Jedro

Tožniki imajo v sklepu o začasni odredbi izvršilni naslov za vzpostavitev prejšnjega stanja, ki velja še 30 dni po pravnomočnosti končnega sklepa, ta pa jim daje nadaljnje varstvo, da toženec motilnih dejanj ne sme ponoviti.

Izrek

I.Pritožbe se zavrnejo in se sklepi sodišča prve stopnje potrdijo.

II.Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka in oris zadeve

1.Skozi vas A. poteka asfaltna cesta, ki je kategorizirana kot javna cesta in se na obeh koncih priključi na glavno cesto pod vasjo, poteka pa tudi po zasebnih zemljiščih, konkretno tudi po delu toženčeve parcele št. 634. Za to parcelo poteka postopek razlastitve (začet decembra 2019), ki pa še ni končan. Del ceste, ki poteka preko sporne toženčeve parcele, je tik pred priključitvijo te ceste na glavno cesto pod vasjo.

2.Ni sporno, da je toženec 8. 5. 2019 postavil pregrado - ograjo s plastično mrežo, s katero je to cesto zaprl, tako da po njej ni več mogoč prehod do priključitve na glavno cesto preko njegove nepremičnine. Ob tej plastični pregradi je parkiral vozilo, kot to prikazujejo fotografije v spisu, kar tudi ni sporno.

3.Dne 11. 6. 2019 je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu naložilo, da takoj odstrani plastično mrežo, avtomobil in morebitne druge stvari ter zagotovi prosto in neovirano uporabo ceste na parc. 634 in 1470/7 za vsa vozila. V primeru kršitve te odredbe je tožencu izreklo denarno kazen 1000 EUR ter sklenilo, da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti končne odločbe.

4.Sodišče prve stopnje je najprej (sklep z dne 7. 12. 2021) zavrnilo zahtevek tožnikov za varstvo posesti, s katerim so zahtevali od sodišča, da ugotovi motenje posesti in tožencu naloži odstranitev pregrade, ker je ocenilo, da je sporna cesta javno dobro, na katerem ni mogoče pridobiti stvarnih pravic niti zahtevati posestnega varstva. To pritožbeno sodišče je 1. 6. 2022 s sklepom I Cp 618/2022 navedeno odločitev razveljavilo, ker sporna cesta (še) ni javno dobro. Sodišču prve stopnje je naložilo, da oceni vse druge zakonske pogoje za utemeljenost zahtevanega posestnega varstva.

5.Sodišče prve stopnje je po ponovljenem postopku s prvim sedaj izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za prekinitev postopka, ugotovilo je motenje posesti 8. 5. 2019 s postavitvijo pregrade - ograje s plastično mrežo, osebnega avtomobila in drugih stvari na parceli 1470/7 k. o. ... in severovzhodnem delu parcele 634 k. o. ..., s čimer je toženec tožnikom onemogočil prosto in neovirano uporabo ceste na obeh parcelah za hojo in vožnjo z vsemi vozili (1. IV. tč. sklepa). Zavrnilo je odstranitveni zahtevek, ker je ugotovilo, da je po začasni odredbi ovira že odstranjena, je pa tožencu prepovedalo taka ali podobna motilna ravnanja v bodoče (2. in 3. IV.). Zavrnilo je ugovor toženca zoper izdano začasno odredbo (V.). Odločilo je tudi o stroških postopka, po temelju glede na uspeh, torej da mora toženec tožnikom povrniti potrebne stroške (VI.).

6.Sodišče prve stopnje je dne 17. 1. 2024 izdalo sklep o kaznovanju; ugotovilo je, da je toženec večkrat kršil začasno odredbo z dne 11. 6. 2019 tako, da je na sporno zemljišče postavil tablo s prepovedjo in na cesto nastavil različne ovire.

7.Dne 2. 2. 2024 je sodišče prve stopnje izdalo nekakšen popravni oz. "nadomestni" sklep o stroških, s katerim je VI. tč. zgoraj omenjenega osnovnega sklepa z dne 7. 12. 2023 preciziralo tako, da je določilo, da mora toženec tožnikom povrniti 100 % delež potrebnih pravdnih stroškov.

