Jedro

Od spremembe izvajanja posesti je v vsakem primeru minilo več let, zato se je spremenjeni način izvajanja posesti ustalil do stopnje, ki uživa posestno varstvo. To velja ne glede na to, ali je tožnik posest opustil, kot trdi toženec, ali pa jo je zgolj spremenil v nekajkrat letni prehod peš ali z manjšim traktorjem, kot trdi tožnik.

V skladu z ustaljeno sodno prakso se tožba zaradi motenja posesti lahko naperi tudi proti tistemu, ki je naročil motilno dejanje, ga odobril, dopuščal ali imel od njega koristi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencu: 1) naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje nepremičnine parc. št. 785/1 k. o. X1 tako, da v roku 8 dni s trase poti, ki jo za dostop do svoje nepremičnine parc. št. 788/1, in sicer z dela trase, ki leži neposredno ob jugozahodni stranici kozolca, odstrani tam parkirano prikolico tako, da bo lahko tožnik nemoteno izvrševal posest te trase poti (I. točka izreka); 2) prepovedalo, da v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posega v posest tožnika, ki jo ima na nepremičnini parc. št. 785/1, zlasti da na traso poti, ki poteka od javne poti parc. št. 2790/1, preko nepremičnin parc. št. 785/2 in 785/1 ob jugozahodni stranici kozolca na parc. št. 785/1 ponovno parkira prikolico, kakšno drugo vozilo ali nasploh, da tam postavi kakršne koli druge ovire, ki bi tožnika onemogočale ali mu ovirale uporabo te trase, ki jo uporablja za dostop do svoje nepremičnine (II. točka izreka), in 3) naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 1.795,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov, ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je pravni pouk v izpodbijanem sklepu nepravilen, saj v pravdah zaradi motenja posesti pritožbeni razlogi zoper sklep, s katerim je postopek končan, niso omejeni. Z napačnim pravnim poukom pa ni bilo poseženo v pravico toženca do pritožbe. Toženec je namreč zmotnost pravnega pouka pravočasno prepoznal in je pritožbo vložil iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih pritožbeno sodišče v nadaljevanju tudi vsebinsko obravnava.

6.Tožnik je v postopku uveljavljal varstvo posesti na poti, ki vodi od javne ceste preko nepremičnin v lasti toženčevih otrok do nepremičnine tožnika. Trdil je, da je toženec njegovo posest motil s tem, ko je 10. 5. 2024 na najožji del poti ob kozolcu parkiral prikolico.

7.Tako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje je tudi v pritožbenem postopku sporno zlasti posestno stanje pred motilnim ravnanjem.

8.Pritožnik izpodbijanemu sklepu neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le, če sodišče napačno povzame oziroma prenese v obrazložitev odločbe vsebino listin ali zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa v primeru, ko te dokaze nepravilno dokazno vrednoti. V zadnjem primeru gre (lahko) le za napačno dokazno oceno in s tem pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9.Pritožnik obširno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožnikova družina na nepremičnini parc. št. 788/1 do pred petimi let njivo, in trdi, da je tožnik obdelovanje njive opustil že mnogo let pred tem. Vendar pa čas prenehanja uporabe tožnikove parcele kot njive za odločitev v postopku zaradi motenja posesti ni pomemben, zato so nepomembne tudi s tem povezane izpovedi strank in prič ter pritožbene navedbe, ki napadajo ugotovitve sodišča prve stopnje glede njihove verodostojnosti. Ni namreč sporno, da se je z opustitvijo obdelovanja njive izvajanje tožnikove posesti na sporni poti spremenilo. Od te spremembe pa je v vsakem primeru minilo več let, zato se je spremenjeni način izvajanja posesti ustalil do stopnje, ki uživa posestno varstvo. To velja ne glede na to, ali je tožnik posest opustil, kot trdi toženec, ali pa jo je zgolj spremenil v nekajkrat letni prehod peš ali z manjšim traktorjem, kot trdi tožnik.

10.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil teren ob jugozahodni strani kozolca dovolj utrjen, da je ves čas omogočal prehod z manjšim traktorjem, prav tako je ugotovilo, da je bila kljub raznoraznim oviram, ki so se skozi leta nahajale na trasi poti (npr. avtomobili, avtobusna postaja, kup zemlje, jama, vejevje), ta ves čas prevozna z manjšim traktorjem. Ob tem se je sklicevalo na fotografije ter izpovedi tožnika in prič A. A., B. A., C. C., D. C. in E. E. Pritožnik v pritožbi vztraja, da je bila trasa zaraščena in da so bili na njej kupi zemlje in peska ter razna vozila, vendar se z razlogi sodišča prve stopnje konkretno in vsebinsko ne sooči. Kljub temu, da navaja razloge za pristranskost prič C. C., D. C. in E. E., tako ne pojasni, kateri del njihove izpovedi glede prevoznosti poti ocenjuje za vplivan in neverodostojen.

