Jedro

Sodišče si mora v postopku delitve solastnine prizadevati za fizično delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Pri tem mora upoštevati, da dodeljene nepremičnine vrednostno v čim večji meri ustrezajo vrednosti solastnih deležev oziroma da je razlika čim manjša. Razdelitev, ki odstopa od teh pravil, izigrava primarni način delitve – v naravi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepremičnine v solastnini predlagateljice in nasprotnih udeležencev razdružilo tako, da predlagateljica prevzame v last in posest nepremičnine, parc. št. 1/9, 1/13, 1/11, 1/12, 1/7, 1/4, in 1/14, k. o. X, do celote, nasprotna udeleženca pa v last in posest nepremičnine, parc. št. 1/8, 1/5 in 1/3, k. o. X, vsak do ½. Glede nepremičnin, parc. št. 1/10 in 1/6, k. o. X, je sklenilo, da ostaneta v solasti udeležencev še naprej (predlagateljice do ½ ter do ¼ vsak nasprotni udeleženec). Ker je po fizični delitvi solastnih nepremičnin obstajala razlika med vrednostjo prejetih nepremičnin in vrednostjo solastninskih deležev, je sodišče odločilo še, da je predlagateljica nasprotnima udeležencema dolžna plačati 1.675,98 EUR, najkasneje v roku treh mesecev od pravnomočnosti predmetnega sklepa, skupaj z obrestmi, dotlej pa imata nasprotna udeleženca zakonito zastavno pravico na nepremičninah, ki jih je v last dobila predlagateljica.

2. Nasprotna udeleženca v pravočasni, a laični pritožbi navajata, da se ne moreta strinjati s tem, da se treh mejnikov ne da premakniti tako, da bi polovico njive pripadlo njim. Sodišču očitajo, da je naklonjeno predlagateljici. Če bo sklep postal pravnomočen, bo predlagateljica dobila najlepši kos zemljišča s pripadajočimi nepremičninami, kar nikakor ni delitev na polovico, ampak bo predlagateljica po nezakoniti poti prišla do vsega. Predlagateljica bo s tem postala lastnica do ¾, dobila bo tudi drvarnico in lopo. Dodajajo, da če bo vse njeno, zahtevajo odškodnino v višini 50.000,00 EUR, v ta znesek pa so všteti tudi stroški.

3. Predlagateljica je na pritožbo nasprotnih udeležencev pravočasno odgovorila, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno podlago za odločitev v predmetnem postopku predstavlja določba 69. člena SPZ, po kateri ima solastnik vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen ob neprimernem času. Če se solastniki ne morejo sporazumeti, mora o načinu delitve odločiti sodišče. Po 70. členu SPZ se v nepravdnem postopku delitev opravi tako, da dobijo solastniki v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo citirane materialnopravne določbe, ko je, ob odsotnosti sporazuma med strankama glede načina razdelitve, opravilo fizično delitev solastnih stvari glede na upravičen interes, ki sta ga stranki izkazali.

6. Očitki o pristranskem vodenju postopka s strani sodišča prve stopnje, s čimer pritožnika smiselno uveljavljata bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, niso na mestu. Pritožnika jih niti ne konkretizirata, razen da navedeta, da očitek izkazuje sama izpodbijana odločitev. To pa enostavno ne drži, kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve.

7. Sodišče prve stopnje je v postopku angažiralo izvedenca, ki sta predlagala delitev solastnih nepremičnin, njunemu predlogu pa je prvostopenjsko sodišče v večji meri tudi sledilo. Le nepremičnini s parc. št. 1/12 in 1/7 je namesto nasprotnima udeležencema dodelilo predlagateljici, in sicer zato, ker sta nasprotna udeleženca med postopkom izjavila, da za ti parceli nimata več interesa in bi raje več njive. Pritožbena navedba, da je sedaj predlagateljica dobila tako drvarnico (1/19) kot lopo (1/20), je sprenevedanje, saj sta nasprotna udeleženca sama tako želela.