Pritožbe pravdnih strank

8.Zoper sklep o motenju posesti se pritožujejo tožniki in toženec, slednji se pritožuje tudi zoper sklep o kaznovanju v delu, kjer sodišče ugotavlja kršitev začasne odredbe (o toženčevem ugovoru zoper sklep o izvršitvi denarne kazni bo odločalo sodišče prve stopnje), pritožil pa se je tudi zoper sklep z dne 2. 2. 2024.

9.Tožniki izpodbijajo zavrnilni del, torej odločitev, da se zavrne restitucijski zahtevek na odstranitev ovir. Trdijo, da bi moralo sodišče izvesti dokaze, ki jih ni (ogled), in bi se na ta način prepričalo, da stanje ni vzpostavljeno. Navajajo, da je cesta zaradi ovir, ki jih je nastavil toženec, ponovno neprevozna in prilagajo fotografije, ki to dokazujejo. Začasna odredba v tem delu torej še ni izvršena, saj cesta ni prosta. Predlagajo spremembo tč. 2 IV. tako, da se zahtevku ugodi tudi v tem delu in opredeljujejo pritožbene stroške.

10.Toženec izpodbija ugodilni del sklepa, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njegovo spremembo v smer zavrnitve zahtevka ali pa razveljavitve in nov postopek. Tudi on opredeljuje svoje pritožbene stroške.

10.Toženec meni, da bi moralo sodišče postopek prekiniti do konca razlastitvenega upravnega postopka, ki teče pri UE Radovljica za predmetno zemljišče; v kolikor se ga razlasti, posestno varstvo ne bo več mogoče. V podkrepitev tega omenja nekaj judikatov ter dopis Varuha človekovih pravic, ki pravijo, da na javnem dobrem ni mogoče uveljavljati posestnega varstva. Meni, da je napačno sklicevanje na odločbo VSRS II Ips 163/2013, ker ta govori zgolj o varstvu lastnika, ne pa o varstvu tretjih oseb. Bolj primerna se mu zdi odločitev VSRS II Ips 93/2019, ki jo mestoma povzema, češ da je v tistem primeru sodišče priznalo, da je javna pot dejansko, čeprav ne tudi pravno obstajala. Pravi, da se tožniki ves čas sklicujejo, da vozijo po javni poti, v skladu z Odlokom. Skratka, sodišče bi moralo prekiniti postopek, saj če bo toženec razlaščen, posestno varstvo ne bo utemeljeno. Sodišču pritožnik očita, da ni povedalo, ali ocenjuje ta odlok za veljaven ali ne. Opozarja na nasprotujoče si trditve tožnikov, češ da ti ves čas zatrjujejo, da gre za javno dobro in ne za last toženca, zato je po njegovem že njihova tožba nesklepčna.

