Jedro

Načelo "in dubio pro reo" pomeni, da bo obdolženec oproščen ne le v primeru dvoma, ampak tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je izvršil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je na nejavni seji podvomilo v pravilnost ocene odločilnih dokazov in na podlagi tega sprejete pravilnosti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje glede dokazne ocene izpovedbe oškodovanca in priče. Sklenilo je, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 380. člena ZKP ter da bo z opravljeno obravnavo pred sodiščem druge stopnje zadeva hitreje zaključena.

Izrek

Pritožbi zagovornice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

obdolženega A. A.,

sina B. B. in C. C., rojene ..., rojen ... v Š., EMŠO: ..., državljana Slovenije, stanujočega ..., poročenega, upokojenca, nekaznovanega, na prostosti;

iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe

da je z grdim ravnanjem zato, da bi mld. D. D., rojenega ..., učenca osnovne šole ..., ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo, s tem, da je 24. 1. 2018 okoli 12.45 ure na hodniku II. nadstropja osnovne šole ..., po tem, ko ga je kot učitelj med šolsko uro zaradi motenja pouka poslal iz razreda na hodnik, po zaključku te šolske ure pristopil do njega in ga najprej s pestjo udaril v predel trebuha, da se je D. D. zaradi bolečin zvil, nato še brcnil v predel hrbta, ko pa se je D. D. dvignil, pa ga še z rokama odrinil, v posledici česar je D. D. utrpel udarnino trebušne stene in udarnino hrbta z bolečinami ter je bil prestrašen in vznemirjen,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika.

Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice, proračun.

Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanca D. D. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Žalcu obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Izreklo mu je denarno kazen v znesku 770,00 EUR, ki jo mora obdolženi plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti te sodbe. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 726,98 EUR ter povrniti potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke ter nagrado njegove pooblaščenke, prav tako pa mora plačati sodno takso v višini 250,00 EUR. V skladu s prvim in drugim odstavkom 105. člena ZKP je oškodovanca D. D. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženi po svoji zagovornici. V pritožbi je uvodoma navedel, da se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava ter zoper odločbo o odmeri kazenske sankcije. Višjemu sodišču v Celju je predlagal, da pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti obtožbe, podredno pa, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeno sodišče se je na pritožbeni seji dne 10. 10. 2023 seznanilo s stanjem stvari in sklenilo, da o vloženi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje odloči na podlagi opravljene glavne obravnave, saj je ocenilo, da so izpolnjeni vsi kumulativno predpisani pogoji iz prvega odstavka 380. člena ZKP. Na nejavni seji je namreč podvomilo v pravilnost ocene odločilnih dokazov in na podlagi tega sprejete pravilnosti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje in sicer glede sprejete dokazne presoje izpovedbe oškodovanca D. D. ter njegove matere E. E., posebej in v zvezi z nekaterimi drugimi dokazi, na katere je oprta izpodbijana sodba. Po tem, ko je ocenilo, da zaradi celovite presoje kazenske zadeve ni potrebno izvajati oziroma ponavljati vseh dokazov, ki jih je na glavni obravnavi izvedlo že sodišče prve stopnje in ob upoštevanju, da je od storitve kaznivega dejanja, ki se očita obdolženemu preteklo že več kot pet let, je pritožbeno sodišče sklenilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz prvega odstavka 380. člena ZKP ter da bo z obravnavo pred sodiščem druge stopnje zadeva hitreje končana.

Obdolženi A. A. se je na pritožbeni obravnavi zagovarjal smiselno enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, glede podpisa zapisnika sestanka na šoli dne 25. 1. 2018 pa je še dodatno poudaril, da je bil v podpis praktično prisiljen, saj bi v nasprotnem primeru izgubil službo. Bil je pod hudim stresom in pritiskom, zato se je v tistih okoliščinah odločil, da zapisnik podpiše, kljub temu, da je že takoj, ko mu je bil predočen, nasprotoval zapisani vsebini o tem, da je dejanje priznal. Ponovno je večkrat povedal, da oškodovanca ni udaril, ne brcnil, nikoli mu ne bi želel škodovati, temveč si je prizadeval, da bi ga bolj pritegnil za sodelovanje v šoli, saj je bil seznanjem s oškodovančevimi težavami tako v domačem, kot tudi v šolskem okolju.

