Jedro

Relevantni za odločitev so revizijski očitki, da se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do celotnih izpovedb prič, čeprav se nanje sklicujeta in tudi na podlagi njih napravita zaključek, da tožnik in pokojna nista živela v zunajzakonski skupnosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da je dedič po pokojni V. V., umrli ..., ter, da sta mu dolžni toženi stranki, zapustničina nečak in nečakinja, izročiti polovico premoženja, ki je predstavljalo zapuščino pokojne. V delu primarnega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje najprej kot predhodno vprašanje ugotavljalo obstoj s strani tožnika zatrjevane zunajzakonske skupnosti med njim in zapustnico ter v dejanskem in pravnem oziru ocenilo, da razmerje med njima ni imelo vseh potrebnih konstitutivnih elementov vzpostavitve pravno priznane zunajzakonske skupnosti, zato tožniku dedna pravica po zapustnici ne pripada. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek denarne narave (razen v delu pogrebnih stroškov), pri čemer je poudarilo, da tožnik od toženih strank kot dedičev pokojne zahteva povrnitev vlaganj v nepremičnino zapustnice ter oskrbo te na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Ocenilo je, da sicer pasivna legitimacija tožencev (ob tovrstnem njunem ugovoru) obstoji, vendar pa je tožbeni zahtevek v tej smeri zavrnilo kot neutemeljen, potem, ko je poudarilo pomen trditvenega in dokaznega bremena tožnika, ki ga v tej smeri ni v zadostni meri izpolnil. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravnega stališča, da bi lahko tožnik uspešno uveljavljal tak povračilni zahtevek le, če bi dokazal, da je izvršil zatrjevana vlaganja v nepremičnino in oskrbo zapustnice z odplačnim namenom, v pričakovanju poznejšega dedovanja njenega premoženja. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Natančno in obsežno je obrazložilo, zakaj sodišče prve stopnje ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) . Ugotovilo je tudi, da je dokazna in dejanska ocena sodišča prve stopnje v zvezi z neobstojem zunajzakonske skupnosti glede na izpolnitev trditvenega in dokaznega bremena povsem sprejemljiva, v zvezi s podrednim zahtevkom pa, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je zatrjevana vlaganja tožnik opravil le v sklopu izvrševanja obveznosti po najemni pogodbi. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka .

3. Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej ponavlja pritožbene očitke glede relativne kršitve pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, torej, da je sodišče prve stopnje nezakonito dovolilo v prvem sojenju umaknjen in nato v ponovljenem postopku ponovno predlagan dokaz z zaslišanjem prič ter da ni ugotavljalo razmerja priče D. D. do pravdnih strank. Sodišči prve in druge stopnje sta kršili določbe pravdnega postopka tudi s tem, ko nista v celoti povzeli izpovedb prič, čeprav se nanje sklicujeta, zaradi česar je dokazna ocena pomanjkljiva. Revident nasprotuje zaključku sodišč, da v reviziji navedene priče niso mogle prepričati sodišča, ker so izpovedovale le na podlagi lastnih domnevanj, izpovedovale so na podlagi lastnih zaznav. V zvezi z napačno uporabo materialnega prava poudarja, da dejanja, ko ga je zapustnica poljubila na usta ali pobožala po prsih, pomenijo pomemben element, ki kaže na obstoj zunajzakonske skupnosti, zlasti, ker je šlo za veliko starostno razliko med njima. Tako tudi obstoječa najemna pogodba, ki je bila sklenjena, ko je bil zapustničin mož še živ, tega ne more ovreči, še zlasti ob dejstvu, da je tožnik poskrbel za pogreb pokojne in plačal pogrebne stroške. O zadnjem tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče nimata razlogov, tako da je tudi iz tega razloga podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo tudi, ko je obrazložilo, da bi bilo za obstoj zunajzakonske skupnosti, glede na vmesne spore med tožnikom in zapustnico med leti 1997 in 2000, podano relativno krajše časovno obdobje in bi se postavljalo vprašanje, ali je šlo za trajnejšo skupnost. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP se lahko revizijo vloži, če je do teh kršitev prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). Do v reviziji zatrjevane kršitve določil 286. člena ZPP (prekluzija) in tretjega odstavka 238. člena ZPP (ugotavljanje razmerja priče do pravdnih strank), ki predstavljata kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, naj bi prišlo že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vrhovno sodišče lahko upošteva take kršitve le, če jih stranka uveljavlja v pritožbi, sodišče druge stopnje pa jih prezre, saj jih s tem prevzame tudi samo. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se je pritožbeno sodišče obsežno in izčrpno ukvarjalo z navedenimi očitki. Tako je pravilno ugotovilo, da v danem primeru ponovne oživitve dokaznega predloga na zaslišanje določenih prič pravila o prekluziji ne smejo omejevati. Umika dokaznega predloga s strani tožencev pred zaključkom prvega sojenja ni mogoče pripisati njuni pomanjkljivi izpolnitvi dokaznega bremena, temveč prilagoditvi situaciji, nastali zaradi napačnega procesnega vodstva sodišča, ki je zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede očitka, da sodišče ni pridobilo podatka o razmerju priče D. D. do pravdnih strank, pa je pritožbeno sodišče med drugim pravilno pojasnilo, da je imelo sodišče prve stopnje ob oceni verodostojnosti priče že na razpolago podatek, da je priča hči druge toženke, saj ga je v svojih izpovedbah prikazal tožnik, toženca pa tega nista zanikala.

7. Relevantni pa so revizijski očitki, ko tožnik navaja, da se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do celotnih izpovedb prič, čeprav se nanje sklicujeta in tudi na podlagi njih napravita zaključek, da tožnik in pokojna nista živela v zunajzakonski skupnosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tako na primer manjka presoja dela izpovedbe pričeB. B., da mu je mama povedala, da ji je pokojna dejala, da imata s tožnikom skupne prihranke in da načrtujeta obnovo hiše ter dela izpovedbe priče J. J., da mu je pokojna, ko je bil zadnjič pri njej, povedala, da bo napisala oporoko, da želi postaviti tožnika za dediča, da živita kot mož in žena ter da imata skupno blagajno. Prav tako sodba druge stopnje nima razlogov v zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami, da je bil on tisti, ki je poskrbel in plačal stroške pogreba zapustnice, kar naj bi dodatno potrjevalo, da je bil njen zunajzakonski partner in ne le najemnik.

8. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Višje sodišče naj v ponovljenem postopku presoja tožnikove pritožbene navedbe glede pomanjkljive dokazne ocene sodišča in njen morebitni vpliv na zaključek o neobstoju zunajzakonske skupnosti med tožnikom in zapustnico.