Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
1. Ni potrebno ugotavljati presežkov na nivoju podjetja, ampak le na nivoju oddelka oz. delovne enote, če je za to podlaga v splošnem aktu delodajalca. 2. Povzročanje prometnih nezgod po krivdi delavca - voznika, je najbolj objektivni pokazatelj kvalitete oz. delovne uspešnosti voznika.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, naj sodišče razveljavi sklep direktorja JP. p.o. št. 1191 z dne 2.4.1993 in sklep Delavskega sveta JP. p.o. št. 59 z dne 3.1.1994 in ugotovi, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje zaradi tehnološkega presežka. Tožnik je nadalje zahteval, naj sodišče toženi stranki naloži, da tožnika pokliče nazaj na delo, ki ga je opravljal pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in mu izplača vse denarne obveznosti, ki izvirajo iz dela in po delu za čas brezposelnosti, od dne 1.10.1996 dalje pa naj mu izplača razliko med plačo, ki jo je prejemal v podjetju G. d.o.o. in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, če bi dejansko opravljal delo, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je od tožene stranke zahteval še vpis delovne dobe v delovno knjižico za ves čas brezposelnosti in povrnitev vseh povzročenih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožena stranka pri ugotavljanju trajnih tehnoloških presežkov ni primerjala vseh zaposlenih delavcev, temveč le delavce, zaposlene v DE A.. Če bi tožena stranka primerjala vse zaposlene delavce, bi tožnik vsekakor obdržal delovno razmerje. Poleg tega je tožena stranka v delovnem razmerju obdržala nekatere delavce, ki so glede na kriterije razvrščanja trajnih tehnoloških presežkov dosegali slabšo kvalifikacijo. Tožnik v pritožbi navaja, da so delo pri toženi stranki obdržali: T. M., ki ima nižjo stopnjo strokovne izobrazbe od tožnika, L. S., ki je povzročil nesrečo v vinjenem stanju in mu je bil zaradi tega že izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in P. Š., ki ni imel vozniškega izpita za C kategorijo in ga je naredil šele po premestitvi na delovno mesto voznika. Potem ko je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, je tožena stranka sprejela v službo šest novih voznikov tovornih motornih vozil. Po mnenju tožnika bi sodišče prve stopnje moralo izvajati dokaze glede delovne uspešnosti tožnika v zvezi z njegovimi delovnimi obveznostmi, ne pa slediti navedbam tožene stranke, da je tožnik pri delu manj uspešen le zaradi manjših nezgod z manjšo škodo. Tožnik drugostopenjskemu sodišču predlaga spremembo sodbe, s katero naj v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oz. razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v obravnavani zadevi in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Odločilo je na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče z razlogi sodbe strinja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da bi morala tožena stranka v postopku ugotavljanja trajnih tehnoloških presežkov primerjati vse delavce, ki so zaposleni pri njej.
Tožena stranka je ukinila del dejavnosti in sicer odvoz elektrofilterskega pepela in žlindre, ki so jo opravljali delavci, zaposleni v DE A.. To izhaja iz dopisa direktorja delavskemu svetu z dne 19.3.1993 (B 4), zapisnika 14. seje delavskega sveta (B 7) in iz listine na prilogi B 12 in temu dejstvu tudi tožnik sam ne nasprotuje. Delovno razmerje je prenehalo le tistim delavcem, ki so bili zaposleni v ukinjeni enoti, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ker je pri ugotavljanju trajnih presežnih delavcev primerjala le delavce te enote. Stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru ukinitve delovnih enot presežke ugotavlja le v teh enotah, ne pa na nivoju podjetja, je v skladu s 5. členom Pravilnika o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev (B 13), ki določa, da se presežek delavcev ugotavlja glede na razlog, zaradi katerega je nastal in da se v primeru, da gre za ekonomske razloge in s tem za ukinitev določenih delovnih enot, presežke ugotavlja le v teh enotah oz. službah.
Delavca T. M. in P. Š., ki ju tožnik navaja v pritožbi sta, kot je razvidno iz seznama presežnih delavcev (B 6), zaposlena v DE R. in ne v DE A., v kateri je bil zaposlen tožnik, zato primerjava kvalifikacij teh dveh delavcev s tožnikovimi ne more vplivati na pravilnost določitve tožnika za presežnega delavca v DE A.. L. S. pa je v seznamu tehnološih presežnih delavcev - kriteriji (B 12) po kriteriju uspešnosti in izobrazbe višje ocenjen kot tožnik, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je L. S. obdržala v delovnem razmerju nezakonito.
Tožnikov očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo samo ugotavljati delovno uspešnost tožnika, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo vse dokaze, ki so izkazovali način ugotavljanja delovne uspešnosti delavcev zaposlenih pri toženi stranki in tudi zaslišalo pričo, ki je izpovedala o pogostih prometnih nezgodah, ki jih je imel tožnik. Tožnikova ocena temelji na objektivnih podatkih o nezgodah, ki jih je tožnik kot voznik povzročil, ki jih je potrdila tudi zaslišana priča M. L., referent za zavarovanje premoženja pri toženi stranki, ki je izpovedal, da je bilo število nesreč, ki jih je povzročil tožnik v letu 1992, nesorazmerno veliko v primerjavi z drugimi vozniki, ki so imeli v povprečju nesrečo enkrat ali pa nobenkrat. Nedvomno je prav povzročanje prometnih nezgod po krivdi voznika najbolj objektiven pokazatelj kvalitete oz. delovne uspešnosti. Tožnik je bil ocenjen kot manj uspešen delavec, in je bil zakonito uvrščen med presežne delavce skupaj z drugimi vozniki, ki so opravljali delo na odvozu pepela in žlindre in so bili po ukinitvi dela dejavnosti podjetja - odvoza elektrofilterskega pepela iz T. - v rezervi, dela na drugih vozilih pa mu ni bilo mogoče zagotoviti, kot izhaja iz seznama tehnoloških presežkov (B 12), ki ga je sestavil vodja DE A., dne 22.3.1993. Iz navedenega seznama pa tudi izhaja, da so bili med presežne delavce uvrščeni vozniki, ki so bili ocenjeni z oceno neuspešno (NU) oz. manj uspešno (MU).
Glede voznikov, ki naj bi jih tožena stranka zaposlila potem, ko je tožniku že prenehalo delovno razmerje, ni znano kdaj jih je tožena stranka zaposlila, saj tožnik dokazov za svojo trditev ni predložil. Tudi sicer je potrebno poudariti, da zaposlitev novih delavcev po prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu ne more vplivati na zakonitost sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Delavec pa ima v takem primeru prednostno pravico pri sklenitvi delovnega razmerja v skladu s 36. f členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 71/93), če delodajalec v roku enega leta zaposluje nove delavce, ki jo lahko uveljavi v okviru postopka izbire delavcev, ki se na novo zaposlujejo pri delodajalcu.
Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/78, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 57/89, 20/90 in 27/90) po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo prvostopenjskega sodišča tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena istega zakona in ugotovilo, da takšnih kršitev ni, sprejeta odločitev pa temelji na pravilni uporabi materialnega prava. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v celoti potrdilo.
Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).