Po izvedenem dokaznem postopku je državna tožilka predlagala, da sodišče zavrne pritožbo zagovornice in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornica obdolženega je predlagala, da pritožbeno sodišče obdolženca v celoti oprosti obtožbe.

Po opravljeni obravnavi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je pritožba zagovornice utemeljena in je izpodbijano obsodilno sodbo spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe.

Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, je po opravljeni obravnavi sodišča druge stopnje pokazal, da zagovornica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, medtem, ko njena pritožba v delu, ko zgolj neobrazloženo zatrjuje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev materialnega prava, ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam glede nedopustnosti modifikacije obtožnega predloga, kakor tudi ne, da opis kaznivega dejanja, naveden v obtožbi, ni konkretiziran.

V skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP sme tožilec med glavno obravnavo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Tožilec sme spremeniti obtožbo tako, da spremeni opis dejanskega stanja v korist ali v škodo obdolženca, vendar se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. Sprememba opisa dejanja ima lahko za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem ali milejšem kazenskem zakonu. Obtožbe pa ni mogoče spremeniti tako, da bi bil obdolženec obtožen za povsem drugo kaznivo dejanje ali da bi bila namesto obtoženca za isto dejanje obtožena druga oseba. V tem primeru bi šlo za nedovoljeno spremembo obtožbe, katero sodišče ne sme dopustiti.

V obravnavani zadevi je bil najprej dne 7. 9. 2018 vložen subsidiarni obtožni predlog z očitkom kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, storjenega na škodo takrat mladoletnega oškodovanca D. D. Očitek je zajemal dogodek z dne 24. 1. 2018, pri čemer so se obdolžencu očitala naslednja izvršitvena ravnanja: „da je pristopil do mladoletnega oškodovanca, ga brez besed močno boksnil v predel trebuha, brcnil v predel križa tako močno, da je mladoletnega oškodovanca premaknilo, … z obema rokama prijem pod rame in ga sunil v vrata učilnice … zaradi česar je oškodovanec utrpel zavrto in bolečo gibljivost lumbosakralne hrbtenice … bil je dva dni odsoten od pouka, več dni je miroval in trpel bolečine“. Tekom prvega sojenja je Okrožno državno tožilstvo v Celju prevzelo kazenski pregon zoper obdolženca dne 16. 11. 2020. Okrožni državni tožilec je na naroku dne 8. 3. 2021 nato modificiral obtožni predlog tako, da je obdolžencu očital kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 z očitkom: „da je obdolženi mladoletnega oškodovanca zaradi motenja pouka poslal iz razreda na hodnik, po zaključku ure pristopil do njega in ga najprej s pestjo udaril v predel trebuha, da se je oškodovanec zvil, nato ga je še brcnil v predel hrbta …, z rokama odrinil, v posledici česar je oškodovanec utrpel udarnino trebušne stene in udarnino hrbta z bolečinami, ter je bil prestrašen in vznemirjen“. Državni tožilec je obtožbo modificiral na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi, zlasti na podlagi podanega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke, pri čemer se opis dejanja v obtožbi nanaša na isti historični dogodek. Takšna modifikacija je vsekakor dopustna, saj je v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP.

Po oceni pritožbenega sodišča opis kaznivega dejanja v modificiranem obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Celju vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Opis kaznivega dejanja v modificiranem obtožnem predlogu tožilstva, ki je tudi povzet v izrek izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje vsebuje abstrakten opis kaznivega dejanja grožnje, ki je konkretiziran v nadaljevanju z očitki, „da je obdolženi kot učitelj po zaključku šolske ure pristopil do mladoletnega oškodovanca in ga najprej s pestjo udaril v predel trebuha, … nato še brcnil v predel hrbta, … nato pa ga še z rokama odrinil, v posledici česar je D. D. utrpel udarnino trebušne stene in udarnino hrbta z bolečinami ter je bil prestrašen in vznemirjen“. Opis kaznivega dejanja tako vsebuje konkretna izvršitvena dejanja, kakor tudi prepovedano posledico. Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da opis kaznivega dejanja ni konkretiziran.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je domneva nedolžnosti kot jamstvo ustavnega in konvencijskega ranga (27. člen Ustave in drugi odstavek 6. člena EKČP) eden osrednjih temeljev demokratičnega kazenskopravnega procesnega sistema in eden izmed nepogrešljivih elementov koncepta poštenega sojenja. Sodišče sme obdolženca obsoditi, če je prepričano o njegovi krivdi. Če je kljub izvedenim dokazom v dvomu glede krivde, pa mora v skladu s pravilom in dubio pro reo kot prvini domneve nedolžnosti odločiti v korist obdolženca in slednjega oprostiti. Ustrezna uporaba pravila in dubio pro reo pomeni, da bo obdolženec oproščen ne le v primeru dvoma, ampak tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je izvršil očitano mu kaznivo dejanje. Izrek oprostilne sodbe je nujen v vseh procesnih položajih, ko ne bo na ravni onkraj razumnega dvoma ugotovljeno, da je obdolženec v objektivnem in v subjektivnem pogledu kriv.

