritožbi tožnica sodbo označuje kot rezultat necelovite, nekritične in mestoma protipravne ter neprepričljive dokazne ocene. Utemeljuje, zakaj je sodišče brez podlage v dokazih zaključilo, da se je tožnica poškodovala na zemljiški parceli 3263/4 k.o. X, katere lastnica je Občina. Posledično oporeka tudi nadaljnjemu zaključku sodišča, da se tožnica ni poškodovala na zemljiški parceli, ki je v upravljanju toženke. Opozarja, da bi sodišče moralo izvesti njen pravočasno predlagani dokaz z vpogledom (pravilno: ogledom) na kraju samem, s katerim bi se zlahka potrdilo dejstvo, da je tožnica padla na površini, ki je v skupni lasti etažnih lastnikov trgovskega kompleksa. Meni, da je bila z opustitvijo izvedbe tega dokaza prikrajšana za pravico do izvajanja dokazov v svojo korist in za ustavno zagotovljeno pravico do poštenega sojenja. Poleg tega trdi, da sodišče za opustitev izvedbe omenjenega dokaza ni navedlo prav nobenih razlogov. Dodaja, da formalno lastništvo parcele, na kateri je padla, niti ni pravno pomembno, saj je na dejanski ravni (pa tudi glede na pogodbeno zavezo) na celotni ploščadi zimsko službo izvajala toženka. Sodišču očita, da je glede obstoja poledice na kraju padca povsem prezrlo njeno trditveno podlago kot tudi potrditev te podlage v dokaznem postopku. Niti do trditev niti do dokazov v zvezi z obstojem poledice se namreč v obrazložitvi sodbe ni opredelilo, čeprav gre za dopustne in relevantne navedbe. Nadalje nasprotuje dokazni oceni, da je posip s strani toženke tri dni prej zadostil skrbnosti čiščenja na dan škodnega dogodka (13. 2. 2015). Pojasnjuje, zakaj toženka ni ravnala ne s skrbnostjo strokovnjaka ne s povprečno skrbnostjo. Poudarja, da je bil škodni dogodek povsem predvidljiv in da bi ga bilo mogoče preprečiti s povsem običajnimi ukrepi. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njenih navedb o primerni obutvi in previdnosti pri hoji kritičnega dne. Kritizira tudi sklicevanje sodišča na judikaturo glede nezmožnosti zagotavljanja neprestanega in neprekinjenega nadzora nad površino v trgovskih centrih in trgovinah s strani delavcev oziroma upravnika. Poudarja, da je šlo v konkretnem primeru za hladno jutro s poledico in slano na ploščadi pred vhodom v obiskan trgovski center, torej za situacijo, kjer že običajna skrbnost od upravnika zahteva preverbo in čiščenje (posipanje) kritične površine. Utemeljuje, zakaj kritična ploščad ne predstavlja javne površine. Ta ploščad namreč ne predstavlja bližnjice naključnim mimoidočim in ni pod enakimi pogoji namenjena vsem, temveč samo etažnim lastnikom in obiskovalcem trgovskega objekta, kar jasno izhaja iz njene arhitekturne postavitve. Sicer pa tudi v primeru, da kritična ploščad predstavlja javno površino, toženka ne bi bila razbremenjena obveznosti, saj se je sama pogodbeno zavezala k izvajanju zimske službe in ne gre za prisilno prevalitev izvajanja dejavnosti s strani občine na toženko (zato za obravnavani primer tudi nista relevantni v sodbi citirani ustavni odločbi U-I-218/99 in U-I-63/00). Meni, da toženko k izvajanju obveznosti zavezuje že 10. člen Obligacijskega zakonika - OZ, še toliko bolj, ker gre za dnevno obiskano ploščad pred trgovskim centrom. Poudarja, da je kritičnega dne obstajala obveznost toženke čistiti, plužiti in posipati sporno ploščad.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo več argumentov za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za tožnici povzročeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo.1 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta odločitev pravilna že iz razloga, ker ni izkazano, da bi bila toženka tista, ki bi bila odgovorna za očitano opustitev dolžnega skrbnega ravnanja (to je za ustrezen posip domnevno drseče (poledenele) površine na ploščadi na mestu, kjer se je ob padcu poškodovala tožnica).