Sicer pa toženec še očita, da sodišče sploh ni napravilo nobene dokazne ocene, niti ni povedalo, kaj je storilo z dokaznimi predlogi toženca. Tudi ta sodišču očita, da ni napravilo ogleda, na katerem bi se lahko prepričalo, da se na spornem delu zemljišča sploh ne da voziti oz. obračati in da je "debela laž", da so sedaj tožniki odrezani od sveta. Prepričalo bi se lahko, da tega prehoda tožniki ne potrebujejo in da gre le za nagajivost. Tudi izvedenca cestnoprometne stroke sodišče ni postavilo, tako da naj bi tožencu povsem onemogočilo dokazovanje in s tem obravnavanje pred sodiščem. Toženec omenja prekrškovni postopek zoper njega l. 2017 in trdi, da gre od 2015 za nadaljevano motilno ravnanje, tedaj pa tožniki niso uveljavljali nobenega posestnega varstva, kar pomeni, da je predmetna tožba tudi prepozna. Nadalje očita toženec, da v sklepu ni razlogov o zadnji mirni posesti. Sodišču očita, da je nudilo posestno varstvo za prevoz z vsemi vozili, ko pa iz tožbenih navedb izhaja, da se je vozilo le z osebnimi vozili, razen A. A., ki naj bi uporabljal kmetijsko mehanizacijo, a ni jasno, kakšno. Sklep glede tega nima razlogov, očita toženec. Nadalje toženec vztraja, da tožniki nimajo ekonomskega interesa za vožnjo, ker imajo do svojih nepremičnin drugo pot iz vzhodne strani vasi, nekaterim tožnikom je tisti dostop tudi bistveno bližji. V vasi je možno vsa vozila obračati po javni cesti, tam so tudi ekološki otoki, tako da smetarsko vozilo po predmetni sporni cesti ne vozi že več kot deset let. Tudi intervencijska vozila uporabljajo javno pot. Dalje toženec trdi, da so tožniki posest na parc. 634 izvrševali na silo, skrivaj ali iz nagajivosti, na parc. 1407/7 pa je sploh niso mogli, ker gre za javno občinsko cesto, ki je v lasti Občine B. Nadalje, tožniki naj ne bi imeli posesti na neasfaltiranem delu poti. Poudarja, da je par. 634 njegova last, in sicer stavbno zemljišče, kjer je dvorišče in privatna dovozna pot. Toženec je sovaščanom jasno povedal, da jo lahko uporabljajo do preklica, do ureditve druge poti. Zato se zoperstavlja Občini B., ki ga zaradi ceste želi razlastiti. Ker je uvidel, da ga želijo pretentati, je postavil tablo, da je uporaba dovoljena le za goste T., skladovnico drv, ki jo je tja zložil, pa je odpeljala Komunala B. Toženec je že l. 2016 in s kasnejšimi ravnanji (s količki, leseno desko) jasno prepovedal uporabljati njegovo zemljišče. Tožniki tako niso imeli zadnje mirne posesti, saj se vsi zavedajo, da je to privatno zemljišče in da jim sam kot lastnik uporabe ne dovoli. Oni so tisti, ki uporabljajo silo, saj so mu denimo poškodovali vozilo, ki ga je imel parkiranega ob zapori. Uporaba spornega dela zemljišča kot ceste tudi ni varna, zaključuje toženec, saj se ukvarja s turistično dejavnostjo, oddaja apartmaje, turisti pa tam parkirajo svoja vozila, in otroci pogosto stečejo tja. Pritožbi prilaga številne dokaze.

11.V pritožbi zoper sklep o ugotovitvi kršitve začasne odredbe toženec večinoma ponavlja svoje zgoraj že povzete pritožbene navedbe, poleg tega pa navaja, da začasne odredbe ni kršil in da na cesto ni nastavil nobenih ovir, niti ni oviral pluženja; slednje naj zaradi ostrega ovinka ne bi bilo možno. Vse sporne stvari se nahajajo na njegovem, promet po cesti pa naj bi bil možen, a ga razen njegove družine in gostov apartmajev T., nihče ne izvaja. Predlaga razveljavitev sklepa in opredeljuje stroške.

12.V pritožbi zoper sklep z dne 2. 2. 2024 navaja, da zanj v ZPP ni podlage in da ni obrazložen, predlaga njegovo razveljavitev in zaznamuje stroške.

13.Tožniki so na vse toženčeve pritožbe odgovorili in se zavzeli za njihovo zavrnitev, opredelili pa so tudi svoje nadaljnje pritožbene stroške.

14.Toženec na pritožbo tožnikov ni odgovoril.

Odločitev o pritožbah

15.Pritožbe niso utemeljene.

16.Odločitve sodišča prve stopnje so pravilne in zakonite. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno relevantna dejstva.

Posebej o očitkih toženca zoper glavni sklep o motenju posesti

17.V skladu s 426. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se v postopkih zaradi motenja posesti obravnavanje tožbe omeji zgolj na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Na podlagi 1. odst. 206. čl. ZPP sodišče odredi prekinitev postopka (tudi), če (1.) če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja po 13. čl. ZPP. Predhodno vprašanje po navedenem določilu je vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev sodišča.