14.Temeljni obremenilni dokaz proti obdolžencu je izpovedba oškodovanca D. D. V času obravnavanega dogodka je bil star 15 let in je obiskoval 8. razred osnovne šole v ..., na kateri je predmet fizike poučeval obdolženi. Oškodovanec je bil prvič zaslišan na glavni obravnavi dne 5. 9. 2019. Povedal je, da ga je dne 24. 1. 2018 obdolženi pri uri fizike poslal iz razreda, ker je motil pouk. Ob koncu ure med odmorom se je skupaj s sošolci nahajal na hodniku, ko je do njega pristopil obdolženi in ga s pestjo udaril v pleksus tako močno, da se je zato sklonil v položaj počepa, saj ga je zabolelo in mu vzelo sapo. Obdolženi pa ga je nato brcnil še v hrbet. Pri tem je obdolženca vprašal, kaj je z njim narobe, da nima pravice to delati in se ga dotikati, ko pa ga je obdolženi še odrinil, ga je premaknilo nekaj korakov nazaj proti steni učilnice med kemijo in fiziko. Na ponovnem zaslišanju na glavni obravnavi dne 25.11.2022, skoraj pet let po dogodku, je oškodovanec povedal, da vztraja pri svoji prvi izpovedbi, da se podrobnosti ne spominja več, saj je od dogodka minilo že več let, ni se spominjal, da bi ga obdolženi odrinil, ni se spomnil, da bi se zaupal F. F., niti kaj je imel takrat oblečeno. Ko mu je bilo predočeno mnenje sodne izvedenke, da sta morala biti udarec s pestjo v trebuh in brca z obuto nogo v hrbet, v kolikor je do njih prišlo, zelo rahla, je odgovoril, je bil takrat star komaj 15 let udarec in je bilo to zanj močno. Pri svoji izpovedbi je vztrajal tudi na pritožbeni obravnavi dne 17. 11. 2023, ko je še dodal, da se podrobnosti, zaradi poteka časa, ne spominja. Na vprašanje, kako se je počutil ob dogodku, je odvrnil, da mu ni bilo ravno prijetno. Šele, ko mu je pooblaščenka predočila izpovedbo njegove matere, da je bil zaradi dogodka vznemirjen, je temu pritrdil. Ko mu je bila predočena izpovedba matere, da je bil obdolženi po dogodku iz dneva v dan bolj žaljiv do njega, da ga med uro ni pustil na stranišče, da ga je vedno bolj psihično maltretiral, je odgovoril, da se od vsega naštetega spominja le, da je od sošolcev, ki so bili pridni v šoli, slišal, kako jim je obdolženi govoril, naj se ne družijo z njim, na tej osnovni šoli pa ni več želel nadaljevati šolanja, ker se od obravnavanega dogodka v tej sredini ni dobro počutil.