6. Pasivna materialnopravna legitimacija v konkretnem primeru ni podana že iz razloga, ker se mesto padca tožnice ne nahaja na območju, za katerega upravljanje je bila zadolžena toženka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnica padla izven zarisanih meja (tlorisa) stavbe. Ob tem se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo tožnice, fotografijo mesta padca v prilogi A 42 in druge listinske dokaze (B 4, B 5, A 4, A 44, A 45, A 46) ter vpogled v spletni Prostorski portal RS - Javni vpogled v nepremičnine (preko strani http://prostor3.gov.si/javni/login.jsp?jezik=sl). Tudi po oceni pritožbenega sodišča iz izvedenih dokazov ni razvidno, da bi se bil padec tožnice zgodil na lokaciji, ki jo omenja pritožba - to je nekje na meji med parcelama 1811/66 in 3264/2, obe k.o. X, ki predstavljata skupni del etažne lastnine Trgovsko poslovnega centra (v nadaljevanju: trgovski kompleks), za katerega upravljanje je odgovorna toženka. Iz vpogleda v prilogi B 5 in A 44 ter v spletni Prostorski portal RS je jasno razvidno, da najvišji zunanji nadstrešek trgovskega kompleksa sega še (globoko) na sosednjo nepremičnino parc. št. 1811/58 k.o. X, ki je po aktualnih zemljiškoknjižnih podatkih v lasti Republike Slovenije, padec tožnice pa se je zgodil na mestu pod tem zunanjim nadstreškom ali celo na odprtem, nepokritem območju (izven nadstreška) in nikakor ne bližje ali v sami notranjosti trgovskega kompleksa, kar sodi na območje parcel 1811/66 in 3264/2, obe k.o. X. 7. Ker je že na podlagi izvedenih dokazov mogoče s stopnjo prepričanja zaključiti, da se mesto padca tožnice ne nahaja na območju parcel 1811/66 in 3264/2, obe k.o. X, za katerih upravljanje je zadolžena toženka, tožničino pritožbeno vztrajanje pri izvedbi ogleda na kraju samem ni utemeljeno že iz tega razloga. Ta dokaz pa ni le nepotreben, temveč bi bil tudi neprimeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva. Tožnica namreč izvedbe ogleda na kraju samem ni predlagala ob hkratnem angažiranju izvedenca ustrezne stroke (npr. izvedenca geodeta), ki bi lahko pokazal parcelne meje med posameznimi nepremičninami.2 Zato zgolj z ogledom niti ne bi bilo mogoče razjasniti, na kateri oziroma čigavi nepremičnini se nahaja mesto tožničinega padca.

8. Prav tako za presojo toženkine pasivne materialnopravne legitimacije ni pravno pomembno dejstvo, da je toženka na podlagi Pogodbe o izvajanju storitev vzdrževanja in organizacije Trgovsko poslovnega centra z dne 1. 7. 2011 (priloga A 8) dejansko izvajala zimsko službo na celotni ploščadi pred trgovskim kompleksom. Izven območja nepremičnin, na katerih se nahaja trgovski kompleks (glej I.1. točko prej citirane pogodbe), toženka ni bila dolžna izvajati svojih storitev, in s tem tudi ne skrbeti za čistost in varnost pohodne površine. Če pa je toženka te storitve dejansko vsakodnevno izvajala brez pravne podlage na celotni ploščadi pred trgovskim kompleksom, to še ne utemeljuje njene odgovornosti za morebitno opustitev izvajanja zimske službe na dan škodnega dogodka.3

9. Glede na navedeno je izpodbijana sodba pravilna že iz razloga, ker tožnica ni uspela dokazati, da bi se kraj škodnega dogodka nahajal v območju upravljanja toženke. Posledično pa se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z drugimi spornimi okoliščinami konkretnega primera - kot so vprašanje (ne)izkazanosti poledice oziroma slane na mestu tožničinega padca, presoja (ne)skrbnosti ravnanja toženke in (ne)previdnosti tožnice kritičnega dne ter vprašanje, ali je bilo mesto padca na (ne)javni površini. Zato so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na navedene sporne okoliščine primera, vključno s pritožbenimi očitki sodišču prve stopnje glede nezadostne opredelitve do nekaterih okoliščin in glede sklicevanja na neprimerljivo judikaturo, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve pravno nepomembne in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje podrobneje.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe kot sporna izpostavilo naslednja vprašanja: 1) ali je toženka z zadostno skrbnostjo očistila površine pred trgovskim centrom, kjer je padla tožnica, 2) ali je tožnica padla izven območja upravljanja, ter 3) ali je tožnica padla na javni površini. V nadaljevanju iz obrazložitve sodbe izhajajo naslednji zaključki: a) da je tožnica padla izven območja upravljanja toženke - to je na delu ploščadi, ki se nahaja na zemljiški parceli, ki je v izključni lasti Občine Trbovlje, b) da je tožnica očitno padla zaradi slane, saj poledice ni dokazala, c) da je do nesreče očitno prišlo po naključju, d) da je toženka z zadostno skrbnostjo očistila površine pred trgovskim centrom (posip soli tri dni prej je zadostil skrbnosti čiščenja), ter e) da površina pred trgovskim centrom predstavlja javno površino, zaradi česar njeno čiščenje oziroma urejanje spada pod občinske gospodarske javne službe, te pa ni mogoče prisilno prevaliti na posameznike. 2 Primerjaj VSL sodbo II Cp 1087/2015 z dne 8. 7. 2015 v zadnjem odstavku 6. točke obrazložitve. 3 Primerjaj VSL sodbo II Cp 1087/2015 z dne 8. 7. 2015 na koncu 11. točke obrazložitve: Očitka o protipravni opustitvi pa glede na obrazloženo seveda ni mogoče utemeljiti niti s tem, da naj bi zavarovanec toženke na dan škodnega dogodka opustil narediti tisto, kar je sicer, ne da bi ga k temu zavezoval zakon, običajno (prostovoljno) delal.