18.Ker se torej v sporu zaradi varstva posesti ne razpravlja o pravicah, je na dlani, da vprašanje pravic tudi ni oz. ne more biti predhodno vprašanje. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko postopka ni prekinjalo do konca razlastitvenega upravnega postopka.

19.Drži, kar pravi toženec in judikati ter drugo gradivo, na katerega se sklicuje, da je na javnem dobrem varstvo posesti pojmovno izključeno, kar je povsem logično, saj je javno dobro pod enakimi pogoji vsakemu in vsem na razpolago. Kot je to višje sodišče povedalo že v prejšnjem pritožbenem postopku, je toženec lastnik predmetne nepremičnine vse do tedaj, dokler postopek razlastitve ni uspešno in pravnomočno končan, kar pa se še ni zgodilo. Do tedaj sporno zemljišče torej še ni javno dobro, prav ima toženec, da je (še) njegovo, kar pa pomeni, da je na njem možno tudi posestno varstvo. Sodišče odloča glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Tožba tožnikov zato tudi ni nesklepčna.

20.Ker je, kot že zgoraj pojasnjeno in kot pravilno navaja tudi sodišče prve stopnje, v postopkih zaradi motenja posesti obravnavanje tožbe omejeno le na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter je izključeno ugotavljanje pravice do posesti, pravne podlage ter poštenosti ali nepoštenosti posesti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je dokazni postopek omejilo na navedeno. Dokazi, ki jih je izvedlo prvostopenjsko sodišče, in ugotovitve, ki jih je s temi dokazi dognalo, zadoščajo za preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

21.Dokazna ocena sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih je razumna, logično vzdržna, prepričljiva in preverljiva ter jasno obrazložena.

22.Morda ne bi bilo nesmotrno, da bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z ogledom kraja samega, opustitev česar grajata obe stranki. Vendar glede na situacijo to ni usodna napaka v dokaznem postopku, sodišče prve stopnje pa je zavrnitev tega dokaznega predloga tudi razumno obrazložilo (s pojasnilom, da bi toženec ob napovedanem ogledu ovire lahko odstranil).

23.Tožniki navajajo, da bi se sodišče na ogledu kraja lahko prepričalo, da toženec ni ravnal po (začasni) odredbi sodišča in da je cesto ponovno zaprl. Vendar je sodišče prve stopnje navedeno ugotovilo z drugimi dokazi, in je zato toženca tudi kaznovalo. Sporno stanje v naravi dovolj nazorno izkazujejo predložene fotografije, posnete v različnih časovnih obdobjih oz. trenutkih. Dokaz z ogledom torej ni bil potreben. Ogled kraja tožnike sploh ne bi mogel pripeljati do ugodnejše odločitve sodišča, kar bo še izrecno pojasnjeno v nadaljevanju.

24.Toženčevo zavzemanje za ogled, s katerim naj bi dokazal, da je na spornem delu zemljišča vožnja pravzaprav nemogoča, pa je tudi odveč, saj iz njegovih lastnih navedb izhaja, da so tožniki oz. sovaščani tam vozili (dokler jim ni prepovedal), ergo je na dlani, da so vožnje možne. To izhaja tudi iz navedb, da tam vozijo gostje apartmajev T. ter njegovi družinski člani. Čemu bi bil potreben izvedenec cestnoprometne stroke, pa toženec nikakor ne pojasni. Tudi ta dokaz je bil pravilno zavrnjen.

25.Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je ekonomski interes tožnikov podan in da njihova tožba ni šikanozna, ni vložena "iz nagajivosti". Zavzemanje za (so)uporabo vaške ceste "kot doslej" ni nekaj zanemarljivega. Sodišče prve stopnje je lepo in pravilno obrazložilo, da ni pomembno, ali imajo tožniki na voljo še kakšen drug dostop in ali je nemara tisti zanje še "ustreznejši". Bistveno je zgolj, ali so izvrševali posest, torej ali so uporabljali tudi to cesto, in je zaradi toženčevega ravnanja na enak način ne morejo več.