15.Sodišče prve stopnje je izpovedbo oškodovanca ocenilo kot verodostojno z obrazložitvijo, da je skladna z izpovedbo njegove matere E. E., zdravstveno dokumentacijo in z mnenjem izvedenke sodnomedicinske stroke. Takšnim zaključkom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni moglo slediti. Priča E. E. je tekom kazenskega postopka, čeprav je bila večkrat zaslišana, res izpovedovala v bistvenih delih skladno, vendar pa je potrebno izpostaviti, da ni bila neposredna priča dogodka, temveč je o njem lahko izpovedala le to, kar ji je povedal sin. Logično in življenjsko razumljivo je, da je sinovim navedbam verjela in njegove besede, kako ga je obdolženi s pestjo udaril v trebuh in nato še brcnil v hrbet, vzela zelo resno. Razumljivo je, da ga je še istega dne, ko je doma tožil za bolečinami, peljala k zdravniku, se na nasilje, opisano s strani sina, odzvala tako, da je nemudoma poklicala na šolo, o dogodku obvestila svetovalno delavko in tudi soglašala, da se naslednjega dne vsi skupaj dobijo na sestanku v šoli z namenom, da bi se dogodek razjasnil. Njeno izpovedbo o tem, kako je ukrepala, ko ji je sin povedal za obdolženčevo domnevno nasilno ravnanje zoper njega, kako je potekal sestanek na šoli naslednjega dne, zakaj sprva ni želela dejanja prijaviti policiji, ocenjuje kot verodostojno tudi pritožbeno sodišče. Njeni komunikaciji s svetovalno delavko neposredno po dogodku pritrjuje izpovedba priče G. G., uradna zaznamka z dne 24.1.2018, ki ju je sestavila G. G. ter dopis, ki ga je po elektronski pošti istega dne poslala ravnatelju šole H. H. Posledično je bil sestanek na šoli naslednjega dne, o čemer so skladno izpovedali E. E., G. G., H. H. in nenazadnje tudi obdolženi. Vsebina in potek sestanka sta razvidna iz zapisnika o sestanku z dne 25. 1. 2023, katerega so ga naslednjega dne podpisali vsi udeleženci ( vsi so skladno izpovedali, da je zapisnik na sestanku dne 25.1.2018 „na roke“ pisala G. G., ki je nato na računalnik prepisala čistopis, slednjega pa so naslednjega dne prebrali in podpisali vsi udeleženci sestanka ).

16.Ne glede na vse navedeno ni mogoče mimo dejstva, da je oškodovančeva mati le posredna priča, ki dogodka sama ni videla, temveč je ves čas imela pred očmi tisto verzijo dogajanja, katero ji je predstavil njen sin. Teh očitkov pa ostali dokazi, ki so bili izvedeni tekom sojenja na prvi stopnji, niso potrdili. Oškodovanec je trdil, da je obdolženi med odmorom pristopil do njega, ko je stal na hodniku s svojimi sošolci, ga v pričo njih s pestjo močno udaril v pleksus, zaradi česar mu je vzelo sapo in se je sklonil, takrat pa ga je še z nogo brcnil v hrbet. Brca je bila tako močna, da je naslednja dva dni ostal doma in je moral jemati, kot je izpovedala njegova mati, protibolečinske tablete ( Lekadol ). Oškodovanec ni znal navesti niti enega sošolca oziroma učenca, ki bi bil takrat na hodniku skupaj z njim, čeprav je povedal, da je stal na hodniku s sošolci in da je bilo takrat v bližini najmanj 20 učencev. Nihče izmed zaslišanih takratnih učencev osnovne šole, ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo na glavni obravnavi, pa ni potrdil, da bi dogodek videl, oziroma o njem v naslednjih dneh slišal. Ničesar tudi ni zaznala dežurna učiteljica I. I., ki je celo povedala, da je med odmori na hodniku večje število učencev nižjih razredov in ti mali otroci pridejo dežurni učiteljici povedati, če se že nekdo ″polula mimo školjke na stranišču″, medtem ko o obravnavanem dogodku nihče ni povedal ničesar, sama pa bi si zagotovo zapomnila, če bi bilo kakšno takšno dejanje sploh omenjeno.

17.Dogodka se ni spominjal niti F. F., kateri je izpovedal, da je bil v obravnavanem času na osnovni šoli v Celju pogodbeno zaposlen za pomoč učiteljem pri dežurstvih na hodniku in v garderobah. Šele, ko mu je sodišče prve stopnje predočilo vsebino dopisa, poslanega po elektronski pošti s strani G. G. dne 24.1.2018 ravnatelju ( „... Po tistem, ko sem prvič prišla k vam s telefonsko informacijo ga. E. E., je k meni prišel F. F. Povedal je, da mu je D. D. po pouku povedal, da ga je A. A. udaril“), je dopustil možnost, da mu je D. D.dogodek omenil, medtem, ko se ga sam ni več spominjal.