11.Pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik tudi po prenehanju obdelovanja njive za dostop do svoje nepremičnine uporabljal pot preko nepremičnin toženčevih otrok. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je tožnikov sin B. A. izrecno potrdil vožnje preko sporne parcele, tožnikova žena A. A. pa je to storila smiselno. Tožnik je sam navajal, da se je po sporni poti s traktorjem peljal le dva do trikrat na leto. Dejstvo, da ga toženec in ostale zaslišane priče pri tem niso opazile, zato ni tako nenavadno, da bi samo po sebi vzbujalo pomisleke v verodostojnost izpovedi tožnika in njegovih družinskih članov. To velja toliko bolj, ker iz izpovedi ostalih prič, vključno s pričo F. F., izhaja, da spornim nepremičninam niso namenjale posebne pozornosti, saj niso bile dobro seznanjene s spreminjajočimi razmerami na njih. Tudi odsotnost kolesnic na poti glede na pogostost uporabe ne more biti odločilna, kakor tudi ne sklicevanje pritožnika, da so bile na sosednji parceli D. C. takšne kolesnice vidne. Pritožnik namreč zanemari ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila podlaga na spornih nepremičninah bolje utrjena, spregleda pa tudi izpoved tožnika, da se je preko parcele D. C. peljal s kombajnom in ne z manjšim traktorjem.

12.Pritožnik zlasti v laičnem delu pritožbe natrosi posamezne, iz konteksta iztrgane delce izpovedi posameznih prič, ki se v večjem delu nanašajo na pravno nepomembna dejstva. Ob tem skuša z lastno subjektivno oceno in navajanjem novot vzbuditi dvom v njihovo verodostojnost. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom pritožbe ugotavlja, da nobena od navedb ni takšna, da bi omajala dokazne zaključke sodišča prve stopnje, pri čemer se v nadaljevanju izrecno opredeljuje le do bistvenih. Ob pritožbenem opozorilu na izpoved tožnika, da je šel po umiku prikolice preveriti, ali se po poti morebiti da priti s traktorjem, pritožnik zanemari, da ga je predhodno tožnik pisno pozval k umiku prikolice. Iz tega izhaja, da se je izpostavljena izpoved nanašala na domnevo tožnika, da je lahko toženec poleg prikolice postavil na pot še kakšno drugo oviro. Pritožba ne omaje ugotovitve sodišča prve stopnje o verodostojnosti C. C. Ta kljub v pritožbi zatrjevanemu sorodstvenemu razmerju s tožnikom ni izpovedal, da ga je v zadnjem obdobju videl voziti po sporni poti ali opravljati dela, temveč le, da je bila tožnikova nepremičnina ob košnji urejena. Sklep, da takšna izpoved potrjuje tožnikovo izpoved o dostopanju na parcelo z namenom obrezovanja in obsekavanja grmovja in dreves, pa je nato napravilo sodišče in ne priča. Izpoved D. C. o tem, da tožnik do svoje parcele ni dostopal preko njegove nepremičnine, je potrjena z dopisom z dne 23. 6. 2009, s katerim mu je takšno uporabo prepovedal, zato ne morejo biti uspešna pritožbena opozorila o strahu priče, da bi tožnik v primeru neuspeha v tej pravdi zahteval dostop preko pričine nepremičnine.

13.Toženec v zvezi z motilnim ravnanjem v pritožbi izpostavlja, da je prikolico na pot postavil G. G., s čimer meri na odsotnost svoje pasivne legitimacije. Vendar pri tem spregleda dvoje. Najprej to, da je takšna navedba nedopustna pritožbena novota, saj je toženec v vlogah pred sodiščem prve stopnje sam navajal, da je po zaključku del ob kozolec parkiral prikolico, in je enako izpovedal tudi med zaslišanjem. Drugič pa zato, ker se v skladu z ustaljeno sodno prakso tožba zaradi motenja posesti lahko naperi tudi proti tistemu, ki je naročil motilno dejanje, ga odobril, dopuščal ali imel od njega koristi. Vsaj zadnje tri okoliščine so pri tožencu podane.

14.Čeprav prikolica po pozivu tožnika z dne 16. 4. 2024 ni bila odstranjena z namenom slediti temu pozivu, je dejstvo, da je vsaj od 25. 4. 2024 do 5. 5. 2024 na poti ni bilo. Tožnik je zato upravičeno štel, da je toženec njegovemu pozivu sledil in je sodni postopek zaradi motenja posesti sprožil po ponovnem parkiranju prikolice, ko je bilo očitno, da mu toženec posesti ne bo omogočil prostovoljno.

15.Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na 426. člen ZPP in 33. člen Stvarnopravnega zakonika pravilno opozorilo na meje odločanja v postopkih v pravdah zaradi motenja posesti. Sodišče v njih nudi varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Odločanje o pravicah ni predmet teh postopkov zato so nepomembne vse pritožbene navedbe, ki tožniku oporekajo pravico uporabe sporne poti.

16.V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17.Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Za potrebne stroške tožnika pritožbeno sodišče šteje 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in povišano za 22 % DDV znaša 279,99 EUR. Toženec mora priznani znesek stroškov tožniku povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

-------------------------------

1

Ker se vse v sklepu navedene nepremičnine nahajajo v k. o. X, sodišče v nadaljevanju obrazložitve vse parcelne številke označuje brez navedbe k. o.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 128, 128/2, 338, 338/1, 424, 426

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.