Jedro

Prevzemnikova pravica do nagrade ni odvisna od tega, ali so opravljeni posli obrodili zaželjene učinke, marveč le od tega, ali so bili naročeni posli opravljeni. Določba II. odst. 762. člena ZOR predpostavlja le delno izpolnitev naročila, kar pomeni, da je prevzemnik opravil le nekatere od naročenih poslov, ne pa vse, ki so bili predmet naročila. Gre torej za obseg izpolnitve naročila, ne pa za uspeh opravljenih poslov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi (II. in III.

odst. izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 1.020,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.5.1990 dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del te sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožnica in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo II. odst. 762. člena ZOR, češ da je vložitev prepozne tožbe le delna izpolnitev naročila. Sicer pa je sodišče prve stopnje ignoriralo navodila pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Bistveno je, da je tožnica naročilo izvršila ter da je zato upravičena do plačila. Sicer pa bi moralo sodišče (če je že menilo, da je za odločanje bistvenega pomena, po čigavi krivdi je prišlo do zastranja) ugotoviti, katera dejstva je toženka zatrjevala tožnici pred vložitvijo tožbe. Ta so bila namreč bistveno drugačna, kot so se kaseneje potrdila v pravdi. Sodišče bi moralo tudi ugotoviti, zakaj je toženka izgubila pravdo in ali je bila tožba res prepozno vložena.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje tudi tokrat ni obravnavalo višine zahtevka, čeprav je na to opozorilo pritožbeno sodišče v prejšnjem razveljavitvenem sklepu. Prvostopno sodišče sicer res ni vezano na pravna stališča pritožbenega sodišča, mora pa kljub temu opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu (I. odst. 377. člena ZPP). V konkretnem primeru to pomeni, da bi moralo obravnavati in ugotoviti višino celotnega zahtevka (in ne le dela, ki mu je ugodilo) ter o tem zavzeti stališče o obrazložitvi sodbe, pa čeprav bi se glede na drugačno pravno stališče (ki bi prišlo do izraza zlasti tudi v izreku) to zdelo nepotrebno. Ker bi torej kršitev določbe I. odst. 377. člena ZPP mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz I. odst. 354. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. odst. 369. člena ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava in ugotovi višino zahtevka, kar zadeva uporabo materialnega prava pa velja ponovno poudariti, da zahteva tožnica izpolnitev obveznosti iz mandatne pogodbe. Zato za odločitev o njenem zahtevku ni pomembno, ali je bila tožba, katere sestava in vložitev je bila predmet omenjene pogodbe, vložena po preteku zastaralnega roka. To bi bilo namreč lahko pomembno le za odločanje o morebitnem toženkinem odškodninskem zahtevku, ne pa za odločanje o zahtevku za izpolnitev pogodbene obveznosti. Tudi II. odst. 762. člena ZOR v konkretnem primeru bržkone ne prihaja v poštev. Ta določba namreč predpostavlja le delno izpolnitev naročila, kar pomeni, da je prevzemnik opravil le nekatere od naročenih poslov, ne pa vseh, ki so bili predmet naročila. Gre torej za obseg izpolnitve naročila, ne pa za uspeh opravljenih poslov (t.j. ali so bili z opravljenimi posli doseženi željeni cilji).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na III. in IV. odst. 166. člena ZPP.