18.Po oceni pritožbenega sodišča je povsem neverjetno, da bi učitelj med odmorom ob prisotnosti večjega števila dijakov na tako brutalen način, kakor ga je opisal oškodovanec, obračunal z dijakom. Kaj takšnega, če bi se v resnici zgodilo, namreč ne bi moglo ostati skrito. Takšen brutalen fizični napad bi gotovo ostal v spominu vsaj dežurnemu F. F., glede katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu je oškodovanec po dogodku o fizičnem napadu s strani obdolženca povedal. Oškodovančeve izpovedbe, da ga je obdolženec na hodniku med odmorom močno udaril v pleksus in nato še brcnil v hrbet, ni potrdil tudi ne njegov sošolec J. J., za katerega je bilo ugotovljeno, da je o dogodku na šoli obravnavanega dne prvi povedal oškodovančevi materi. Povedal je, da je videl, kako sta se po končani uri fizike D. D. in obdolženi na hodniku pogovarjala, ni pa videl nobenega fizičnega nasilja s strani obdolženca nad oškodovancem. Povedal je sicer, da mu je D. D. pri naslednji uri povedal, da ga je obdolženi močno prijel za roko in ga boksnil v pleksus, medtem, ko o brci ni bilo govora, ob tem pa je še dodal, da oškodovancu že takrat ni verjel, ker je prepričan, da obdolženi česar takšnega ne bi naredil. Oškodovanec pa je, drugače kot priča J. J., trdil, da ga pri naslednji šolski uri ni bilo več na šoli, saj se je po tem, ko ga je obdolženi udaril in brcnil, preoblekel ter odšel domov. V tem delu je izpovedba oškodovanca ovržena ne le z izpovedbo J. J., temveč tudi z izpovedbo G. G. Slednja je povedala, da je oškodovanec pri naslednji uri kemije prav tako motil pouk, zaradi česar ga je učiteljica kemije K. K. pripeljala k njej kot k svetovalni delavki, kar je v skladu s sprejetimi pravili šole v takšnih primerih. Oškodovanec je na obravnavi pred sodiščem druge stopnje dne 17. 11. 2023 ob predočenju njunih izpovedb sicer trdil, da obe priči lažeta, čemur pa pritožbeno sodišče ni verjelo. Nobenega razloga ni najti, da bi priči J. J. in G. G. lagali glede dejstva ali je bil oškodovanec navzoč pri naslednji šolski uri kemije, ali ne. Nenazadnje je tudi oškodovančeva mati izpovedala, da je za dogodek najprej izvedela s strani J. J., ki je prišel iz šole pred njenim sinom in da se ji zdi, da je bil sin tistega dne na šoli še na kosilu. Navedena dejstva nikakor ne pritrjujejo oškodovančevi trditvi o bolečinah, ki naj bi mu jih prizadejal obdolženi z udarcem v pleksus in z brco v hrbet.

19.Zaključkom sodišča prve stopnje, da je oškodovanec utrpel poškodbe na način, kot je to zatrjeval v svoji izpovedbi oziroma na način, kot se obdolžencu očita v modificiranem obtožnem predlogu, pa tudi ne pritrjuje mnenje sodne izvedenke.

20.Sodišče prve stopnje je v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je izvedenka ugotovila, da je mladoletni oškodovanec utrpel udarnino trebušne stene in udarnino hrbta. Takšna navedba sodišča prve stopnje je napačna, saj je iz izvedenskega mnenja, ki ga je izdelala sodna izvedenka specialistka patologije in sodne medicine L. L., dr. med., razvidno, da je izvedenka v pisnem izvedenskem mnenju v točki 1 zapisala, da iz razpoložljive zdravstvene dokumentacije, ki je bila tudi podlaga za izdelavo njenega izvedenskega mnenja, izhaja, da je oškodovanec D. D. v dogodku dne 24. 1. 2018 utrpel udarnino trebušno stene in udarnino hrbta. Ti dve poškodbi sta ugotovila zdravnika, ki sta oškodovanca pregledala in se, zaradi oškodovančevih trditev o tem, kako je zadobil ti dve poškodbi, odločila tudi za nadaljnjo diagnostiko. Zdravnika pa pri pregledu mladoletnega oškodovanca na mestu trebuha in hrbta nista ugotovila zunanjih znakov poškodb, ni bilo opaznih udarnih (kontuzijskih značk), temveč sta na poškodovanja oškodovanca zdravnika posumila na podlagi subjektivne navedbe oškodovanca o bolečini in zavrti gibljivosti, medtem ko objektivnega izvida, ki bi zagotovo potrdil navedbo oškodovanca o načinu poškodovanja zdravnika pri pregledu, nista ugotovila. Izvedenka je v svojem izvedenskem mnenju zaključila, da sicer ni mogoče povsem izključiti, da je poškodba v predelu trebušne stene oškodovanca, ki objektivno ni bila izkazana, izkazovala pa se je kot bolečina ob rahlem pritisku na predel žličke in pod desnim rebrnim lokom, nastala ob udarcu s topim predmetom, kot je roka stisnjena v pest. Ker pa na površini kože ni bilo vidnih znakov poškodovanja, je moral biti, po mnenju izvedenke, udarec z golo roko v predel trebuha zelo šibak. Tudi v predelu hrbta ni bilo opisanih zunanjih znakov poškodovanja. Glede na navedeno sicer ni mogoče popolnoma izključiti, da je poškodba hrbta nastala na način kot ga je opisal oškodovanec, vendar pa je v takem primeru moral biti udarec s topim predmetom, kot je brca z obuto nogo v predel hrbta, izredno šibak. Navedene ugotovitve sodne izvedenke torej ne potrjujejo izpovedbe oškodovanca, ko je opisoval, da ga je obdolženi najprej s pestjo tako močno udaril v pleksus, da ga je zvilo in mu vzelo sapo, nato pa ga je z nogo močno brcnil v predel hrbta. Oškodovanec je sicer ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 25. 11. 2022, ko mu je bilo predočeno mnenje sodne izvedenke, pri svojih navedbah vztrajal in le tem dodal zgolj to, da je bil v času dogodka star 15 let in da sta se mu zdela udarca oziroma udarec in brca močna, vendar pa izvedeni dokazi takšni njegovi trditvi ne pritrjujejo.

