Jedro

Cilj pripora po 2. odstavku 307. člena ZKP je uspešna izvedba postopka oziroma zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi do objave sodbe, v trenutku njegovega odrejanja pa sodišče ne more vedno zanesljivo predvideti, kdaj bo v postopku prišlo do objave sodbe, zato trajanja pripora ne more časovno omejiti in zakonodajalec tudi ni zahteval, da mora biti odrejeni pripor znotraj zakonsko postavljenega časovnega okvira najdaljšega trajanja posebej časovno določen.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolžene B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom dne 27.2.2007 odredilo pripor zoper obdolženo B.B. iz razloga po 2. odstavku 307. člena ZKP. Pritožbo zagovornika obdolženke je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom dne 23.3.2007 zavrnilo.

2. Zagovornik obdolženke je zoper sklep pritožbenega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri, kot pravi, uveljavlja vse pritožbene razloge po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločitev. V obrazložitvi vloge zagovornik navaja, da je zato, ker v izpodbijanem sklepu ni navedeno, koliko časa lahko traja pripor, podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer ne navede katera takšna kršitev naj bi bila podana oziroma katera določba kazenskega postopka je bila s tem kršena. Zagovornik obdolženke še zatrjuje, da na uveljavljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka kaže tudi dejstvo, da ne razpolaga z vsemi obtožnimi predlogi, ki naj bi bili po mnenju sodišča druge stopnje pravilno vročeni obdolženki.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru, podanem skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da okoliščina, da v izpodbijanem sklepu ni določen čas trajanja pripora ne predstavlja kršitev določb kazenskega postopka, ki vpliva na zakonitost odločbe, saj je omejitev časa trajanja pripora določena v samem zakonu v 2. odstavku 307. člena ZKP. Vrhovna državna tožilka ugotavlja, da ni mogoče pritrditi vložnici, da očitno izmikanje obdolženke prihoda na glavno obravnavo ni bilo zanesljivo ugotovljeno in opozarja na podatke v spisu iz katerih izhaja, da obdolženka ni bivala na naslovu, ki ga je sama navedla, prav tako pa tudi zavrača zagovornikov dvom o tem, da so bili obdolženki pravilno vročeni obtožni predlogi.

B.

4. Zakon o kazenskem postopku v 2. odstavku 307. člena, ki določa pogoje za odreditev pripora za obtoženca, ki je v redu povabljen, pa se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo in za pripor ni nobenega razloga iz 201. člena ZKP ne določa, da mora sodišče odrejeni pripor časovno omejiti, določa pa, da lahko pripor po navedeni zakonski določbi traja, če ni prej odpravljen, do objave sodbe, najdalj pa mesec dni. Prav iz takšne ureditev sledi, da je cilj pripora po navedeni določbi uspešna izvedba postopka oziroma zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi do objave sodbe. V trenutku odrejanja pripora sodišče često ne more zanesljivo predvideti, kdaj bo v postopku prišlo do objave sodbe zato trajanja pripora ne more časovno ali datumsko omejiti. Prav zato zakonodajalec tudi ni zahteval, da mora biti odrejeni pripor znotraj zakonsko postavljenega časovnega okvira najdaljšega trajanja posebej časovno določen, je pa sodišče dolžno, skladno z določbami člena 200 ZKP, ki se pri tem priporu smiselno uporabljajo, postopati posebno hitro, pripor sme trajati najkrajši potrebni čas in ga je treba odpraviti brž ko prenehajo razlogi zaradi katerih je bil odrejen. Glede na navedeno razlago za izpodbijano odločitvijo oziroma s sklepom ni bila kršena določba 2. odstavka 307. člena ZKP.

5. Druge kršitve, ki jih vložnik uveljavlja kot pritožbene razloge po 420. členu ZKP, kršitve določb kazenskega postopka, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niso opredeljene niti z navedbo členov zakona, katerih določbe naj bi bile kršene, niti z navajanjem razlogov, za kakšno kršitev gre. V tem delu zahteva nima trditvene podlage, ki bi omogočila preizkus obstoja kršitev, zato se je Vrhovno sodišče pri odločanju omejilo na ugotavljanje obstoja zatrjevane kršitve določbe 2. odstavka 307. člena ZKP in ugotovilo, da ta ni podana. Zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.