8. Na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja, da si mora sodišče v postopku za delitev nepremičnin v solasti pri sodni delitvi prizadevati, da se čim bolj približa volji lastnikov in šele če ni mogoče upoštevati vseh nasprotujočih si interesov, izvrši delitev po lastni oceni, glede na vse okoliščine primera(1). Za delitev stvari v solastnini velja, da so udeleženci najbolje varovani, kadar vsi dobijo dele stvari v naravi, in sicer v sorazmerju s solastninskimi deleži. Zato SPZ poudarja dolžnost sodišča, da si prizadeva za fizično delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (pri čemer mora upoštevati, da dodeljene nepremičnine vrednostno v čim večji meri ustrezajo vrednosti solastnih deležev)(2).

9. Vse navedeno je sodišče prve stopnje napravilo tudi v obravnavanem primeru, in sicer tako, da je nepremičnine razdelilo fizično na tak način, da je izplačilo denarnega zneska, ki je posledica razlike med pripadajočim deležem (½) in dejansko vrednostjo dodeljenih nepremičnin najmanjša možna (18. točka obrazložitve). Vsaka drugačna razdelitev bi povzročila bistveno večje razhajanje v (denarni vrednosti), na tak način pa bi bil izigran primarni način delitve – v naravi.

10. Tako pravna teorija kot sodna praksa(3) poudarjata, da gre pri »upravičenem interesu« za pravni standard, ki ga sodišče v konkretnem primeru dopolni po intenciji zakona in na podlagi namena stvari. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo dodelitev posameznih nepremičnin eni oziroma drugi stranki(4). Pritožnika ne trdita, da bi za katero od nepremičnin, ki so bile dodeljene predlagateljici, sama izkazovala večji upravičen interes in bila izpodbijana odločitev zato nepravilna. Neutemeljeno je njuno pritožbeno vztrajanje pri tem, da bi bilo njivo (sedanje parc. št. 1/4 in 1/14 ter zgornji rob sedanje 1/15) mogoče razdeliti po sredini, ne pa tako, kot sta predlagala izvedenca in je razvidno iz skice. Predlagateljica je namreč za pridobitev parc. št. 1/4 in 1/14 izkazala večji upravičen interes. Glede lope je pritožbeno sodišče že zgoraj pojasnilo, zakaj jo je dobila predlagateljica. S tako delitvijo predlagateljica tudi ni pridobila bistveno več, kot je znašal njen dosedanji idealni delež, kar potrjuje že minimalna razlika v izplačilu vrednosti (1.675,98 EUR). Prav tako se pritožnika neutemeljeno zavzemata za višji znesek denarne odmene zaradi nastale razlike. Civilna delitev se opravi le takrat, ko fizična delitev ni mogoča, v primeru delitve več nepremičnin pa le toliko, kolikor je to nujno potrebno. Če pa pritožnika skušata prepričati pritožbeno sodišče, da bi moralo sodišče glede teh nepremičnin uporabiti peti odstavek 70. člena SPZ, jima pritožbeno sodišče odgovarja, da niso izpolnjeni vsi kumulativno zahtevani pogoji iz te določbe.

11. Vse pritožbene navedbe so torej neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo.

12. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (nepotreben strošek), zato predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi z 37. členom ZNP).

Op. št. (1): Glej Juhart, M., ibidem, str. 356. Op. št. (2): Juhart, M., ibidem. str. 358. Op. št. (3): Juhart, M., in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 358, GV Založba, 2004; s sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 12. 2012, opr. št. I Cp 3153/2012. Op. št. (4): Nasprotna udeleženca sta poleg stanovanjske hiše pridobila še (po ugotovitvah sodišča prve stopnje) enakovredno kmetijsko zemljišče za pridelavo vrtnin, kot tudi lasten dostop do kmetijskega zemljišča po severnem robu zemljišča.