21.Vsa opisana dejstva, na katere je delno opozorila tudi obramba v pritožbi, so pritožbeno sodišče prepričala, da obstaja razumen dvom v dokazanost očitkov obtožbe obdolžencu. Obdolžencu niso z gotovostjo dokazana izvršitvena ravnanja, opisana v obtožnem predlogu tožilstva.

22.Pri kaznivem dejanju grožnje mora biti obdolžencu dokazan namen vznemirjanja in ustrahovanja drugega. Takšnega namena obdolžencu tožilstvo pravtako ni uspelo dokazati. Nenazadnje, tudi navedba oškodovanca, kako je obdolžencu po tem, ko ga je ta udaril in brcnil, rekel, kaj se gre, da se ga nima pravice dotikati, kakor tudi izpovedba njegove mame, da ji je sin neposredno po dogodku povedal, da obdolžencu rekel, kaj se gre, da tega ne sme početi in da ga lahko tožijo, ne pritrjujejo pritožbenemu očitku vznemirjanja in ali prestrašenosti. Oškodovanec je v izpovedbi na glavni obravnavi dne 5.9.2019 na vprašanje, kako se je počutil ob opisanem dogodku, odgovoril z besedami: „ni mi bilo glih fajn,“ ni pa izpovedal, da je bil vznemirjen in prestrašen. Zato je zmotna navedba sodišča prve stopnje v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe, da sta oškodovanec in E. E. skladno povedala, da je bil oškodovanec zaradi udarca s strani obdolženca šokira, prestrašen in vznemirjen. Kaj takšnega oškodovanec ni trdil niti na glavni obravnavi dne 25.11.2022 niti pred pritožbenim sodiščem, ko je glede tega vprašanja ponovno povedal, da mu ni bilo ravno prijetno. Šele, ko mu je pooblaščenka izrecno predočila, da je njegova mati izpovedala, da je bil zaradi vznemirjen, je odgovoril pritrdilno, ni pa pritrdil, da je bil ob dogodku prestrašen. Oškodovanec tudi nikoli v svojih izpovedbah ni navajal, da naj bi zaradi obdolženčevega nasilja obravnavanega dne, po prihodu iz šole, doživel napad panike, kot je to zatrdila E. E. prvič šele na obravnavi pred pritožbenim sodiščem. Takšni trditvi priče pritožbeno sodišče ni verjelo, saj kaj takšnega ni trdila niti tedaj, ko je še istega večera peljala mladoletnega sina na pregled k zdravniku ( zdravniška izvida tega ne izkazujeta ), niti ni kaj takšnega navedla tekom predhodnih zaslišanj na več glavnih obravnah. Nenazadnje, iz zdravniške kartoteke za oškodovanca je razvidno, da je mati pripeljala oškodovanca na pregled k zdravniku zaradi težav z anksioznostjo šele 1.8.2018 in nato še 2.8.2018 zaradi paničnega napada, ob pregledu pa je zdravniku povedala, da je imel sin panične napade že nekaj let nazaj, zadnje 2-3 leta je bilo bolje, zadnja dva meseca pred koncem šole pa je imel ponovno več napadov zaradi stresa. Izpovedbi priče E. E., po oceni pritožbenega sodišča, tudi ni mogoče verjeti v delu, ko je opisovala kakšne psihične pritiske in šikaniranje naj bi obdolženi vršil nad njenim sinom v mesecih, ki so sledili obravnavanemu dogodku. Trdila je, da je na šolo oziroma ravnatelju po elektronski pošti poslala nič koliko opozoril in prošenj, naj kaj ukrenejo glede odnosa obdolženca do njenega sina, vendar so vsa njena pisanja ignorirali, zaradi česar se je nato sama odločila nadaljevati kazenski pregon zoper obdolženca. Oškodovanka, kljub večkratnem zatrjevanju glede obstoja teh pisanj sodišču ni predložila. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti pri osnovni šoli v ... opravilo poizvedbe in dne 24.10.2023 prejelo odgovor ravnatelja H. H., da s strani E. E. zatrjevanih pisanj nimajo in se tudi ne spominja, da bi jih prejeli ( razen tistih, ki so bila tekom sojenja že predložena sodišču), prav tako se ne spominja, da bi E. E. kdajkoli kasneje podala kakšno pritožbo zoper obdolženca. Celo oškodovanec sam ni izpovedoval, da bi bil kasneje s strani obdolženca deležen kakšnega šikaniranja ali psihičnega maltretiranja kot je to zatrjevala njegova mati. Edino, kar je omenil, je bilo, da je slišal, kako naj bi obdolženi tistim dijakom, ki so bili bolj pridni, sugeriral, naj se z njim ne družijo, pa še to naj bi bilo zgolj na ravni nedorečenih govoric. Kot razlog, zakaj ni dokončal šolanja na tej osnovni šoli, pa je odgovoril, da mu zaradi obravnavanega dogodka „ni bilo več fajn na tej šoli“, da se ni več dobro počutil, za kar pa lahko, po mnenju sodišča, obstaja več razlogov in nikakor ni dokazov, da je razlog samo v odnosu z obdolženim.

23.Sodišče prve stopnje je v točki 34 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razloge, zakaj ni verjelo zagovoru obdolženca. Prvi razlog je ta, da je obdolženi na sestanku dne 25. 1. 2018 dejanje priznal in ga obžaloval. Obdolženi je v zvezi s tem zapisom v svojem zagovoru večkrat povedal v kakšnih okoliščinah in zakaj je takšen zapisnik podpisal. Te okoliščine je ponovno izpostavil tudi na obravnavi dne 17. 11. 2023 pred pritožbenim sodiščem. Glede na vse opisane okoliščine, po oceni pritožbenega sodišča, ni mogoče kar tako ovreči teh njegovih navedb kot neverodostojnih. Oškodovančeva mati je sprva, kot je pojasnila, pričakovala, da se bo na sestanku razjasnilo, kaj se je dejansko zgodilo, pričakovala pa je tudi ustrezno opravičilo s strani obdolženca. Kljub temu, da je obdolženi ta njena pričakovanja s priznanjem dejanja in obžalovanjem, ko je podpisal zapisnik z dne 25. 1. 2018, izpolnil, pa je v nadaljevanju vendarle zoper njega sprožila kazenski pregon, medtem, ko je oškodovanec po svoji pooblaščenki vložil tudi premoženjskopravni zahtevek iz naslova nematerialne škode. Obdolžencu po drugi strani ni mogoče oporekati, da se je brez dvoma znašel v zanj zelo neugodni situaciji, saj mu je dve leti pred upokojitvijo grozila izguba službe. Tudi šola in z njo ravnatelj sta se znašli v neugodni situaciji, ko je Inšpektorat za šolstvo zahteval poročilo in je grozila uvedba inšpekcijskega nadzora, ravnatelj pa je bil ravno v tistem času, kot je sam povedal, in s tem potrdil obdolžčeve navedbe, v postopku ponovne izvolitve in v takšni situaciji še posebej zainteresiran, da bi se obravnavani dogodek zaključil na način, ki bi bil za vse čim bolj sprejemljiv. V luči takšnih okoliščin se ravnanje obdolženca, ko je podpisal zapisnik, čeprav se je le-temu sprva uprl z argumentom, da tako, kot je zapisano, ni izjavil (o čemer so izpovedovali skladno vsi zaslišani in navzoči na tem sestanku), sploh ne kaže nenavadno, še zlasti, ker je oškodovančeva mati pričela groziti s policijo in mediji, če zapisnika ne bo podpisal. Obdolženi je prepričljivo pojasnil, da je bil na sestanku pod velikim stresom in pritiskom, saj se je na eni strani zavedal, da lahko izgubi službo, na drugi strani bi se zadeva lahko rešila bistveno manj boleče zanj pod pogojem, da dejanje prizna in se opraviči, kot mu je bilo v tistih okoliščinah predstavljeno. Nenazadnje je oškodovančeva mati te svoje grožnje kasneje tudi uresničila in to kljub temu, da je obdolženi podpisal zapisnik in s tem formalno priznal nedopustno ravnanje, ko je prevzela kazenski pregon ob zavrženju s strani državnega tožilstva in o dogodku tudi obvestila medije, o čemer priča novinarsko vprašanje, ki se nahaja v sodnem spisu ( priloga C3).

24.Sodišče prve stopnje je nadalje zapisalo, da zagovoru obdolženca ne gre slediti, ker ga ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Pri tem je izpostavilo, da nihče ni potrdil, da bi videl kaj neobičajnega, kar bi si zapomnil. To sicer drži, vendar je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo, da nihče od naštetih 15-ih zaslišanih prič, tako učiteljev, kakor tudi učencev, tudi ni potrdil oškodovančeve izpovedbe, da ga je obdolženi na šolskem hodniku boksnil v pleksus, da se je zaradi močnega udarca sklonil, nato pa ga še brcnil v hrbet. Takšno nasilno obračunavanje učitelja z dijakom gotovo ne bi ostalo prezrto, vsaj s strani katerega od navzočih. V zvezi z njihovimi izpovedbami je sicer oškodovanec na obravnavi dne 17. 11. 2023 pred pritožbenim sodiščem zatrdil, da priče s svojim pričanjem niso želele obremeniti obdolženca, ki je njihov učitelj, vendar je treba izpostaviti, da gre za priče, ki v času zaslišanja že zdavnaj niso več obiskovale te osnovne šole. Po drugi strani pa tudi priča J. J. ni potrdil oškodovančeve navedbe, ko je povedal, da je videl na hodniku, da sta se obdolženi in oškodovanec pogovarjala, hkrati pa ni videl nobenega nasilja. Potrdil je sicer, da mu je oškodovanec pri naslednji šolski uri rekel, da ga je obdolženi udaril, vendar pa je povedal hkrati, da oškodovancu tega ni verjel. Sodišče prve stopnje je izpovedbo priče J. J. najprej ocenilo kot verodostojno, hkrati pa je njegovo izpovedbo zelo selektivno povzelo in tudi dokazno ocenilo.

25.Kot netočna se je pokazala tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je sodišče zapisalo, da sta oškodovanec in E. E. skladno povedala, da mladoletni oškodovanec udarca ni pričakoval in je bil zato šokiran, prestrašen in vznemirjen. Oškodovanec kaj takšnega ni izpovedal niti na glavni obravnavi dne 5. 9. 2019 niti ko je bil ponovno zaslišan dne 25. 11. 2022. Nasprotno iz njegove izpovedbe izhaja, da je obdolženca potem ko naj bi ga udaril, vprašal, kaj je z njim narobe, da nima pravice do delati in se ga dotikati, kar pa ne pritrjuje navedbi sodišča prve stopnje, da se je oškodovanec počutil vznemirjen, šokiran in prestrašen, na kar je utemeljeno opozorila tudi zagovornica v pritožbi.

26.Po presoji pritožbenega sodišča tako obdolžencu niso dokazana niti izvršitvena dejanja, opisana v izreku izpodbijane sodbe, posledično tudi ni dokazana prepovedana posledica, da naj bi bil oškodovanec zaradi očitanega ravnanja obdolženca vznemirjen in prestrašen. Ker je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornice, da je prvo sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ko je zaključilo, da je obdolžencu dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja, je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe.

27.Zaradi izreka oprostilne sodbe je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti tudi v odločbah o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških kazenskega postopka. Prvostopenjsko odločbo o premoženjskopravnemu zahtevku je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je oškodovanca na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločbo o stroških kazenskega postopka pa je spremenilo tako, da je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP s stroški postopka, navedenih v izreku te sodbe, obremenilo proračun.

28.Ker je bila izpodbijana sodba spremenjena obdolžencu v korist, se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 380, 380/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 27

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.